Kaj storiti, ko te določeni občutki ne spustijo iz svojega primeža?

foto:everythreeweekly.com

Kaj storiti, ko te določeni občutki ne spustijo iz svojega primeža? Ko so tako neprijetni, da bi jih najraje pokopal 100 kilometrov pod zemljo. Ko jih težko vidiš, čutiš, prebavljaš. Ko ti ne dajejo občutka prisotnosti in sijaja, temveč te vlečejo v prepad »majhnosti« in omejenosti. Le kaj storiti takrat? So v ozadju kakšne posebne metode, s katerimi se da uravnovesiti zgornjo situacijo? Se je potrebno spremeniti in kakorkoli pripravljati na soočenje s temi energijami? Vsekakor in odločno ne. Odgovor bo seveda spet popolnoma preprost in enostaven. Le dihaj skozi vse, le dihaj in sprejemaj…tu leži osnova in bistvo ljubezni do sebe.

Aspekti te bodo napadali, brez dvoma, saj so izgubljeni, neljubljeni, neslišani, nepomembni. Ja, vse to so. Globlje kot greš, globlja je tema. A to ni razlog, da ne bi stopil naprej vase in odkril vse kar si. Lahko to storiš in zakaj bi se otepal tega? Seveda lahko navedemo 1000 in 1 vzrok, čemu tega ne izvesti, a zgolj eden bo dovolj, da te usmeri tja, kamor si na zavestni ravni želiš. V svoje sanje, strast, ljubezen. Ljubezen do sebe, do vsega kar si, do svoje avtentične esence, vse kreacije, ki so jo kadarkoli ustvaril.

Boli, bolelo je, a bolečina je v resnici iluzija. Umska prevara, 3D izmišljotina. S tem ne zanikamo bolečine kot same, saj je vendarle občutek na trenutke prisoten izredno nazorno in čustvene, fizične, mentalne sfere, imajo zgodovino navezav in povezav z najrazličnejšimi in neprijetni izkušnjami – ranami. Bistvo zapisanega je v tem, da ko razširimo svojo zavest, lahko ugledamo situacije, ki nas najprej tesnijo, popolnoma drugače in osvobajajoče.

kaj storitiS samim dihom gremo skozi posamezne občutke (čustva, emocije) in iluzija se sama od sebe razblini. Zveni preenostavno? Seveda, tudi meni. A kakorkoli, v energijskem smislu je povsem logično. Ko občutka (kateregakoli) ne odrivaš, ga dovoliš in spustiš iz okov običajnega odpora, se sam od sebe spravi v ravnovesje. Kjer je pred tem bolelo, sedaj sije novo sonce. Potenciali so neomejeno na voljo in z lahkotnim izpustom, se zgradi nov prostor za zavestno kreiranje.

Manj kot je fokusa na umu in razreševanju problemov samih, več je priložnosti za ustvarjanje, ki je sveto, prijetno, radostno in brez cilja. Največjega pomena je zavedanje, da sam odpor privlači v življenje več odpora in s tem spojenih energij, saj kakorkoli bizarno in nelogično to zveni, osredotočanje na neravnovesja vsebuje zadaj strast in le-ta razporeja energije. Energije se odzivajo neposredno na zavest in ko situacije, občutka (emocije) oz. misli ne sprejemamo in jo želimo na silo (pogosto podzavestno) odrivati, se energije odzovejo dobesedno tako. V ozadju je fokus na rezistenci in vlogi žrtve.

Aspekt oziroma energija, ima v opisanem primeru »moč« nad posameznikom in z nezavedanjem dejstva, da jo je skreiral sam, je paradoksno ujetnik svoje kreacije. Da ne bo pomote, kar zapisujem ni osamljeni primer, je slika vsakdana skoraj vseh bitij na Zemlji, saj se je le redko kdo do sedaj vrnil v svoje kreatorstvo in izstopil iz vloge žrtve. Je pa seveda proces, ne gre v enem dnevu. Celoten zapis se je sprožil danes po 1 uri zavestnega dihanja, saj sem na plano potegnil emocije in neravnovesja, katera sem le s težavo sprejemal in dovoljeval brez sodbe. Pojavil se je precej velik odpor in sedaj samo dopuščam, da se vse skupaj uravnovesi. Samo pisanje mi služi pri tem, saj izražam svoje izkušnje iz razsvetljene perspektive.

Poudaril bom še enkrat na tem mestu, da ni pomembno, koliko si že »razsvetljen«, koliko časa si v »duhovnosti« in koliko ur namenjaš dihanju, meditaciji, jogi. Sploh ni relevantno. Kar sem z zgornjim opisom želel prikazati, je igra aspektov in odpora ter na drugi strani Zavesti in sprejemanja. Le kaj izbiraš, le kam si namenjen? V staro ali novo? V odpor ali dopuščanje, zaupanje in ljubezen do sebe?

Dlje kot si, več kot si dovoliš videti v sebi, bolj bo občasno intenzivno in boleče, ampak, s poudarkom, neskončno hitreje greš skozi vse aspekte in integracijo, ko ni odpora in je le zavedanje, da ti vse služi z razsvetljenim, ljubečim namenom. Sam se na trenutke soočam z marsikaterim neprijetnim in »umazanim« aspektom, pa imam hudičevo »visoko« zavest. Ne gre se za to, da bolečin ne bi bilo, gre se za sprejemanje in integracijo vsega, kar se pojavi. Saj je prisotno v božanskem smislu.

V integraciji teme in svetlobe leži razsvetljenje. Ko si brez sodbe sposoben gledati obe plati kovanca, no, takrat bolečina ne obstaja več. Oziroma je prisotna v zelo omejenem smislu, lahko bi rekli, da sploh ne kot bolečina. Ker si na Zemlji, pač balansiraš določene energije vsake toliko. Seveda z lahkoto, ko ni odpora in je brezpogojna ljubezen do sebe.

Ko se zavedaš, da je vse kar se dogaja, tukaj zgolj zato, ker si sam izbral tako in nisi kakšna žrtev določene situacije, se energije začnejo same od sebe uravnovešati, saj si izrekel poglaviten stavek: »JAZ SEM KREATOR«. Pa čeprav izgleda vse »v piz…«, čeprav se ruši vse, kar sem zgradil, čeprav ne vem, kje bom jutri jedel in spal: »JEB… IN BREZ NADALJNJEGA – JAZ SEM KREATOR!« Ne vem, zakaj sem si skreiral konkreten dogodek in nima veze, iz umske perspektive ne bo nikoli zadovoljivega odgovora. Si lahko tako močno zaupam, da ne glede na vse, VEM, da ustvarjam realnost sam (za moje najvišje dobro).

Si lahko kreator in ne žrtev? Oboje ne gre. Misli, emocije, rane in podobno, bodo same od sebe stopile nazaj v ravnovesje, kot stojiš v takem Zavedanju in odločnosti.

Ni prostora za stare igre, ko sije prisotnost JAZ SEM. Brez cilja, izpolnitve, načrta. Vse to je za »male«, »povprečne« ljudi. Seveda si lahko privoščim malce šaljive arogance, saj sem vendarle svobodno bitje, ki čuti in mu je jasno. Ko enkrat uzreš sonce, le s težavo blodiš po jamah s prepričanjem, da je to vse, kar obstaja. Platon je lepo prikazal zgornjo tezo s svojo votlino.

Ne trudi se kazati drugim, kar si spoznal. Neskončno vedenje je le tvoje in nikdar ti ga nihče ne more odvzeti. Na svet si prišel za svoj užitek in s srčno željo popolne spojitve s samim seboj. Absolutno vsak izmed vas, ki prebira te vrstice, v sebi nosi ta potencial. Nikoli nisi v energijah prisoten »naključno«. Drugi (kolektivna zavest) nimajo strasti in želje slišati razsvetljene modrosti. No, vsaj večina ne. Kar nekaj pa jih bo, ki bodo pristopili na lep in eleganten način in z se veseljem ob tebi spomnili na svoje Sonce in Veličino. Svet se spreminja, a kar je izrazito večjega pomena, Zavest posameznikov se spreminja. Le bitja, ki sama stojijo v svojem ravnovesju in ljubezni do sebe, lahko svetu kažejo in izražajo potenciale sočutja, milosti in svobode. Radosti in veselja. Sreče in blaženosti.

Ne rabiš nikakršnega načrta, kako se razsvetliti in biti »srečen«. Načrt je umski, razsvetljenje pa je domena duše. Samo dovoli in spusti. Le vdihni in izdihni. En dih naenkrat, trenutek tukaj in zdaj. Ni naprej in ni nazaj. Je le iluzija, resnična če jo izbiraš. Sčasoma vse postane lažje, emocije gredo hitreje skozi, jasno je, kaj je tvoje in kaj ni. Aspekti se ne »zafrkavajo« več kaj dolgo, saj si prisoten v svoji brezpogojni ljubezni, ki se le še razširja in razširja.

Občutek (emocija), ki me je navdihnil za zapis tegale prispevka, je sedajle videti le še kot distancirano in nepomembno bitjece. Aspekt, ki si je želel biti uslišan, a absolutno ne igra več glavne vloge. Nisem ga posipal z nepotrebno »zlagano« ljubeznijo, nisem se ga trudil sprejeti in lažno objeti, sem le dihal skozenj in ga izrazil skozi umetnost; skreirala in začarala pa se je razsvetljena modrost. Hudičevo preprosto je, hehe. Tako preprosto, da je normalnemu človeškemu dojemanju čisto tuje. Le zaupanje, sprejemanje in ljubezen do sebe, te postavi nazaj v pravljično dušno esenco; če si dovoliš, na precej lahek način.

Imej se rad, ljubi se: ne energij, ki niso tvoje (kot sem to predstavil v svoji zgodbi)… le-te teh se zaveš in jih spustiš, odločno in z izbiro, ne boječe, saj si KREATOR in aspekti bodo čutili strah in nezaupanje. Ko se pristno in strastno odločiš in dopustiš, se zgodi. Karkoli, katerakoli transformacija. Seveda pa dopusti določen čas.

Pot je lahko izredno dolga in trnova, lahko pa je mnogo bolj simpatična in polna veselja. Ne bom lagal, proces razsvetljenja vsekakor ni prijeten, lahko pa si ga naredimo čim bolj uživaškega in nežnega (brez odpora), dokler ne pridemo do točke popolne realizacije.

Dihanje, umetnost in božanje sebe (SES) – so meni osebno najlepši pripomočki, s katerimi vidim Sonce v najtemnejših dneh. Le diham, sprejemam in ljubim vse, kar sem.

Božanstvo, Kreator v meni, pozdravlja Božanstvo, Kreatorja v tebi!

Namaste, dragi prijatelji!

Prince La Erosius/James Aubelle

ESENCA/DODATEK: Fizična bolečina, emocionalna in mentalna, niso vaše. Delujejo tako, a nimajo nič opraviti s prisotnostjo JAZ SEM. Aspekti so tvoja kreacija, vendar niso TI. Ko so ranjeni in neuravnovešeni, ti vzbujajo občutek, da so »večji« od tebe, a zavedaj se, da je to iluzija. To je vse, kar imajo – njihovo orožje se razblini, ko izbereš in se zavedaš, da si ti kreator. Če si jih skreiral, jih lahko spustiš oziroma integriraš. TI si kapitan svoje ladje, s svojo ljubeznijo do sebe in odločnostjo, nima nobena zunanja energija moči nad tabo. Moč je iluzija, le JAZ SEM prisotnost živi večno!

O James Aubelle

James je ustanovitelj spiritualne akademije Ambasada Ljubezni. Ambasada Ljubezni je akademija za duhovno in osebnostno rast - v času Nove Energije, Nove Zavesti. Ljubezen do sebe je temelj razsvetljenja.

Moja spletna stran
Vsi članki

Naroči se na E-novičke portala Duhovnost

Z nami je pot lažja in lepša ;-)

Veseli smo, da si se nam pridružil-a

Nekaj je šlo narobe

PUSTI SPOROČILO: