Notranji otrok je pomemben aspekt, ki je del našega bitja. Notranji otrok je tisti naš del, ki nosi vse, kar se mu je dogajalo v otroštvu. Prijetno, kot tudi neprijetno. Je ključ do naših čustvenih stisk in je ključ do naše čiste ljubezni (to, kar v resnici mi smo).
Če smo odraščali v okolju in ob starših, ki nam (lahko tudi povsem nezavedno) niso znali ali zmogli pokazati, da smo dragoceni, ljubljeni, vredni in pomembni ter smo vedno znova ostajali ne-slišani, ne videni, nepomembni ali morda nismo bili sprejeti takšni, kot smo (nismo bili sprejeti, ko smo bili na primer jezni, žalostni), potem v sebi najverjetneje nosimo nerazrešeno bolečino.
BOLEČINA SE VEDNO ZNOVA OBUJA V ODNOSIH
Lahko smo jo potisnili globoko v podzavest ali pa jo že prepoznamo. Oglaša se nam vsak dan v odnosih oz. jo prepoznamo v našem (slabšem) počutju.
Ko se ne želimo spoprijeti z bolečino, jo zavedno ali nezavedno, projiciramo na drugega – ga krivimo, smo nanj jezni, razočarani, zaradi njega/nje, a na takšen način se le izogibamo, da bi jo zares videli. A pomagamo lahko le sami sebi. Če je naš notranji otrok ranjen, bomo skoraj zagotovo iskali ljubezen, potrditev in sprejemanje pri drugih – želeli si bomo (lahko nezavedno, kot da nam to pripada), da nam tisto, kar nismo prejeli od staršev, dajo drugi (partner, prijatelji itn.). Pa morda sploh ne vemo, kaj je tisto, kar si pravzaprav želimo od drugih, samo želimo si (sprejmi me, rad me imej takšnega kot sem).
A seveda je to, žal, nemogoče, DOKLER TEGA NE DAMO SAMI SEBI, zato smo lahko še bolj razočarani in žalostni, obupani. Morda nas drugi zapuščajo, zavračajo ali se ob njih počutimo še bolj osamljeni in prazni. Čutimo stisko. Res je, da druga stran vedno nosi svoj del odgovornosti, vendar se je potrebno vprašati, zakaj smo magnet za ljudi, ki nam dajejo ravno nasprotno od tistega, kar si želimo, nas zapuščajo, izdajo itn.
To je ključno vprašanje – zakaj smo magnet za takšne ljudi. Od tukaj najprej se začne celjenje. Kajti odgovor nas vedno obrne v nas same. Naše ne-slišane bolečine, ne-videna žalost, neuslišano hrepenenje po sprejetosti in ljubezni v otroštvu, nas pripelje do posameznikov, ki nam pokažejo, kje si naši ranjeni delčki. Z NAMENOM, DA JIH ZACELIMO – OBJAMEMO Z LJUBEZNIJO, POTOLAŽIMO, JIM POVEMO, DA JIH IMAMO RADI. Edini vir ljubezni smo mi sami. Ljubezen, sprejemanje si lahko danes mi damo sami. In to je ključ do osvoboditve, lahkotnosti … sreče, če želite.
ZAKAJ DELO Z NOTRANJIM OTROKOM DELUJE? KER MOŽGANI NE POZNAJO RAZLIKE MED PRETEKLOSTJO IN SEDANJOSTJO
Naše notranje bitje in možgani ne poznajo razliko med preteklostjo in sedanjostjo. Kar se je zgodilo v preteklosti, je z nami še danes. Vse rane, vsi zapuščeni, zavrnjeni, prestrašeni delčki so še vedno z nami. Prebujajo se v odnosih in v doživljanju sveta, okolice. In ravno ta informacija, da naši možgani ne poznajo razlike med preteklostjo in sedanjostjo je ključna, kajti pomeni, da vse kar se nam je zgodilo v preteklosti lahko zacelimo.
Vse kar nismo prejeli v otroštvu, lahko danes damo sami sebi. To nam je morda težko razumsko dojeti, a vendar so naši možgani čarobni in v kombinaciji s silo življenja in ljubezni, ki teče iz naših src, prav zares lahko zacelimo svoje rane preteklosti.
A ključno zares je, da se začnemo obračati v sebe in sebi začeti dajati ljubezen, sprejemanje, toplino, pohvalo, si povemo, da smo vredni, dragoceni, da si zaslužimo najboljše. V sebi. S primernimi tehnikami in orodji ter ob podpori ustreznega terapevta, zares lahko naredimo spremembo.
Zares ne moremo spreminjati drugih. Spreminjamo lahko le sebe. To je dobra novica, kajti ko spremenimo sebe, začnemo privlačiti drugačne ljudi, ki bodo z nami ravnali spoštljivo, nas cenili, poslušali, videli, slišali in z nami vztrajali ne glede na to ali bomo jezni, žalostni…
Ko prebudimo vrelec ljubezni v sebi… Začnejo prihajati ljudje, ki nam dajo ljubezen …
Pripravljen-a na pot spremembe?
