Oglas

Postavljanje osebnih mej je tema, ki se pogosto pojavlja v spiritualnih in psiholoških debatah. Znati postaviti meje tega kakšno obnašanje še toleriramo in kakšnega ne več, naj bi bilo izjemno pomembno za naše odnose in naše življenje nasploh. Pri tem se nikoli ne bi smeli zadrževati in imeti pomislekov.

To, kar je vzbudilo moje dvome v neomajno postavljanje mej, je moje zaupanje v filozofijo brezpogojnega sprejemanja, ki po definiciji nima mej. Če jih ima, to pomeni, da ni brezpogojno sprejemanje, ampak selektivno. Selekcijo, kaj je še sprejemljivo za nas, pa največkrat naredi naš ego.

Kajti meje ponavadi postavimo tam, kjer se ne počutimo več udobno, kjer se srečamo z nečim novim, kjer je naš ego kakorkoli ogrožen. Na tej točki rečemo “To je pa preveč”, “Tega se ne grem več”, “Dovolj imam”, “To je bilo zadnjič”. V tem primeru meje ne postavimo drugemu, ampak samemu sebi. Sami sebe držimo ujete v bolečino svojega ega in sebi preprečimo, da bi se osvobodili.

Če pomislim za nazaj, sem sama največje razvojne korake delala, ko sem bila potisnjena preko vseh svojih mej. Lahko sem jih sicer postavljala in se že stotič odločila, da ne grem naprej, a me je v to prisililo življenje samo. Potisnilo me je preko tega, kar sem mislila, da je zame še sprejemljivo. Učilo me je tega, da ni moja naloga, da postavljam meje sprejemanju, ampak da sprejmem vse!

Torej moje vprašanje je bilo, kako v to umestiti postavljanje mej? To vprašanje se mi je pojavilo vsakič, ko sem naletela na pogovor o postavljanju mej. In če sem iskrena, dolgo nisem našla zadovoljivega odgovora.

Vedela sem, da je to hoja po spolzkih tleh. Kajti ni lahko razločiti med tem, kdaj je meja zdrava in nujna in kdaj je to samo naš ego, ki želi nekaj izsiliti. Kako vedeti kdaj nam lastno postavljanje mej preprečuje duhovni napredek in nas ujame v varno cono udobja?

Seveda ne govorim o ekstremnem kršenju človekovih pravic- o nasilju ali zlorabi, kjer so meje več kot nujne. Resnici na ljubo moramo priznati, da so naše meje včasih tudi subjektivne “kaprice”. Da je včasih to, kar je za nas nesprejemljivo, že nepospravljanje nogavic, drugačno prehranjevanje, obnašanje, mnenje, življenjski stil in vrednote. Realen občutek za to, kje so dejanske meje in kje je naš ego se pogosto zabriše.

Prav zato mi ta koncept nikakor ni šel v račun. Sama sem se vedno, kadar sem postavila meje, na koncu zalotila, da sem v bistvu s tem želela čustveno izsiljevati. S tem, ko sem postavila mejo, sem želela drugega postaviti pred dejstvo; “Spremeni se, ali odidem. Naredi to, ali bodo posledice.”

Vprašanje je bilo torej kdaj je postavljanje mej sploh koristno?

Sama sem meje vedno postavljala kot strategijo izsiljevanja, nikoli pa to ni bil odsev realnega občutka, zavedanja in zaznavanja same sebe.

Sama sem ugotovila, da sem na ta način velikokrat postavila mejo, ampak sem potem dovolila, da se je ne upošteva. Meje sem postavila v upanju, da bodo nekoga prestrašile in da me bo tako jemal bolj resno. Ker se to ni zgodilo, sta mi ostali le dve možnosti; da odidem stran od teh okoliščin ali ostanem v njih.

Naposled sem se večkrat odločila za slednje, čeprav situacije dejansko nisem zmogla sprejeti. Tako sem velikokrat ostajala v okoliščinah, ki so me močno prizadele. In če danes pogledam nazaj in se vprašam: “Bi bilo takrat smotrno postaviti mejo?” si odgovorim: “Mogoče”.

Mogoče pri postavljanju mej ne gre za to, da se oziram na tisti del sebe, ki lahko v svojem polnem duhovnem potencialu sprejema vse, ampak postavim mejo za aspekt sebe, ki ŠE ni sposoben nečesa sprejeti.

Oglas

Mogoče mejo postavim za osebo, takšno kot sem v tistem trenutku, skupaj s svojim egom. Tisto osebo, ki še ne zna in ne zmore vsega sprejeti. Tisto osebo, ki v določeni točki prizna, da potrebuje čas. Brez oziranja v prihodnosti v kateri zaradi svojih fiktivnih sposobnosti, te meje sploh ne bi potrebovala. Mejo potrebujem zdaj!

Se pravi lahko mejo postavimo z zavedanjem, da je to meja, ki jo zahteva naš ego in vemo, da je ta meja vedno samo ZAČASNA. Lahko rečemo: “Trenutno mi je to preveč težko, povzroča mi preveč bolečine, zaradi tega preveč trpim, ampak delam na tem, da bom lahko to čimprej sprejel/a.” Naprimer, če takoj po ločitvi, ne moremo govoriti s partnerjem, ker je rana še preveč sveža, imamo lahko še vedno iskren namen preiti to bolečino in imeti v prihodnosti korektne odnose.

Meja je čas, ki ga rabimo, da pridemo k sebi, čas, da se posvetimo razvoju. Ne pa čas, v katerem potem v miru ujčkamo svoj ego in krivimo druge. Meja je v bistvu time-out kartonček, ki ga dvignemo, ko rabimo trenutek, da se postavimo na noge in v svoji bolečini nočemo biti napadeni.

Včasih se moramo umakniti in med tem delati na tem, da bi to sprejeli, da bi se energijsko okrepili, da nas določene situacije ne bi več iztirile, da bi spremenili svoj pogled in omehčali svoj ego.

Včasih za to, da prerastemo neko situacijo, ne moremo biti v njej. Podobno kot je včasih pomembno, da se najprej odselimo od doma, da lahko sprejmemo in razumemo svoje starše. Mogoče se moremo začasno umakniti iz bojnega polja in narediti drugačno strategijo.

Kadar postavimo to mejo, jo postavimo zase in ne za drugega. Ne čakamo na odziv drugega v smislu; “Aha! Mogoče se bo pa zdaj začel drugače obnašati!” Če smo postavili svojo mejo, smo jo postavili zato, ker mi ne zmoremo več in smo pri tem konsistentni. Če rečemo, da je to naša meja, je debate konec. Če je meja res meja, potem bomo vstali in šli. Potem ne bomo stopicali in se obračali nazaj.

Poleg tega, da je naša meja lahko postavljena začasno, je pri postavljanju mej pomembno še nekaj drugega. Meja in brezpogojno sprejemanje se ne izključujeta. Včasih naša meja ni naš ego, ampak je dejanska potreba. Mej si včasih ne upamo postaviti, ker se bojimo, da bomo s tem izgubili človeka, ki ga imamo radi. Zaradi tega v nedogled odrivamo stran potrebe svoje duše in se ne upamo izraziti.

To, da nekomu postavimo mejo, ker ne odgovarja na naše potrebe, ne pomeni, da ga hkrati ne moremo tudi sprejemati in imeti radi. Če nekemu obnašanju želimo narediti konec, to lahko naredimo s sprejemanjem in mirom v srcu, ker vemo, da poslušamo svoje srce. Ni več bolečine, ni travme, ni zamere – živimo naprej. Sprejeli smo določeno odločitev.

A za to, da ne mešamo med srcem in egom potrebujemo veliko modrosti in zavedanja. Za takšne odločitve si vzemimo čas, da slišimo to, kar je v srcu in ne delamo hipnih čustvenih odločitev.

Čeprav menim, da je ravno prehajanje naših osebnih mej razlog za duhovni napredek, ker nas pahne v sfero nepopisnega trpljenja, kjer smo prisiljeni spustiti svoj ego, po drugi strani mislim, da ni potrebno, da smo sadomazohistični. Učenje s prisilo je včasih zadnja opcija, do takrat pa se lahko učimo prostovoljno in postopno. Mejo lahko postavimo tam, kjer čutimo, da so stvari za nas preveč težke, a ohranimo naravnanost, da to prerastemo in se osvobodimo. Brez tega ostanemo ukleščeni v lastno postavljanje mej in prilagajanje zunanjega sveta našemu egu.

Vedeti moramo, da se bo včasih zgodilo nekaj, čemur ne bomo morali postaviti meje. Predstavljajte si, da vam umre otrok. To je za vsakega starša preveč, ampak tega ne bo mogel ustaviti in odložiti na kasneje. Če življenje ve, da lahko to prenesemo, nam bo to pač naložilo. Spet v drugih okoliščinah pa imamo možnost, da nekaj treniramo v svojem ritmu. Se pravi s premori in pavzami, da ni vse skupaj prezahtevno. Takrat postavimo mejo in to poskusimo v miru skomunicirati drugemu, brez izsiljevanja.

Želim ti torej uspešno postavljanje mej z zavedanjem!

O avtorju
Članki

Ponudbe

Tjaša Macerl

Tjaša Macerl je sociologinja, ki se ukvarja z energijskimi metodami za izboljševanje kvalitete življenja. Preko svojega bloga (https://www.tjasamacerl.com/), na to temo, ustvarja in deli različne vsebine ter sporočila. Organizira in vodi pa tudi skupinske ter individualne energijske tretmaje, kjer se ljudje učijo povezovanja z Energijo in treniranja ega.

web

https://www.tjasamacerl.com/