Išči
Generic filters
foto pixabay.com

Mijamoto Musaši: Knjiga petih prstanov in samuraji

Spremljaj objave: Uredništvo
X

Spremljaj objave: Uredništvo

E-mail :*
* Vaši osebni podatki bodo uporabljeni v podporo vašim izkušnjam na spletni strani in za namene, opisane v naši Zasebnost. S tem se strinjate in soglašete tudi s pravilnikom o Zasebnosti.
Oglas

Beseda samuraj je prvotno pomenila majhno skupino japonskih podeželskih vojščakov, od 12. stoletja naprej pa je označevala vso vojaško plast tedanje fevdalne družbe. V zmedi nenehnih plemiških spopadov za oblast so samuraji naglo postali mogočna politična sila. Razvili so izjemno dosledno kulturo brezpogojne zvestobe fevdalnemu gospodu (daimyô), ki je temeljila na nenapisanih vedenjskih pravilih in se polagoma izoblikovala v bušido (vojščakovo pot).

Nekatera najbolj nasilna pravila je pozneje ublažil budizem – na primer določila v zvezi z maščevanjem in zahtevo, da mora vojščak ob smrti svojega fevdalnega gospoda narediti samomor.

Samuraji so cenili čast bolj kot življenje, zato so izobčili vsakogar, ki ob porazu ali ob izgubi časti ni naredil obrednega samomora) seppuku; obratno zapisani pismenki za seppuku sestavljata zahodnemu ušesu bolj znano besedo harakiri). Izobčenec je postal ronin, samuraj brez gospodarja, vojaški plačanec ali ropar, ki so ga prezirali in sovražili vsi.

Do srede 19. stoletja je bila Japonska tesno zaprta: tujcem, ki bi si drznili stopiti na njena tla, je grozila smrt, taista kazen pa je čakala tudi Japonce, ki so se želeli vrniti v domovino. A nezadovoljstvo doma in pritisk od zunaj sta naposled zlomila japonsko izoliranost. Julija 1853 je v tokijskem zalivu pristal ameriški komodor Perry in ultimativno zahteval, naj Japonske odpre pristanišča tujim trgovskim ladjam, odpor pa so Američani skušali zlomiti tudi z obstreljevanjem pristanišč.

Deželo je uspelo modernizirati šele mlademu japonskemu prestolonasledniku Macuhitu (rojen 3. novembra 1852 – umlr 30. julija 1912). Ko je 1867 premagal čete zahodnega šoguna, je neposredno prevzel cesarsko oblast, z močnim dvorom odpravil fevdalizem in končno zamenjal tradicionalni, vendar zastareli samurajski razred z naborniškimi vojaki. Meidži teno (Razsvetljeni cesar) je uvedel ustavo po zahodnih načelih, zase kot poglavarja države pa obdržal naslov božanski cesar.

Heiho – pot k uspehu, ki jo je Musaši opisal v svojem delu – združuje dva stebra japonskega mišljenja in verovanja: zen in bushido (pot bojevnika: etični in moralni kodeks samurajev).

Miyamoto Musaši in njegov čas

V 2. polovici 16. stoletja, ko se je rodil Mijamoto Musaši (1584), je na Japonskem še zmeraj besnela vojna med sprtimi provincami fevdalnih gospodarjev (daimyojev). Spopadi za prevlado (proces centralizacije oblasti) so trajali stoletja in se končali šele ob prelomu 16. v 17. stoletje. Za to sta najbolj zaslužna močna gospodarja Oda Nobunaga in Toyotomo Hideyoši, čeprav obstaja poleg njiju še uradni fevdalni vladar – vrhovni vojaški poveljnik Šogun. Poleg Šoguna obstaja še cesar.

Ker so Japonci prepričani o njegovem božanskem poreklu, je nenadomestljiv, vendar pa je bila v japonski zgodovini njegova vloga pogosto le simbolična in je takšna še danes. Dolgoletno vladavino takratnega šoguna Jejasuja iz klana Ašikaga zamenja vladavina novega šoguna Jejasuja iz klana Tokugava. Sedež šogunata se prenese iz Kjota v Edo (staro ime za Tokio) in začne se obdobje Edo (1603 – 1868), ko postane mesto najrazvitejše in najpomembnejše politično, gospodarsko in družbeno središče.

S tem se konča dolgoletno obdobje nemirov in se začne dolgotrajno obdobje miru, v katerem se do svojega vrhunca razvijejo umetnosti in vse tisto, kar lahko ustvari narod, ki ga ne pretresajo vojne in v katerem nastanejo pomembna dela japonske kulture. Dve generaciji za Musašijem so se prenehali dvobojevati na življenje in smrt, namesto m ečev so začeli uporabljati lesene palice.

Prav tako se v tem času razvijejo štirje stanovi, ki jih v svoji knjigi omenja tudi Musaši: večino prebivalstva sestavljajo kmetje, manjši del trgovci, še manjšega pa samuraji in obrtniki. Način življenja se med stanovi zelo razlikuje in prehajanje iz enega stanu v drugega je kakor v vseh fevdalnih družbenih ureditvah, redkost.

Po koncu vojn in spopadov med pripadniki vojaškega stanu samurajev so se številni samuraji znašli brez dela, saj so bile celotne vojske razpuščene.

To jih je prisililo, da so se potepali po deželi kot ronini – samuraji brez gospodarja; postati ronin pomeni za samuraja nekaj najbolj prezira vrednega in osovraženega, kar ga lahko doleti. Z vidika ekonomske varnosti je samuraj ogrožen, ker nima gospodarja, kateremu bi služil in si tako zagotovil vsakdanjo skodelico riža, istočasno pa predstavlja možnost, da umre, podleže, konča bedno in siromašno, ne pa častno in v duhu tistega, kar predpisuje prvo pravilo samurajskega kodeksa: zvestoba gospodarju. Umreti ravnodušno in voljno za gospodarja pomeni za samuraja doseči cilj in izpolniti namen zemeljskega življenja ter možnost upanja na morebitno boljše ponovno rojstvo.

Nekateri ronini so se v brezizhodni situaciji lotevali drugih stvari: kot učitelji so poučevali v šolah vojaških umetnosti, se bavili z umetnostjo ali z zenom, nekateri pa so končali prav nizkotno in so se preživljali kot plačani morilci – od koder tudi ta prezira vredna komponenta roninske usode.

Splošno sprejeti prevod besede Bušido je Pot Vojščaka. Po dolgem obdobju vojskovanja so ‘izbranci’ vojaškega stanu začutili potrebo po določeni identiteti, izbranem načinu obnašanja z vsemi velikimi pooblastili, pa tudi po veliki odgovornosti, ki spada zraven.

Zato predstavlja bušido nenapisani kodeks moralnih načel, s katerimi je samuraj (kar dobesedno pomeni: stražar, spremljevalec) dolžan poistovetiti svoje življenje in se jih učiti od najzgodnejših let svojega življenja.

Na bušido so močno vplivali budizem, šintoizem in konfucionizem. Šintoizem, religija oboževanja prednikov in narave, ki še danes predstavlja religijo za življenje, je dal ljubezen, spoštovanje prednikov in lojalnost; za budistično doktrino je značilno mirno čakanje in sprejemanje smrti, s tem pa tudi neomejena hrabrost v življenjsko nevarnih okoliščinah; v konfucianizmu ali učenju Konfucija pa so jasno, kakor nikjer drugje, izraženi, pojasnjeni in določeni odnosi med slugo in gospodarjem, otroci in roditelji, možem in ženo, posameznikom in družbo.

Urednikov predgovor iz knjige Mijamoto Musaši – Knjiga petih prstanov >>

Ali ti je bil članek v pomoč?

IZPOSTAVLJENA STORITEV

PONUDBA TRGOVINE DUHOVNOST

Izpostavljeni svetovalci

Žarek, Helena Cesar s.p.

Žarek, Helena Cesar s.p.

Ni Komentarjev
Aleksandra Winkler Drole

Aleksandra Winkler Drole

Ni Komentarjev
Edita Tomič

Edita Tomič

Ni Komentarjev

Zadnji članki

Kanalizirana sporočila zvezdnih duš, 1. del

Kanalizirana sporočila zvezdnih duš, 1. del

Upasaka 2: Kje reševati problem

Upasaka 2: Kje reševati problem

Numerološka napoved 7. 5. 2021

Numerološka napoved 7. 5. 2021

Čustva kot poglaviten notranji vzrok bolezni

Čustva kot poglaviten notranji vzrok bolezni

Sporočilo akaških zapisov 7. 5. 2021

Sporočilo akaških zapisov 7. 5. 2021

SPOROČILA VESOLJU

0
Deli to s prijateljem