KAR DAŠ OD SEBE, DOBIŠ NAZAJ

Naša osebnost sama po sebi ne obstaja v fizični obliki. Obstoj osebnosti opazimo le, ko je »to nekaj« v interakciji s kreacijo, bolj natančno, s katerim od možnih prepričanj, povezanih z okolico, ljudmi in situacijami. Zato lahko rečemo, da je naša osebnost v bistvu skupek naših prepričanj – definicij. Osebnost je podobna vetru; tudi vetra ne moremo videti, vidimo pa njegovo interakcijo z okoljem: dviguje se prah, majejo se veje, listje odpada. Veter ima od vekomaj ista »prepričanja«. Mi pa jih na srečo lahko menjamo.

Vse, česar se v sebi oklepamo, kot nekaj, v kar mi verjamemo da je resnica, vse naše osebne definicije, generirajo unikatno, le nam lastno rezultantno vibracijo. Ta vibracija, ki je v osnovi seveda energijska, določa naš energetski podpis; naš energetski »prstni« odtis. To osebno vibracijo mi sevamo od sebe. Sevanja ne moremo kontrolirati – dogaja se avtomatsko, nenehno in v čisto vse možne smeri, tudi v vse tiste smeri, ki jih z našo omejeno percepcijo ne moremo niti slutiti. Ta vibracija je v interakciji z okoljem (tudi z neslutenim delom), ki je v osnovi sestavljeno prav tako iz razno-raznih energetskih vibracij. Najboljša je analogija vodnega valovanja – valovi, ki jih povzroči v vodo zalučan kamen. Tako kot se valovi odbijejo od ovir, kot so skale in oblika obrežja, tako se tudi vibracija, ki jo oddajamo mi, odbije od »ovir« okolja. Nekaj teh, nekoliko preoblikovanih, odbitih valov pride nazaj do lokacije kjer so se valovi originalno vzvalovili. In enako pride tudi nekaj odboja naše vibracije (nekoliko preoblikovane) nazaj do nas. Rečemo, da okolje refleksira našo vibracijo, ali na kratko, refleksira nas same. Za vsakega izmed nas, ki smo z našega osebnega gledišča fokus tega vesolja, in v tem ni nič prevzetnega, je vsa kreacija (no, ne kreacija kot taka, ampak naše doživljanje kreacije) to in samo to: naša refleksija. Naše ogledalo. In to je zgolj preprosta fizika. Vesolje je kompleksno, a ni komplicirano.

Znanstveniki šele v zadnjem času dojemajo, kaj v resnici povzroča silo gravitacije. In te ugotovitve bom čisto na kratko predstavil, ker to dejansko potrjuje zgoraj navedeno preprosto fiziko. Že precej časa znanstveniki glede zvezd vedo: da vsaka zvezda seva v vse smeri energijo v zelo širokem energetskem spektru, vidnem in nevidnem; da ima vsaka zvezda specifični energetski odtis, da se torej vrsta in način sevanja od zvezde do zvezde razlikujeta. Kaj pa je dejansko gravitacija, pa se jim svita šele v zadnjem času. Ideja je, da zvezda od sebe seva sluten in nesluten energetski odtis (ali strokovno: fizični in nefizični). Nesluten del sevanja vsebuje tudi informacijo o lokaciji zvezde same. Zvezda z obsevanjem okolico informira torej tudi o svoji lokaciji in s to informacijo planete »vleče« k sebi. Zakaj pa so planeti na različnih tirnicah in zakaj ne padejo na zvezdo? Ker je refleksija zvezdnega sevanja od planeta do planeta različna in ker planete informira o svoji lokacij tudi vse drugo, kar se nahaja v galaksiji, ne le lastna lokalna zvezda. Zato je vse v vesolju v zaklenjenih tirnicah. Ki pa se lahko spremenijo, če se kako spremeni informacija obsevanja. Planeti so tako refleksija celotnega vesolja. Torej, povezava mase s silo gravitacije je le posredna. Malo za šalo in malo več za res, smo, analogno, mi zvezde (kar sploh ni daleč od resnice!), ki obsevamo okolico, naši dragi so naše »binarne zvezde«, »planeti«, pol pa se najdejo še »kometi« in »meteorji« ter vse ostalo.

Stvarstvo preko okolja vedno potrjuje nam samim točno to, v kar mi v nekem trenutku verjamemo, vse naše oklepajoče ideje in definicije. To potrjevanje je nekaj, kar je najvišji izraz ljubezni; brezpogojna ljubezen najvišjega stvarnika. Stvarnik je iz tega vidika nevtralen. Mi pa še ne znamo biti nevtralni in radi ocenjujemo in razvrščamo. Če so naše definicije oblikovane pozitivno (pod pozitivno smatram vse kar združuje, povezuje, sprejema), bo refleksija pozitivna. In obratno, refleksija bo negativna (pod negativno smatram vse kar razdružuje, ločuje, se osamuje), če so negativne definicije. Se vam je že kdaj zgodilo, da bi se vaš odsev v ogledalu ne prilagodil vaši grimasi? Če s kakšnim momentom refleksije nismo zadovoljni, moramo pri sebi raziskati, katera naša definicija je tista, ki se je oklepamo in povzroča nekaj s čemer se ne moremo, ali ne moremo VEČ, povezati. Naše definicije so temelji, na katerih deluje izkušanje fizikalne realnosti. Naša čustva in misli se vedno rodijo iz naših definicij. Ne moremo na določen način reagirati, imeti misli, sodbe, ali doživljati nekega čustva, če najprej o tem nimamo oklepajoče definicije. Če zaznamo pri sebi misli, čustva ali dejanja, ki niso v skladu s tem, kar bi mi radi bili, lahko sledimo tem dejanjem, mislim, čustvom nazaj do vzročne definicije. Pot sledenja ni lahka. Ampak najtežji del naredimo že s tem, da se poti lotimo. In to je nekaj kar rečemo »delo na sebi«. Želimo drugačno refleksijo? Imamo idejo o tej drugačni refleksiji? Jo želimo živeti? Pomislimo: kakšna definicija bi morala v meni obstajati, da bi povzročila določeno misel, čustvo, dejanje in s tem določeno, želeno izkušnjo? Nato poiščimo v sebi: ali se v množici naših definicij nahaja taka definicija? Se ne? Zakaj ne? Katera druga moja definicija je v nasprotju s to želeno definicijo? Zakaj je v nasprotju? Ali lahko katero od obeh, ali obe nasprotujoči definiciji nekoliko spremenim, da ne bosta več v navzkrižju? Najpogosteje pridemo do neke oblike strahu. Strah me je spremembe. Nisem vreden. Ne zaslužim si. Nihče me nima rad. Nisem dovolj dober. Ljudje me vedno prizadenejo. Vedno potegnem kratko. Okoli mene so sami idioti… Morda s tem postopkom svoj strah (ki je osnovan na eni izmed naših temeljnih definicij) razkrijemo prvič, morda ga že poznamo, a še nismo zmogli moči, da bi ga preobrazili. Nič hudega. Ko bo pravi čas (beri: refleksija bolj moteča od lastnega strahu), bomo zmogli preobrazbo. Verjemimo pa, da smo v postopku preobražanja definicij vedno najboljši, kot smo v tistem trenutku lahko; v skladu z našimi najboljšimi zmožnostmi. Ja, ljudje smo komplicirani, a nismo kompleksni.

Vse se torej začne v temeljnih prepričanjih, ki se jih oklepamo. Nekatera prepričanja so prirojena, nekatera pridobljena. Oboja pa vselej karmična. In s tem lahko povežemo besedno zvezo »kar daš od sebe, dobiš nazaj« in »karma«. Karma ni nikoli kazen. Vedno je zgolj refleksija; le da včasih nesluten del naše vibracije povzroči nesluteno refleksijo, ki se vrne k nam na nesluten način: preko časa in prostora. In vsa ta drama le zaradi oklepajočih definicij – naših temeljev. Temelji so vedno pomembni, pravzaprav najpomembnejši. To najbolje vemo, ko gradimo hišo. Cela hiša stoji na njih in obliko hiše prav tako narekujejo temelji. Tudi mi sami smo neke vrste »hiša«. Naša oklepajoča prepričanja so temelji naše hiše, čustva so zidarji hiše, misli so gradbeni material, dejanja pa odsev kvalitete bivanja v tej naši hiši. Če ugotovimo, da se naša hiša maje ali razpada, se kompromisni popravki nikoli ne končajo dobro. Treba se je vrniti k temeljem in tam narediti ustrezne popravke. Vse ostalo bo samodejno sledilo.

Tako. Vsem nam želim čim bolj kvalitetno bivanje v naših hišah!

Za zdaj.

Kajti nekoč, »ko bomo veliki«, bomo ugotovili, da nas vsaka, še tako lepa in dobra »hiša« le utesnjuje. Takrat bomo začeli drugačno pot: pot k resnični svobodi!

Ivan

PUSTI SPOROČILO: