Ezoterična fizika ALI fizikalna ezoterika – 1.del

 

Preden začnem zares, moram narediti uvod. Pričujoči tekst se bo morda komu zdel zahteven, a moj namen je predstaviti tematiko čim bolj enostavno in razumljivo. Ker pa to včasih pomeni uporabiti kakšen stavek več, bo ta prispevek v večih delih.

Zavedam se, da lahko ima pričujoči koncept »luknje«. A tema je neskončna in vabi k nadaljnjim raziskavam in razmišljanju.

Dewey Bernard Larson (1898 – 1990)

je bil Ameriški inženir, raziskovalec in avtor številnih knjig s področja znanstvene fizike, astrofizike in ekonomije. Bil je tudi utemeljitelj recipročnega sistema fizikalne teorije, s katerim je postavil okvirje za teorijo o vseh fizičnih fenomenih, od podatomskih delcev do galaktičnih skupkov.

Prva in najpomembnejša osnova tega prispevka je ravno Larsonov Recipročni Sistem (RS na kratko), prosto dostopen na spletu (med drugim knjiga Beyond Space and Time). Za RS bi lahko rekli, da je filozofska fizika, ker proučuje ustroj in naravo sveta in položaj človeka v njem. RS je tudi ezoterična fizika, ker vključuje preučevanje notranjega, nevidnega, skritega. Nenazadnje pa je tudi gnostična, ker vključuje spoznanja o skritem. Dognanja RS pa so, kot vsaka teorija, dobljena s pomočjo dedukcije (SSKJ: sklepanje iz splošnega na posamezno) in ekstrapolacije (SSKJ: prenos vrednosti podatkov, spoznanj iz znanega dela česa v neznani del).

Kot vsaka znanstvena teorija, tudi za RS velja, da ima zastavljene temeljne zakone, aksiome, ali postulate, iz katerih se z dedukcijo in ekstrapolacijo vse izpelje (postulat ali aksiom Wikipedija opisuje tako: označuje stališče, načelo, tezo, sodbo, ki jo sprejemamo brez dokazov in služi kot načelo deduktivnega dokazovanja)

Temeljna postulata RS sta:

  1. Fizično vesolje sestavlja le ene komponenta, to je gibanje, ki obstaja v treh dimenzijah z diskretnimi enotami in v dveh recipročnih aspektih, to sta prostor in čas.
  2. Za fizično vesolje velja običajna komutativna matematika (moja opomba: velja zakon o komutativnosti oz. asociativnosti) in evklidska geometrija (moja opomba: splošno uporabljena geometrija), njene primarne merilne veličine so absolutne.

Druga osnova tega prispevka je The Law of One / Ra material (L/L Research). Gre za kultni kanalizirani material iz začetka devetdesetih let (ves material je prosto dostopen preko spleta). Med drugim, izvor (Ra – kolektivna zavest iz višje informacijske gostote) v tem materialu predstavi »kozmologijo«, ki jo vključujem.

Tretja osnova so utrinki ezoteričnih/okultnih spoznanj, povzetih iz TKM (energijski ustroj), iz del Rudolfa Steinerja (utemeljitelj Antropozofije, v kateri razlaga tudi »življenje« med življenji), iz Tibetanske knjige mrtvih (procesi pri umiranju).

Ko se bom nanašal na RS, bom prvenstveno uporabil originalne izraze, v oklepaju pa po potrebi navedel izraz (ali več), ki je bolj običajen oz. bolj opisen.

Pa gremo

Fizično realnost sestavljata dva sektorja (po domače dva svetova). Prvi je materialni, to je naša opazovana in merljiva realnost, ki je določena s tremi dimenzijami prostora, ki dovoljujejo svobodo gibanja in eno dimenzijo časa – časovno uro, ki meri trajanje in ne dovoljuje svobode). Drugi sektor je kozmični (nematerialni, antimaterialni, časovni, astralni), ki ga lahko opišemo le iz stališča materialnega sektorja, saj je to edino, kar nam je poznano. Direktno opazovanje ali merjenje nista možna, lahko pa zaznamo posredno spremembo materialnih struktur, če so bile izpostavljene vplivu kozmičnih struktur (na primer, opazimo kako so se železni opilki razvrstili zaradi delovanja magnetnega polja). Ta je določen s tremi dimenzijami časa, ki dovoljujejo svobodo časovnega »gibanja« in eno dimenzijo prostora – prostorsko »uro«, ki meri razdaljo in ne dovoljuje svobode.

Sektorja sta med seboj recipročna, oziroma, bolj pravilno: konjugirana, kar poznamo v matematiki pri kompleksnih številih (realni del in imaginarni del). Ravno koordinatni sistem kompleksnih števil je še najboljša predstavitev obeh svetov, fazno zamaknjenih za 90 stopinj, kjer je med realno (materialno) in imaginarno osjo (astralno) tudi 90 stopinj. Čeprav bi se nam od tukaj zdelo, da je nekdo na »onem« svetu, s stališča prostora, vanj le umeščen in ga prostor vleče naprej (tako kot nas čas), pa ta osebek najverjetneje ne opazi bistvene razlike; zanj je koordinatni sistem enako prostorski, čeprav so (za nas) to koordinate v času. V astralnem svetu prav tako obstaja materija (z našega gledišča je to antimaterija), torej atomi, ki sestavljajo strukture (z našega gledišča so to »časovne« strukture) od molekul do galaksij.

V RS je gibanje (ang: motion) osnova vsega. Omogoča raz-ločevanje sveta in hkrati medsebojno povezovanje. Gibanje je edina senzacija, ki povezuje prostor in čas. V osnovni šoli smo vsi spoznali formulo za hitrost (v): v = pot (s) / čas (t). Torej tudi recipročna “hitrost” povezuje, a v obratnem razmerju, čas in prostor. Vemo tudi, da gibanje povzroči elektriko, torej energijo (na primer dinamo na kolesu, turbina hidroelektrarne). Če gibanje povezuje oba svetova, ga na recipročen način tudi energija. Svetova tako »napajata« drug drugega (perpetuum mobile). Identičen je koncept Yin-Yang, katerega pomen je narazdružljivo nasprotje (prostor je Yang, čas pa Yin).

Ali je med svetovoma mogoč prehod/preboj? RS to možnost vsekakor upošteva. Ko se neko telo približuje svetlobni hitrosti, se bliža meji med svetovoma, s prebojem svetlobne hitrosti pa se tudi prebije meja. Domneva se tudi, da so črne luknje prehodi iz materialnega v časovno vesolje. Seveda obstaja popolnoma naravno prehajanje, o čemer v nadaljevanju.

Življenje (biološko življenje = enota življenja) je v RS deduktivna posledica postulatov RS. Še več. Posledica postulatov so tudi smrt, reinkarnacija in celo vnebovzetje (ang ascension). No, najprej se vrnimo k življenju. Življenje je stabilna kombinacija materije in antimaterije (konstruktivna eksplozija, namesto destruktivne eksplozije, oziroma medsebojnega izničenja, o čemer govorijo fiziki, kadar se srečata materija in antimaterija). Preprosto povedano, vsakdo je sestavljen iz »prostorskega« telesa (običajno materialno telo) in nevidnega »časovnega« telesa (astralno telo, mentalno telo, tudi duša, čeprav to ni čisto prava izbira nadomestnega pojma za časovno telo). Življenje je vedno torej hkrati v materialnem in astralnem svetu, zavest (tu je bolj smiselno uporabiti izraz duša) pa je tista, ki določa, kdaj »živimo« materialno življenje in kdaj astralno življenje – zavest daje fokus. O tem več kasneje. Naravni prehod med svetovoma se dogaja s procesoma smrt-rojstvo in rojstvo-smrt. Ko živimo materialno življenje v materialnem telesu, hkrati obstaja v astralnem svetu naše astralno telo. Ampak ker zavest daje fokus na materialni del nas, je astralno telo »razsuto« po astralnem svetu (z gledišča astralnega sveta), a povzroča precej homogen učinek z gledišča materialnega sveta – zaznamo ga kot telesno avro, ki je »astralni dvojnik«. S smrtjo v materialnem svetu, zavest prenese fokus na astralni del, kjer »se rodi« homogeno telo iz antimaterije, med tem ko se materialno telo »razsuje« v materialnem svetu (pa ne mislim na posmrtne ostanke), v astralnem svetu pa učinkuje okoli astralnega telesa spet kot precej homogen »materialni dvojnik« (avra astralnega telesa). Preprosto povedano je avra učinek (kot senca) recipročnega sveta na opazovani svet (tako kot že omenjeni vpliv magnetnega polja na opilke). Ker je vsak trenutek enota življenja sestavljena iz dveh teles, obstajata hkrati navzkrižno tudi oba dvojnika (obe avri). Na intuitiven način je mogoče zaznati obe: astralni dvojnik nam odseva stanje astralnega telesa (po domače čustvenega in mentalnega, saj se »gibanje« astralnega telesa odraža v čustveni in mentalni energiji, ki jo doživljamo v materialnem telesu), materialni dvojnik (imenovan tudi eterični dvojnik) pa nam odseva stanje fizičnega telesa. To je zelo uporabno za neinvazivno »diagnosticiranje«, seveda za tiste, ki imajo to sposobnost. Ali pa mama, kadar »čuti«, da se njen otrok ne počuti dobro (v telesnem ali čustveno-mentalnem smislu). Ker se v materialnem in kozmičnem sektorju neizogibno odvija proces smrt-rojstvo, oziroma rojstvo-smrt, je fizični svet sfera umrljivega.

Biološko telo je, kot rečeno, sestavljeno iz prostorske in časovne polovice. Vsak del posebej je sestavljen iz atomov dotične realnosti. Vsak atom, ne glede kateremu svetu pripada, ima svoje elektromagnetno polje in se odziva na silo gravitacije dotičnega sveta (astralna gravitacija je za nas antigravitacija). Ko se materialni in antimaterialni atomi povežejo v stabilno zvezo, torej življenje, ta (kontrolirana) zveza generira dodatna energijska polja. Tem poljem z eno besedo rečemo bioenergija (energija biološkega življenja). Ampak zakaj sploh pride do te stabilne zveze? Obstajati mora še nekaj nad časom in prostorom, ki vpliva na sfero umrljivega, nekakšna »kontrolna enota«, saj se upravičeno zdi, da biološko življenje nastaja/obstaja kontrolirano. Ta kontrolna enota ima udomačeno ime: zavest ali Duša, v tistem pravem pomenu besede. V uporabi je tudi beseda duh, ali inteligenca (jaz bom uporabljal kar Duša).

Duša ima sedež v tretjem sektorju, ki je v nasprotju s fizičnima, nefizični sektor. RS ga imenuje etični sektor (etika po SSKJ: filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo). Individualizirano Dušo ima vsako višje biološko življenje (nižje biološko življenje ima kolektivno Dušo). Tako ljudje nismo le kemično in biološko telo, ampak tudi individualizirana (etična) inteligenca, ki omenjeni telesi prežema. Torej agregirana »struktura« celo treh sektorjev. In naše »življenje« v najširšem smislu, ali še bolje, naš (neskončni) obstoj, se hkrati odvija v vseh treh sektorjih. To je tudi koncept »new-age« ezoterike, ki razlaga človeka kot kompleks uma, telesa in duha (ang: Mind/Body/Spirit complex). Duša je torej inteligenca, ki iz neumrljive sfere upravlja relacije med umljivima komponentama Sebe-bitja. Vsa ta »drama« pa se odvija le zaradi zbiranja izkušenj in preko njih spoznavanja samega Sebe, to je zaradi duhovnega napredka.

Vrnimo se na bioenergijo, saj je razlikovanje vrst bioenergije pomembno pri razlagi procesov kot so smrt, reinkarnacija in vnebovzetje. Tako kot je višje življenje agregacija treh sektorjev, poznamo tudi tri vrste bioenergije. Ker na tem področju definicije v naši kulturi niso natančne, povzemam Kitajsko imenovanje, ki je dovolj specifično:

  1. jing (celična, fizična, seksualna energija) – povezana z materialnim telesom in prostorskim sektorjem;
  2. qi (življenjska ali vitalna energija) – povezana z astralnim telesom in časovnim sektorjem;
  3. shen (kundalini, duhovna energija, tudi kreativna energija) – povezana z sfero neumrljivega – etičnim sektorjem.

Energija jing je tista, ki »drži« skupaj celice (materialnega telesa). Delimo jo na prirojeno (od staršev ob spočetju) in pridobljeno (s hrano – živa, biodinamična hrana seveda vsebuje več jing). Jing trošimo skozi vsakodnevno življenje, še najbolj pa ga potrošimo s stresom in strahom, pa tudi za (samo)zdravljenje telesa. Običajno in naravno je, da s hrano nadomestimo manj jing, kot ga potrošimo, zato se zgodi neizogibno, da se jing popolnoma iztroši in takrat sledi naravna smrt. Nekdo bi se na tem mestu vprašal, ali ni mogoče smrti pretentati in z dobro preračunljivostjo ohranjati jing večno? Žal ne. Narava fizične realnosti je, da so celice podvržene staranju (tehnično: atomi, sestavni deli celic, se spreminjajo v izotope z vedno večjo maso, dokler se ne preseže meja »vzdržjivosti« atoma, ko ta začne razpadati) in v neki točki niso več sposobne jing sprejemati, četudi bi še naprej jedli kvalitetno hrano.

Energija qi je naslednja stopnja, ki drži skupaj ves celični kompleks (materialni plus astralni del), torej dejansko drži skupaj življenje v razširjeni fizični realnosti. Qi lahko pridobimo iz jing (torej posredno iz hrane dobimo tudi qi), ali iz okolice (največ ga je v neokrnjeni naravi), od koder ga najlažje dobimo z dihanjem, ali z živo vodo. Žal elektomagnetna »onesnaženost«, ki je je največ v mestih, onemogoča formiranje okoljskega qi, zato moramo nujno poskrbeti za reden stik z naravo.

Energija shen je najvišja stopnja bioenergije. Za samo življenje ni obvezna. Dobimo jo iz lastnega akumuliranega qi z zavestnim dejanjem (pravilna duhovna praksa). Ali pa obratno: naša etična dejanja posledično preobrazijo qi v shen (dvigovanje kundalini). Nekaj shen lahko dobimo s spočetjem od staršev, če so jo tudi sami imeli na voljo in so jo zavestno ali kot posledico etičnih dejanj predali svojemu otroku in od Sebe-preteklega, saj je to praktično energija naše Duše, ki jo je lahko prenesla iz pretekle inkarnacije (če in koliko, je povezano z našo karmo).

Glede na način smrti in glede na vrsto in količino akumulirane bioenergije ob smrti, je ob in po smrti možnih več scenarijev. Najprej načini smrti.

  1. Smrt je lahko naravna (jing je popolnoma iztrošena, qi in shen nista oškodovana).
  2. Naslednje je smrt zaradi dolgotrajne ali hude akutne bolezni ali zaradi hude telesne poškodbe (jing se iztroši zaradi nenehnega pretvarjanja v qi, ki omogoča zdravljenje in celjenje telesa).
  3. Možna pa je tudi nenaravna smrt, zaradi hitre fizične onemogočitve nadaljevanja življenjskih funkcij (preostala jing se pretvori v qi; če je zaradi te pretvorbe qi res veliko, se lahko v izjemnih primerih »sunkovite« smrti, eterični dvojnik »osamosvoji« in nastane duh, ki živi tako dolgo, dokler ne iztroši qi, ali dokler ne ugotovi, da je njegovo materialno telo umrlo, ko se »preda« svoji kontrolni enoti – Duši).

Ko materialno telo umre, jing energije torej več ni, ostala pa je še qi, morda pa tudi shen. Kaj Duša naredi s preostalo bioenergijo? Kakšne so opcije v smislu nadaljevanja »življenja« v treh sektorjih (svetovih)? O tem pa v naslednjem delu.

 

PUSTI SPOROČILO:

Please enter your comment!
Please enter your name here