Razno

Nova revolucionarna teorija zdravljenja bolezni

Zakoni, ki vladajo vsem živim bitjem
Razdrobljenost in pomanjkljivost moderne znanosti je biokibernetika in preučevalca sistemskega delovanja živih sistemov Viktorja Kotolupova ter druge znanstvenike spodbudila k celostnemu pogledu na delovanje vseh živih bitij.

Gre za revolucionarna odkritja, opis skupnih lastnostih vseh živih bitij, ki so ga iskali že veleumi človeštva, kot sta Aristotel in Kant.
Te teze, ki ponujajo tudi možnost razumevanja nastanka različnih bolezni in njihovega zdravljenja, pa so omogočile tudi novo smer v znanosti, imenovano sistemska biologija in medicina.

Viktorja Kotolupova so k raziskovanju teh zakonitosti spodbudile osebne izkušnje, ki jih je dobil kot bioenergetik. Pravi, da se je za sodelovanje z ruskimi znanstveniki odločil zato, ker je temeljna znanost v Rusiji zelo razvita in ker so bili odprti za preučevanje navidez preprostih, vendar pretresljivih tez, ki jih znanstveniki preverjajo od leta 2005 (ni jim jih uspelo niti ovreči).

Rezultat dela Viktorja Kotolupova ter znanstvenikov z moskovske državne univerze Lomonosov in Inštituta za evolucijsko fiziologijo in biokemijo Sečenova pri Ruski akademiji znanosti je opis naravnih zakonitosti živih sistemov ali zakonitosti življenja.

Te teze so svetovno priznanim znanstvenikom, zbranim na Moskovski tiskovni konferenci RIA Novosti oktobra 2002, omogočile, da so razglasili novo smer v znanosti, imenovano sistemska biologija in medicina. Njen namen je vede, kot so fizika, biologija, biokemija in evolucijska znanost, povezati tako, da se dopolnjujejo.

Zakonitosti življenja
Glavno vodilo pri iskanju naravnih zakonitosti, ki delujejo v vsakem živem bitju oziroma živem sistemu, je interdisciplinarna sistemska obravnava.

Glavne naravne zakonitosti so: upravičenost (racionalnost) dejavnosti, izbira prioritetnih oblik in kompenzacijsko-prilagoditvenih odzivov, nenehno vzdrževanje homeostaze, v vseh živih sistemih pa poteka tudi izmenjava informacij.

Vsi živi sistemi si prizadevajo za povečanje koeficienta preživetja ter za povečanje prijetnih in zmanjšanje neprijetnih občutij (pozitivnih in negativnih signalov). Za podaljšanje življenjske dobe v spreminjajočih se konkretnih razmerah ustrezno spreminjajo svoje delovanje in vêdenje. Prizadevajo si tudi za povečano pridobivanje (zbiranje) informacij znotraj in zunaj biosistema, skrbijo za obdelavo informacij in spreminjanje posameznih kemijskih snovi v druge oblike, informacije pa so sposobni tudi shranjevati.

Vsa živa bitja imajo duševnost
»Duševnost (psiho) v okviru naravnih zakonov opredeljujem kot prioritetno dejavnost danega trenutka. Prioritetna dejavnost je odvisna od genske informacije, informacij, pridobljenih v življenju, ter trenutnih informacij, ki prihajajo iz živega sistema in njegovega okolja.

Vloga psihe v evolucijskem procesu je zagotavljanje optimalnih razmer za vzdrževanje homeostaze oziroma življenja. Življenje je dejavnost in psiha je dejavnost trenutka. Vsaka dejavnost zahteva vložek energije, ki jo organizem dobi (večinoma) po končani prebavi. Možnosti pridobivanja energije pa so omejene. Telo razdeli pridobljeno energijo za različne dejavnosti. Količino energije, ki jo v posameznem trenutku nameni posamezni dejavnosti, je odvisna od tega, katera dejavnost je zanj v tem trenutku prioritetna.«

Homeostaza – osnova življenja
Homeostaza zagotavlja stabilnost in predvidljivost kemičnih reakcij, procesov in mehanizmov, energijsko preskrbo in individualnost ter identičnost biosistemov. Zagotavlja tudi energijo, hkrati pa je njeno vzdrževanje odvisno od energije.

»Delovanje homeostaze je tesno povezano s prenosom informacij v organizmu. Kadar je prenos (vse, kar vidimo, slišimo, čutimo, vohamo, mislimo ali analiziramo, pa tudi povezave med organi v telesu) pomanjkljiv, se zmanjša možnost za vzajemno sodelovanje – denimo organov v telesu.

Ohranjanje homeostaze je ključen dejavnik za normalen prenos informacij. Vse, kar spreminja oziroma ruši homeostazo, ovira proces metabolizma, proces ozdravitve,« razlaga Viktor Kotolupov. Če upoštevamo znanje o homeostazi, bi moralo zdravljenje potekati tako, da vzdržuje homeostazo.

O vprašanju gensko spremenjene hrane
»Homeostaza se v evolucijskem procesu nadrajuje. S seboj nosimo genski zapis prednikov, ki ga nadgrajujemo z lastnimi izkušnjami in ga posredujemo svojim otrokom. Za našo homeostazo je koristno vse, kar je v skladu z našim razvojem (genske informacije, informacije, pridobljene v življenju, in trenutne informacije).

Gensko spremenjeni organizmi so prav zaradi tega zakona za naše telo škodljivi, saj se tako vmešavamo v genski zapis,« še pove Viktor Kotolupov. To je tako, kot če bi izrezali del matematične ali kemične formule. Toda na osnovi te formule vsak živ sistem gradi homeostazo. Gensko spremenjena formula je pomanjkljiva, zato je pomanjkljivo tudi njeno delovanje, slabše je tudi razmerje njenih kemičnih snovi.

Razumljivo je, da se taka rastlina ni sposobna samostojno preživljati, zato jo je človek prisiljen na novo klonirati. Človek nasede barvi in obliki teh rastlin, škodljivci (hrošči, gosenice, črvi …) pa ne, saj vedo, da s tako hrano ne morajo vzdrževati homeostaze.

V evolucijskem procesu so bile nekatere rastline za človeka in druga živa bitja skupni vir prehrane. Prehranjevalne navade so se spremenile, zmogljivost prebave pa se ne spreminja tako hitro. Tako Japonci ne morejo prebavljati sira, Indijanci in Eskimi pa ne alkohola, saj nimajo encimov za razgradnjo teh snovi. Za nekatere so posamezne lastnosti gensko spremenjenih rastlin koristne, za druge ne. Tako so Američani videti otečeni, saj se njihovo telo proti kemičnim snovem, ki jih najbrž zaužijejo s prehrano, brani s tem, da jih redči z vodo.

Samo en obrok na dan
Sogovornik je razkril tudi novo spoznanje o prehranjevanju. »Ko sem prvič nameraval jesti en sam obrok na dan, sem mislil, da mi bo primanjkovalo energije. Toda po mesecu dni tovrstnega prehranjevanja sem bil težji za dva kilograma. Če sem želel ohraniti normalo telesno težo, sem moral ta edini obrok zmanjšati.

Če jemo po več obrokov na dan, mora črevesje prej izločiti hrano, ki jo je pred tem prebavljalo nekaj ur. Zato je telo ne razkroji v celoti in ne prejme hranilnih snovi, ki za razgradnjo potrebujejo dalj časa. Tako telo porabi veliko energije, izkoristek pa je majhen. Če jemo samo enkrat na dan, je energetski izkoristek večji.«

Bolezen
Vsak prenos informacije v telesu pomeni porabo energije. Pri ljudeh imajo vlogo zaznavanja, analize in prenašanja informacij oziroma navodil živčni sistem, endokrine žleze, številni hormoni, nevrotransmitorji … To je nekakšen nadzorni sistem, ki za delovanje potrebuje energijo.

Naše življenje in delovanje sta odvisna od teh povezav oziroma pretoka informacij, zmanjšanje povezav pa pripelje do omejenega delovanja, šibkejšega imunskega sistema (bolezni) in v zadnji fazi do smrti. Bolezen je torej proces v organizmu, ki nastopi kot posledica omejenih energijskih in funkcionalnih možnosti za obrambo pred patogenim dejavnikom (zunanjim in/ali notranjim).

Prilagoditev na pomanjkanje energije
Viktor Kotolupov nadaljuje razlago in jo ponazori z naravnimi zakoni: »Povečana poraba energije je lahko posledica večje telesne ali duševne dejavnosti organizma in/ali delovanja kakega motečega dejavnika, ki npr. tkivu onemogoča normalno delovanje. Takšne obremenitve po eni strani zmanjšajo količino energijo, ki je na voljo za delovanje celic, na njihovo delovanje pa vplivajo tudi dejavniki, ki neposredno motijo prenos informacij med celicami oziroma organi.

Tako spremenjeno okolje lahko povzroči trajne, nefizološke spremembe v celicah, kar pripelje do bolezni. Človeško telo se na pomanjkanje energije odzove tako, da čim manj izgublja preostale zaloge energije oziroma jih intenzivno obnavlja. Navzven se to kaže kot nekakšna pasivizacija: utrujenost, izogibanje dejavnostim … Tako se stanje lahko popravi.

Znano je tudi, da je organizem v stanju pomanjkanja zmožen omejiti funkcije nekaterih organov, tako da lažje delujejo za življenje pomembnejši organi. Če nas boli koleno, bomo zmanjšali telesno dejavnost, če pa se bomo znašli v položaju, ko nam bo šlo za preživetje, bomo vseeno lahko zbežali in si tako rešili življenje. Na delu sta torej zakona prioritetnega delovanja in povečanja koeficienta preživetja.«

Zakoni povečujejo naše preživetje
»Vsi smo izdelek evolucije. Ti zakoni so nastajali v evolucijskem procesu in brez njih ni življenja, ni preživetja. Te zakonitosti organizmu ali biosistemu omogočajo, da bolje rešuje življenjske naloge in si tako poveča možnosti za preživetje. Ponujajo tudi možnost za definiranje neozdravljivih bolezni (denimo rak) ter opis njihovega nastanka, kar utegne prinesti nove možnosti zdravljenja.

Najtežje je raziskati informacije, saj ne vemo, kaj so doživljali naši predniki in kaj mi sami, zato lahko bolezen predvidimo le teoretično,« sklene sogovornik. Na vprašanje, kdaj lahko pričakujemo uporabo novih spoznanj v praksi, je odgovoril: »Za znanost je to lahko hitro, zame je zelo počasi. Če samo pomislite, da traja kar leto in pol, preden je članek objavljen v znanstveni reviji.«

Avtor: Nives Pustavrh
www.viva.si

Pokaži več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Morda te zanima

Close
Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !