Zakaj te življenje z možgansko meglo spominja na prvi razred osnovne šole?
Otroška prepustnica za vse
Pomisli, kako si se počutil kot otrok. Ko si prišel nekam prvič.. Še posebej, ko si prišel v večjo skupino. Sami novi ljudje. V prvem razredu osnovne šole, ko se samega sebe komaj dobro zavedaš. Ko je pred tabo cel proces učenja. Proces socializacije. Pred tabo so vsi poskusi. Če imaš srečo, da ti je družinska situacija naklonjena, si kot otrok popolnoma neobremenjen s svetom in zunanjimi pričakovanji. Dovolj je, da preprosto si. To, da večino stvari ne veš in ne razumeš, je takrat tvoja zadnja skrb. Na tisti točki tako pomembna kot to, katero majico ali hlače si boš oblekel. S tem se ukvarjaš veliko let kasneje. Ko gledaš slike za nazaj. Imaš otroško prepustnico za skoraj vse. Se pa lahko podobno počutiš tudi v odrasli dobi.
Večni prvi razred
Megla v otroštvu in odraščanju pa je čisto nekaj drugega kot megla v odrasli dobi. Kasneje v življenju ni več tako zelo zabavna. Kognitivna disfunkcija, s katero se v blagi obliki verjetno lahko poistoveti skoraj vsak. Tisto, ko nekaj pozabiš. Nekaj, kar več kot očitno veš. Ko se počutiš raztreseno, ko ne znaš v besede spraviti stavka, ki ga imaš v mislih. In vse je običajno OK. Glede na to, da je informacij v izobilju, seveda ne moreš držati vseh na svojem trdem možganskem disku. Mogoče je vse OK, dokler nimaš občutka kot da si non stop v prvem razredu osnovne šole. Da večno ponavljaš en in isti razred.
Stanje nepospravljenega stanovanja
In to je tisti trenutek, ko ni več OK. Trenutek, ko možganska megla postane vzorec. Ko imaš občutek, da ne moreš napredovati. Da se ti dogajajo nepredstavljive stvari. Stvari, ki bi jih glede na leta že zdavnaj moral predelati in osvojiti. Poudarek je na »moral«. Realnost je, da jih očitno nisi. Možganska megla te sedaj drži v stanju nepospravljenega stanovanja. Kaos vsepovsod. Ko ti stvari ležijo naokoli, ti pa ne veš, kje je kaj. Samo ugibaš. Manjka ti miselne jasnosti. Mogoče tudi, da tvoje besede in stavki nimajo smisla. Mogoče se sam sebi zdiš nedefiniran in v oblakih. Probleme imaš s koncentracijo. Ne veš, kje se te drži glava. Prekomerno si zmeden in nejasen. Lahko tudi, da se ne moreš pripraviti na to, da bi naredil stvari. Se brcniti v rit do te mere, da bi šel v akcijo. Da bi začel in nato vztrajal pri stvareh. Dokler stvari, ki imajo zate pomensko vrednost, ne osvojiš.
Nepopisan list
Občutek prvega razreda OŠ ti v obilnih količinah lahko drastično otežuje življenje. Mogoče se zato počutiš kot prazen list papirja. Zgodba brez vsebine. Prezentacija brez opornih točk. Kot da bi se vrnil v prva leta življenja. 30 let kasneje in ti se še vedno soočaš s primarnimi življenjskimi izzivi. Mogoče imaš probleme z memoriziranjem stvari. Stvari, ki jih počneš leta. Tebi pa se še vedno zdi kot da se pretirano trudiš in miselno naprezaš. Trudiš, da jih narediš korektno. Da na koncu spraviš skupaj en smiseln stavek. Narediš nek smiselni povzetek. To deluje tako kot da vedno znova nisi prepričan. Prepričan, kaj naj bi počel v dani situaciji. Kako bi se lotil povsem rutinskih, vsakdanjih opravil?!
Grožnja številka 1
Mogoče se zato namerno zadržuješ med štirimi stenami. Ker veš, kakšen miselni kaos doživljaš, ko si med ljudmi. Takrat vse vidiš potencirano. Ne 1x ali 10 x, ampak 100x. Lahko, da ti socialno okolje in ljudje pritiskajo na sprožilce. Pritiskajo že samo s tem, ker obstajajo. Mogoče, da v socializiranje predhodno vložiš ogromno svoje energije. V mislih si narediš pripravo na druženje. Domišljijsko greš čez vse možne scenarije. Čez vse možne teme, ki se lahko pojavijo. Samo da na koncu, ko pride do socialnega dogodka, razočarano ugotoviš, da so pogovori zavili v čisto drugo smer. In če imaš doma ves čas, da v miru in tišini oblikuješ svoje misli, pa v družbi nimaš tega časovnega luksuza. Možganski megli se tukaj lahko pridruži še strah pred ljudmi. Socialna fobija. Mogoče javno izpostavljanje postane tvoj največji sovražnik. Realna grožnja številka ena. V situacijah, kjer je običajno čisto vsaka stvar neznanka, te lahko ogroža že prisotnost ljudi. Že samo vključenost v pogovor te lahko spravi v novo stisko.
Samoizolacija
Mogoče se ti na tej točki pojavi vprašanje, kaj sploh lahko narediš? Ali obstaja kakšna rešitev? Počasna ali hitra, samo da je rešitev. Kateri sadež iz drevesa je tisti, ki ga lahko najlažje odtrgaš? Mogoče je kratkoročna rešitev samoizolacija. Skupek neprijetnih situacij na vrhu vsega, kar že imaš, te dobesedno prisili, da se izoliraš. Ko se zdi, da ti interakcija z okoljem samo povečuje nesigurnost vase, je to lahko izhod ven. Če samoizolacija ni možna, pa lahko prideš do svojevrstne obsesije. Obsedenosti, da bi rad vedno uspešno skomuniciral stvari v družbi. Brezhibno in tekoče. In da bi čim bolj skril dejstvo, da ti je med ljudmi neprijetno. Ker si na hrbet naložiš ogromno skalo, samega sebe psihično še dodatno otovoriš. Zato raje ostaneš doma. Preceniš, da je riziko, da greš med ljudi, veliko večji, kot če si doma. Si vsaj ne delaš sramote na vsakem koraku.
Vpliv navad
Ampak, ali je možno, da je večino psiholoških stisk in stvari, povezanih z duševnim zdravjem, pravzaprav avtoimunih? Da je posledica naših navad. Navad razmišljanja. Navad čustvovanja. Navad, povezanih s fizičnim gibanjem. Prehranjevalnih navad. Vse, kar delaš konsistentno, enkrat postane navada. Navade pa potlej vplivajo na tvojo psiho. Na tej točki lahko dobiš preprosto idejo. Če samo spremenim svoje navade, bo kar naenkrat vse v najlepšem redu. Waaw, zakaj se tega nisem spomnil že prej?!
Čustveni vratar
Tukaj lahko naletiš na prvega vratarja. Problem je, da smo ljudje bolj čustveni kot logični. Na logiko se sicer radi sklicujemo. Takrat, ko hočemo koga v kaj prepričati ali zmagati z argumenti. Takrat smo maksimalno logični. Pozabljamo pa, da je naš notranji kompas v resnici čustveni. Čustva so prvi vratar, ki ga vprašaš po osebnem mnenju. Kako se počutim?! Mogoče zato osebne odločitve vedno sprejemaš v skladu s tem, kako se počutiš. Logika pride na vrsto kasneje. Logika je drugi vratar. In ko se nekaj čuti prav in je po svoje tudi logično, takrat je krog sklenjen.
Razlogi
Mogoče se torej eden izmed razlogov za možgansko meglo skriva v navadah. V presežku slabih navad. Oziroma v pomanjkanju dobrih navad. Mogoče, da ti je namensko življenje oddaljen in nerazumljiv pojem. Kaj to sploh pomeni?! Ali sta doma disciplina, red in osebni namen? Ali ni ne duha ne sluha o tem, kaj bi človek rad v življenju? Ali premišljuješ o življenju in samemu sebi, ko nimaš drugega dela? Ali samo sediš na avionu, ki je na avtopilotu? In ti je čisto vseeno, kje in kako pristane? Mogoče šteje, da kot samopomoč seješ fokus in delovno etiko.
Vse vpliva na vse
Drugi razlog za možgansko meglo pa se mogoče skriva v tvojem čustvenem doživljanju sveta. Mogoče um in telo štejeta bolj kot si misliš. Ker sta en z drugim povezana. Drug drugega podpirata. Vse telesne funkcije so med seboj povezane. Ker so povezane, je čisto vse pomembno. Vse vpliva na vse. Ko posamezni deli v telesu ne delujejo optimalno, to vpliva na celoto. Če se ne počutiš dobro, se slabo počutje prenese na telo. Če te boli zob, se ti včasih zdi kot da te boli cel obraz. Zdrava glava. Zdrav želodec. Za želodec pogosto pravijo, da je ravno tam glavni nadzorni center telesa. Ne sami možgani. Kot je splošno prepričanje.
Naprej namesto nazaj
Ampak, karkoli že je tista stvar, ki ti povzroča možgansko meglo, je dejstvo, da gre za ogromno skalo na tvoji poti. Ideja, da ne moreš oblikovati misli, kot si jo želiš, je lahko trd oreh za tvojo glavo. Da stvari ne moreš priklicati v spomin brez večjih naporov, je prav tako nizek udarec za tvojo psiho. Ni nujno, da gre za nepospravljeno mentalno podstrešje. Prav tako ni vedno razlog v slabih navadah. Konec koncev, kje piše, da so univerzalni ključ za zmanjšanje možganske megle dobre navade in namensko življenje?! Mogoče se rešitev zate skriva čisto nekje drugje. Ampak to lahko veš in odkriješ samo ti. Mogoče se moraš samo premakniti iz mrtve točke. Če ne greš naprej, greš nazaj. Na dolgi rok dejansko nikoli ne ostaneš na isti točki. In mogoče te življenje z možgansko meglo točno zato tako spominja na prvi razred osnovne šole.
