Najstniške dileme

Najstniške dileme

Zdi se mi, da najstniki nimajo kaj veliko prostora v vsakodnevni prisotnosti, ko govorimo o tem, kaj se dogaja okoli nas. Za njih veljajo stereotipi, da so uporniški, čudni, visijo po cele dneve v svoji sobi, poslušajo nenavadno muziko, igrajo igrice in odgovarjajo v enozložnicah, ki jih razumejo le sami.

Obenem ugotavljam, ko se z njimi odprto in iskreno pogovarjam, da so mnogi med njimi čustveno nenavadno zreli, imajo zelo trdno izoblikovan pogled na svet, modro razmišljajo in prav v veselje in izziv mi je, da lahko z njimi delim lastne izkušnje. Močno moram razmišljati, kako jim podajam moj način dojemanja njihovih izzivov, ne sodim in jih ne obsojam ter sem res previdna z besedami. Zavedam se, da so to mladi ljudje, ki niso več otroci, a tudi odrasli še ne. Hormoni in možgančki se jim še razvijajo, čustvujejo na njim lasten, običajno buren način, ki bega starše, saj so poprej bili navajeni na pridnega in ubogljivega otroka.

Kontaktirata me starša iz odročnega slovenskega kraja. Zbegana sta spričo nenavadnega vedenja petnajstletne hčerke, ki posluša temačno glasbo, hoče se na balin obriti, zapira se v svojo sobo in nič več ne govori o sebi. S svojim odzivanjem daje vedeti družinskim članom, da so ji odveč, četudi vestno opravi svoje gospodinjske zadolžitve. Pridejo vsi trije, prvo mi starša povesta njuna opažanja in skrbi, nato odideta na kavico, vstopi mladenka, ki se hitro sprosti, ko ji pojasnim, da kar midve govoriva, ne povem staršem, razen če mi to ona izrecno dovoli.

Skratka, najstnica je v puberteti, ki se bo kmalu zaključila in že počasi prestopa v fazo adolescence. Vsako obdobje nosi določene značilnosti. Sedaj je v fazi, ko se zaveda, da odrašča v ljubeči in povezani družini, sestrica mlajša ji kravžlja živce, a nekako je tolerantna do nje. Osnovno šolo je uspešno zaključila in načrtuje iti naprej v srednjo šolo izven domačega kraja. Vsi jo čudno gledajo, da se je pripravljena voziti v večji kraj tudi po pol ure vsak dan zjutraj in zvečer, četudi ima pred nosom čisto v redu srednjo šolo, v katero bodo šli skoraj vsi njeni osnovnošolski sošolci in prijatelji. Nje to ne zanima. Pravi, da hoče spoznavati nove ljudi, pridobivati sveže izkušnje izven kraja v katerem vsak vsakogar pozna, opravljajo in svetujejo, kako se mora kdo vesti, kaj imeti oblečeno in kje se pojavljati. Vidim, da je pogumna najstnica, ki ima že oblikovano vizijo, kaj bo potem študirala.

Pravi, da se res počuti kot tujek sredi domačega kraja, da ji to preseda in da se zaveda, da ima res v redu starša, ki jo podpirata v njenih načrtih, četudi kdaj zeleno prebledita, ko jima pribije, kaj hoče, kako in kje.

Ko se pogovarjava, vidim, da je res v cvetu pubertete. Malce naivno zre v odnose, fantje je ne zanimajo, bere knjige ali na internetu vsebine, ki kažejo na zrelo zanimanje glede odnosov, prijateljstva, identitete. Ni naporna v vedenju, a je za starša izziv, saj sta preprosta in jima ni jasno, od kje se je vzela njuna hči, ki razmišlja tako napredno za njihovo okolje, ki je dokaj konzervativno.

Se ob takih zgodbah tudi sama učim, da so mnogi slovenski kraji v naši prelepi domovinici zaprti v neke stare in preživete čase, tudi kar se vzgoje tiče. Vse, kar štrli ali je nenavadno, je potrebno ožigosati, podreti in spraviti na enako stopnjo razmišljanja oziroma ne-razmišljanja kot to počne večina. Naša mladenka ima močno vizijo, da bo pobegnila od tam skozi možnost študija in odšla v širni svet nabirati svoje izkušnje in znanja, ki ji jih nihče ne more vzeti. Saj pravim, navdušena sem nad pogumom in vizijo, ki jo premore ta deklič.

Kako pa kaj vi gledate na svojega najstnika ali najstnico, ko vam pove, da hoče nekaj drugačnega kot ste vi želeli ali pričakovali?

V branje priporočam tudi knjigo Iskreno o vzgoji in najstnikih >> … sedaj 30% popust

 

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica.
No Tab Selected
No Tab Selected
Deli to s prijateljem