Osebna rast

Čas je, da rišem, pišem, pojem in igram – Umetnost bo “rešila svet”

Ko pišem živim, ko pojem žarim, ko ustvarjam pesem, drhtim, ko berem in skladam poezijo, poljubljam iskrenost simpatičnih rim. Vse to me pelje k svoji duši, vse to mi kaže pot v zavest, nikdar, prav nikdar ne pozabi, človek, da si veliko več, kot ti govori um. Ko presežeš strahove, razbiješ okove, ugledaš novo luč, ki sveti le zate in posledično za svet, resnica je takšna, da je vsak ljubezni poet. Artist življenja, slikar strasti, umetnost odpira, kar v nas še spi. Občutke, zavedanje, strast…skozi ustvarjanje resnično živim, saj sem iz trenutka v trenutek globlje v stiku s svojim bistvom, s svojo dušo.

Resnična kreativnost prihaja iz našega Spirita. Kaj sedaj to pomeni? Lahko rečemo, da iz nič ustvarimo karkoli. Kamorkoli usmerimo zavest, tam bo prebudila življenje. Karkoli je možno, brez dvoma, potenciali so neomejeni in neskončni. Ta »primarna« ustvarjalnost izraža bistvo vsakega bitja. Izbere lahko katerikoli potencial in ga spravi v obstoj. Iz niča skreira VSE. Umetnost je prelepa sfera, ki omogoča odpiranje vsega kar smo, a vendarle bom poudaril, da je ART izraz resnične kreativnosti Spirita (zavesti, duše). Ne bi obstajala, če ne bi bila prisotna večna kreatorska zmožnost v vsakem izmed nas.

S primarno ustvarjalnostjo se torej začne prav vse. Sedaj ko je razumljiva osnova, ki je mnogim zelo neznana, je lažje nadaljevati z opisom in izrazom zgoraj omenjene dimenzije, tematike. Ljubezen do sebe je temelj razsvetljenja in ko se oseba začne duhovno prebujati ter zavestno vstopi v proces razsvetljenja, se slej ko prej razširi občutek ljubezni, ki jo čuti do sebe. Soočena je s tem, da je sprejemanje vsega kar smo, vseh naših delov, edini način s katerim lahko vstopimo v popolno zlitje s samim seboj. Tema je naša Božanskost. Sem zapisal že večkrat in še večkrat bom. Naj izpeljem tale segment do konca: Ljubezen pomeni sprejemanje sebe in zaupanje sebi. V vsakem trenutku, v katerikoli situaciji.

Čustva in ljubezen nimajo v resnici nič skupnega, to lahko na tej stopnji zavesti razumemo. Popolno sprejemanje in brezpogojno zaupanje – to je ljubezen. S tem prevzamemo odgovornost za katerokoli dejanje in stvaritev, se sčasoma potegnemo ven iz položaja žrtve in si s tem omogočimo, da zavestno kreiramo svoj svet. Vse se začne in konča v ljubezni do sebe.

Ni opisljivo, če smo iskreni. Vsak občuti ta proces na svoj način. Saj je vendarle vsaka izkušnja unikatna in tudi izraz, ki ga oddaja posamezna duša, je zgolj njen in ni ji enakega. Seveda, to je odlično, saj bi bilo blazno dolgočasno gledati ene in iste zadeve, ki se ponavljajo v vzorcih. Vas to spomni na kaj? Ja, tako nekako funkcionira človek, ki v svoji izgubljenosti išče smisel skozi druge, skozi repeticijo. Celotna Zemlja v splošnem, je zgrajena v tem smislu in večina je mnogo raje v komfortni coni povprečnosti, kakor da bi zasijala v svojem ljubečem in unikatnem izrazu.

V ozadju obstaja strah pred tem, da bi bil »velik«. Saj to zavedanje za sabo potegne eksistencialne spremembe in brez odprtosti do transformacije, enostavno ne gre. Biti »velik« je izziv, ogromen zalogaj za izgubljenega človeka. A vendarle, ko se enkrat zgoraj navedenih resnic zaveš, ne moreš več dolgo ostati »majhen« in se skrivati. No, morda nekaj življenj, če šaljivo dopolnim. Postaneš mojster tega, kako ne izražati sebe in biti v svojem kalupu, ki iluzorno izgleda varen. Slej ko prej se to konča. Ne zaradi zunanje sile ali vesoljskih potreb, ampak samo zaradi tvoje lastne odločitve, ki si jo sprejel na zavestni, dušni ravni. Ti izbereš, da želiš izstopiti iz vloge in pretvarjanja. V tebi vre strast, ki je ni več mogoče nadzorovati. Izbereš življenje, z vsem svojim izrazom ali odideš. Druge poti ni. Seveda za tiste, ki smo zares izbrali prebujenje, razsvetljenje, ljubezen do sebe.

Vse ali nič. Drži kot pribito. Če namreč sebi zaupaš 1% ali 99%, je v osnovi isto. Ali si v zaupanju 100% ali pa nisi. Si kreator ali žrtev?! Vsega, ne polovice, ne tretjine, ne četrtine, ne 99,9%, ampak VSEGA. Tole je vsekakor izziv, a le tako lahko vstopiš v popolno ljubezen do samega sebe, v tisto, kar v resnici SI. Iluzija nemoči in nezmožnosti spremembe, zapusti tvoje življenje. Tvoj vsakdan postane tisto, kar izbiraš da bo. S svojo ljubeznijo, radostjo, strastjo – in absolutno z vsem sočutjem, ki ga premoreš do sebe.

Vse je zgolj izkušnja in tudi ko deluješ iz razsvetljenega stanja, se bodo še vedno pojavili izzivi. Že samo zaradi tega, ker si obdan z drugimi ljudi, ki niso razsvetljeni in zaradi dejstva, da si prisoten na planetu Zemlja, del katerega so še zmeraj določene zelo neuravnovešene energije.

Umetnost ima v mojem srcu prav posebno mesto. Zato ji bom konkretno namenil še zadnjih par odstavkov tegale zapisa. Vračam se k naslovu, obudil bom izredno pomembno resnico, zavest, energijo, skozi katero lahko vsak izmed nas odkrije sebe v globine, se združi s svojo božansko prisotnostjo JAZ SEM in na izrazito nežen, nenasilen način pozabi stare vloge, iluzije.

Čaroben pripomoček, ki služi pri sprejemanju vseh naših delov, se pravi, ki omogoča lažji vstop v brezpogojno ljubezen do sebe, je del Nove Energije, Nove zavesti in se imenuje zavestno dihanje. Je »akt ljubezni s samim seboj«, omogoča nam ugledati situacije, bolečine, blokade z očmi duše, ne več kot ponavadi, z očmi razuma. Zakaj sem to zapisal? Bo jasno kmalu, v nadaljevanju. Dih ljubezni in integracije je najlepše darilo, ki sem si ga kot zavesten kreator lahko podaril. Dopustiti si, sprejeti in objeti, brez sile in odpora – le dihaj, le dihaj, le dihaj…skozi katerokoli čustvo, katerokoli emocijo.

Tako je, z dihom se spajamo s seboj in vstopamo v stik s tistim BOŽANSKIM v nas samih. Ki je bilo vedno prisotno, le videti ga nismo bili zmožni. Nismo se ga zavedali.

Z enako obširno strastjo in ljubeznijo, pa nam služi tudi UMETNOST. V trenutku ko ustvarjam, skozi pesem, skozi risbo, skozi pisanje, ples, prestopim v popolnoma novo dimenzijo. Sem v dotiku s svojo dušo, bližje, kot sem ji bil kdajkoli (vsaj na tej ravni, kjer sem sedaj) in oživljam, razsvetljujem nove potenciale, ki jih nisem čutil pred tem.

Dogaja se magija. Prelepe strasti, čiste, s samo eno željo in to je IZRAZ, z nasmehom priplavajo na površje in te nagovorijo, ti ogovoriš njih. Med njimi in vami pravzaprav ni ločnice. SI TI in JE TVOJ IZRAZ. Ko ustvarjaš iz polja ljubezni do sebe, se začnejo dogajati čudeži. Kreiraš le za to, ker lahko in ker se želiš igrati, deliti izkušnje z ostalimi (ja, to strast duša ima) ter biti resnično ŽIV in PRISOTEN na Zemlji. Razsvetljeno bitje v fizičnem telesu. V eri Nove Energije, Nove Zavesti, je to možno. V trenutku svojega razsvetljenja (dojetja vsega kar si), ni potrebno zapustiti Zemlje, ampak lahko z izbiro prešerno vandraš naokoli in izražaš sebe. Preprosto rečeno: Uživaš.

Velik del tega, pa je seveda UMETNOST. Na katerikoli način in v kateremkoli izrazu. Ni omejitev, ni pravil, si le TI, ki sije skozi lastne stvaritve. Sam proces razsvetljenja je mnogo lažji, ko skozi artistično ustvarjanje iz dneva v dan jadramo v stik s svojo dušo, zavestjo. Saj ko ustvarjam v omenjenem smislu, LE SEM.

Vse ostalo izgine, problemi se uravnovešajo sami od sebe, iskreno izražanje je katarzično, vse ostalo je sodba našega uma, ki pa je iluzija. Dovoli si bit Umetnik, vsak izmed nas je, vsak izmed nas poseduje prav vse talente, odvisno je le, katere izbereš in ali si resnično zaupaš?

Brezmejna zavest se odpira skozi glasbo, slikarstvo, pisanje, poezijo, ples, fotografijo in v vseh ostalih »artističnih« izrazih. Skozi umetnost se razširja, poglablja in dviguje Zavest človeštva. V stiku z njo, se spomnimo na tisto neznano, veličastvo središče, ki nam kaže, da obstaja nekaj »več«. Potenciali so totalno neomejeni, neskončnost se odstira skozi umetnost.

Vse je seveda izbira, lahko gledaš svet, kot »mali« človek, v igro ujet. Lahko pa zasiješ, brez strahu, pokažeš svoj obraz, zaljubiš se vase in rečeš: »JA, TO SEM JAZ!«

Nič ni boljše kot drugo, je le izraz ljubezni, ki jo čutiš do sebe… in umetnost omogoča prav to:

POLJUB Z BOŽANSKIM DOTIKOM!

Prilagam še svojo pesnitev z imenom: JUTRANJA MISEL, ki tako lepo zajame smisel in zavest vsega zapisanega:

Jutranja misel:
“Na ramenih poezije, zapuščam iluzije, grem skozi strahove, izgubljam vse okove…!
Kakšna lahkotnost drhti v tej Prisotnosti…biti poet je lepota, umetnik življenja,
kreator ljubezni, slikar strasti. Vsakdo izmed nas je artist, le odločiti se je treba,
kako bo izgledala tvoja slika. Jaz svojo že rišem…barvito, mavrično, toplo. Jaz ji pravim ljubezen.
Kako pa je ime tvoji? Ker se ljubim, te ljubim…le tako in nič drugače.
Iz srca…Mojster ljubezni!

Tagi
Pokaži več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !