Obrazi uporov

foto:cnn.com

»Pri sebi upore velikokrat zaznam, kadar me neki dogodek ali izkušnja vrže iz ustaljenega ritma, iz cone udobja. V sebi zaznam, kako bi želela, da je po starem, da se mi ni treba prilagajati na nekaj novega, da se mi ni treba spreminjati.«

»Pa kaj je meni tega spet treba? Poln kufer imam enih in istih scen in problemov. Sploh se mi ne da več s tem ukvarjati.«

»Eh, bo že. Saj imajo drugi tudi probleme, nisem edina. Važno, da se trudim. Vprašanje, ali mi bo sploh kdaj uspelo.«

Takšne in podobne misli ter besede pridejo iz nas, ko se začne v nas en del upirati spremembam. Vsi smo že v določenih obdobjih naleteli na močne notranje upore, dejstvo pa je, da smo z njimi soočeni praktično skoraj vsak dan. Kolikokrat se nam zjutraj ne da vstati, pospraviti stanovanja, se soočiti s kakšno osebo, dokončati projekta, udejanjiti tistega, kar smo dobili kot usmeritev od svojega višjega vodstva in vodnikov. Če smo dovolj zavestni, lahko opazimo, da z upori bijemo nenehno bitko.

Upor do očeta in mame

Če pogledamo najstnike, lahko vidimo, da se večina precej upira svojim staršem. Nič, kar starši rečejo ali naredijo, jim ni všeč. Tudi ko smo starejši, se v bistvu lahko še vedno upiramo staršem, samo mogoče ne več tako očitno in neposredno. Skozi nas še vedno delujejo nepredelane energije iz otroštva, ki blokirajo naš napredek. Upiramo se, da bi postali takšni in drugačni.

Upiramo se mogoče očetu, ker nas je celo otroštvo usmerjal, da naj na primer počnemo nekaj, kar nam ni bilo všeč, njemu pa se je zdelo to dobro in koristno za nas. Če v sebi še vedno nosimo upor do očeta, povzroča to v nas tudi upor do moške energije nasploh: upor do akcije, raziskovanja, produktivnosti, jasnosti, zavesti in resnice.
Ko ozavestiš upor do očeta, lahko začutiš svojo pasivnost in zamegljenost, svoj izžeti pleksus, ki je ravno center moške energije v nas.

Po drugi strani pa mogoče v nas še vedno tiči upor do mame, ker je bila preveč skrbna in zaščitniška ter nam je šla s tem na živce. Pa smo se uprli tej zaščiti in si želeli več svobodnega prostora. Upor do mame tako v nas povzroča tudi upor do ženske energije nasploh: upor do nežnosti, topline, ljubezni, fluidnosti, razumevanja, transformiranja energij skozi srčno čakro. Vsak nepredelani upor je tako upor do samega sebe.

In z vsakim uporom, v katerem predolgo vztrajamo, uničujemo svojo energijo
in si onemogočamo razvoj.

Ko je novo tik pred vrati, je staro še vedno zelo močno

Telo in um se nenormalno upirata, ko smo v življenju prisiljeni narediti konkretne spremembe. Upirata se, saj želita na vsak način zadržati staro. To je tisto, kar te vodi že celo življenje, če ne že več življenj. In si na to tako zelo navajen …

V teh procesih, ki jih doživljamo vsi, sta ključni disciplina in močna namera. Ter velika mera srca. Če ne delaš na sebi s srcem, predanostjo in resnično sam zase, potem obstaja manjša verjetnost, da lahko premagaš svoje ključne življenjske upore. Delo s svojimi energijami je trdo delo in zahteva veliko volje. Tukaj ni bližnjic. Čeprav bi si jih mogoče velikokrat želeli.

Ko je novo tik pred vrati, je staro še vedno zelo močno. Takrat je treba zbrati vso svojo energijo oziroma predelati določene energije do konca.

»V takšnih situacijah velikokrat zaznam svojega notranjega upornika, ki bi še vedno rad delal po svoje.«

Tipičen takšen primer je, da si rečemo: »Vse je v redu, dobro se počutim, vse mi gre.« Nadenemo si tančico iluzije in tako ne vidimo in ne slišimo ničesar. Pogreznemo se v svoj svet, se izoliramo od vsega, samo zato, da ne bi čutili. Takšno vedenje je treba pri sebi zaznati in si ne dovoliti pasti nazaj in stagnirati. Grizemo dalje, tudi, če je težko. In slej ali prej se potem nekaj zgodi: sprememba v počutju, zavesti, zaznavi, zgodi se kaj nepričakovano pozitivnega …

Žensko in moško upiranje

Upori so pri ženskah izraženi drugače kot pri moških. Čeprav v določenih točkah tudi zelo podobno.
Če je bila skozi zgodovino ženska vloga po večini vloga žene, mame in gospodinje, je prišlo v sodobnem času do tega, da se hoče ženska na različne načine dokazovati, da je dovolj dobra tudi v drugih vlogah in enakopravna moškemu. Od tod velik porast karieristk, deloholičnih žensk, iskanja pozornosti in potrditve.

Lahko bi rekli, da so ženske postale trde, kar je posledica zgodovinske preteklosti, ko so bile v podrejenem položaju. Gre za energije žrtve in mučeništva na eni strani ter nasilja, jeze in hladnosti na drugi strani. To se je prenašalo iz roda v rod in tako obstajajo v naši avri zapisi, ki jih nosimo celo v DNK (tudi moški imajo določene zapise v svojem DNK in energiji).

Energije in vzorci o tem, kakšna naj bi bila prava ženska, slednji onemogočajo, da bi prišla v stik s svojo resnično naravo, da bi energijsko očistila svojo maternico in da bi tako bila sposobna v svoje telo prizemljiti energijo z višjih nivojev, ki bi jo lahko v življenju usmerjala in iz katere bi črpala svojo kreativnost.

Kot že povedano, je glavna blokada pri večini žensk pomanjkanje volje in zavesti zaradi zaprtega pleksusa (čakre), ki te sicer drži pri življenju. Prav tako tudi manjko čiste ženske energije, iz katere izvira ustvarjalnost.

V maternici so shranjeni spomini in občutki, ki so nas v življenju zaznamovali. Nekatere nepredelane izkušnje smo s seboj prinesli tudi iz prejšnjih življenj. Vse to povzroča, da si nagnjen k pasivnosti ali pa po drugi strani k preveliki usmerjenosti navzven (oboje je v resnici beg od samega sebe).

Jeza na moške, zamere, pričakovanja do moških, iskanje pozornosti od njih, zapeljevanje, manipulacije – vse to so ženski načini iskanja energije od zunaj, od nekoga drugega.

Zakaj do tega pride?

Ker ženska ni povezana sama s seboj in ni sposobna sebi dati tistega, kar potrebuje (varnosti, ljubezni, potrditve, stabilnosti), in je navajena ´obesiti´ se na druge (na moškega, otroka, delo, ki mu daje preveliko pomembnost itd.). Ti mehanizmi nenehno delujejo v ozadju, v podzavesti, in če jih ne raziskuješ, pride slej ali prej do uporov – upora do življenja. Na videz se ti sicer lahko zdi, da si v redu, toda ker se distanciraš od tistega, kar v resnici čutiš, je občutek ´v redu´ lažen.

Moški so že po naravi drugačni od žensk, težje pridejo do svojih globljih občutkov in bolj nežnih energij, kot so na primer ranljivost, nežnost, sočutje. Zato je glavni del njihovega soočanja ravno v tem, da zmehčajo svojo energijo. Ne, s tem ne bodo postali mehkužni, ampak bolj senzibilni in čutni. Moški so že skozi zgodovino bili tisti močnejši, bolj drzni, aktivni: borili so se v vojnah, lovili živali itd. Danes pa so velikokrat tisti, ki finančno preskrbujejo družine, nudijo varnost ženi in otrokom. A za temi vlogami se skrivajo izgubljeni ´mamini sinčki´, ki iščejo potrditve od zunaj – si polnijo lastno vrednost z ugledom, materialnimi sredstvi, uspehom v službi, prenatrpanim delavnikom.

Moški so bili skozi zgodovino zelo vpeti v materialni svet, zato jim je težje sprejeti tisti drugi pol, ki je bolj duhoven, abstrakten, neznan, skrivnosten. Materialni svet jim predstavlja varnost, znano področje, medtem ko se neznanega in skrivnostnega bojijo. Ženska je nosilka in kanal za energije višjih nivojev, ki s seboj prinašajo nenehne spremembe, težnjo k razvoju ter rojevanje novega. Sedaj se morajo moški naučiti, kako sodelovati z žensko, tako v konkretnih dejanjih kot tudi v energijskem smislu.

Če je v prvinski ženski naravi, da je ona kanal za duhovno energijo,
je v moški naravi sposobnost, da to energijo prizemljuje.

Upori, ki jih imajo ženske ali moški, so tako v svoji osnovi upori do sodelovanja ter do poznavanja in razumevanja nasprotne energije.

V svoji ´dediščini´, ki je tako genska, kulturna kot tudi energijska, smo zaznamovani s tisočletja dolgim bojem med žensko in moškim, med žensko stranjo, ki hoče vladati, in med moško stranjo, ki prav tako hoče vladati. Ta bitka se je vseskozi vrtela okoli izkazovanja moči, kdo je boljši, kdo bo koga, kako se je treba zaščititi pred drugim, da ne boš ´nastradal´ itd. A za vsem tem je samo ena stvar. Ena sama in edina, tista, ki se ji tako radi izogibamo, ker tako zelo boli – žalost.

Duhovno prebujanje nas vodi k ponovni združitvi teh dveh energij, jina in janga, tako znotraj nas samih kot tudi v naših odnosih. Prišel bo čas, ko bomo lahko dokončno zakopali svoje bojne sekire in tako moški kot ženske združili svoje moči za ustvarjanje nečesa novega, lepšega in božanskega.

Upori na poti samospoznavanja

Ko se odločimo za pot samospoznavanja in ozaveščanja, se prav tako srečamo z upori. Na začetku se z njimi težje spoprijemamo zato, ker jih ne poznamo in se jih ne zavedamo. Kažejo se lahko v tem, da se začnemo prepuščati določenim občutkom ali nas nekatere energije celega prevzamejo. To je lahko vse, kar je nasprotno od nekega prijetnega pozitivnega stanja: energije pasivnosti, nesprejemanja, kritiziranje, tečnoba. Temu lahko tudi rečemo, da se predolgo ´valjamo´ v nezdravem počutju. V takšnih primerih velikokrat sami še ne moremo videti, da je nekaj narobe, zato ker je nezavedni del prevelik in se v bistvu ne zavedamo, da nas vodijo temne energije – energije ega. Zato je dobro, da delamo z nekom ali individualno ali v skupini, z nekom, ki ima več ozaveščenih izkušenj kot mi, da nas lahko z različnimi tehnikami usmerja in zbuja iz čudnih stanj.

Kasneje, če z delom na sebi nadaljujemo, pa se upori kažejo tudi v tem, da nam je težko soočati se s svojo bolečino, neprijetnimi izkušnjami in dogodki in zato bežimo stran od tega. Prav tako nas to pripelje do prepuščanja, ki pa je bolj zavedno. Čutimo, da nekaj ni v redu, čutimo, da je potrebna neka sprememba, pa še nismo pripravljeni nanjo ali še zbiramo svojo energijo. Tudi tukaj se upor kaže v obliki prepuščanja določenim nepredelanim občutkom, če predolgo časa cincamo in stojimo na mestu.
Potem se upori lahko kažejo tudi v tem, da ne predelamo stvari do konca, da se samo delno soočimo z občutki. Lahko si rečemo, da saj bo, saj je vse v redu, od znotraj pa čutimo, da nas nekaj razžira.

Poglobljeno delo na sebi prinese s seboj procese, ki lahko trajajo tudi daljše obdobje. Tukaj gre lahko za mesece, tudi leta. Medtem ko te na začetku poti lahko vodi in motivira entuziazem in veselje zaradi nečesa novega, te v kasnejših obdobjih dela na sebi mora voditi močna volja in potrpežljivost, da lahko s postopnimi in majhnimi koraki predelaš nekaj do konca.

Gre za dosmrtno delo, ki se ne meri po količini osvojenih titul in ´vrhov´, ampak po kakovosti prehojene poti.

V očeh duha je namreč vse, kar resnično šteje, samo to, koliko svojega ega spustimo in koliko ´svetimo´.

Dolgotrajno gledano smo na tej poti soočeni z mnogimi izzivi: fizičnimi čistkami, psihičnimi zlomi (zavestno in namerno lomimo svoje stare predstave), spremembami v odnosih, v družini, v pogledih na svet, postavljeni smo pred ključne odločitve in spremembe …

Rešitev za vse vrste uporov je akcija, akcija in še enkrat akcija.

Najprej si je treba spremembe sploh želeti, potem je treba upor prepoznati in se soočiti z njim. Vedno znova in znova, tolikokrat, kot je potrebno, da pridejo rezultati in spremembe, ki si jih tako želimo. Pomembno je, da nikoli ne obupamo. Ne glede na to, kako težka se nam zdi preizkušnja.

Kako prepoznati in začutiti upore skozi meditacijo

Upor ima veliko preoblek. Nagnjeni smo k temu, da se prehitro zadovoljimo s svojimi ´uspehi´ in da prehitro obupavamo zaradi svojih ´neuspehov´. Iskati v vsem, kar se nam dogaja, zavest in informacije, nam pomaga lažje prepoznavati upore in s tem odvode naše energije. Da bi upore lahko prepoznali, jih ozavestili in sprostili, je pomembno, da jim posvečamo pozornost. Ne v smislu vztrajanja v teh energijah, temveč v smislu zalezovanja oziroma notranjega opazovanja:

Kako se počutim, kaj se dogaja v meni, so to res moja prava občutja ali energija teče?

Notranji dialog, ki ga ustvarimo, nam pomaga, da se opazujemo z distanco. S tem se ne vpletamo v um in ne pademo v čustveni vrtinec, temveč smo v vlogi nekritičnega opazovalca. Da bi to vlogo lahko ponotranjili in nekritičnega opazovalca uporabljali v vsakdanjem življenju, je pomembno, da ustvarimo pristen in iskren odnos do sebe. Ta se začne s povezovanjem s seboj in spoznavanjem našega notranjega sveta.

Delo na sebi je težje, kadar se upor kaže na ´pozitiven´ način, ko imamo občutek, da je vse v redu, vse tako, kot mora biti, oziroma ne doživljamo nikakršnega močnega stresa. Zato naj praksa zalezovanja postane veščina, ki jo uporabljamo vsak dan, ne glede na naše počutje in voljo.

Vaja MEDITACIJE

  • Izberemo si čas dneva ter prostor, kjer bomo lahko sami, brez kakršnih koli motenj. Udobno se oblečemo in se usedemo na stol ali s prekrižanimi nogami na tla. Zravnamo zgornji del telesa, da se hrbtenica sprosti in energija lahko teče. Zapremo oči. Z mislimi se sprehodimo po telesu in skušajmo zaznati morebitne napetosti, ki jih z nekaj globokimi vdihi in izdihi sprostimo. Preverimo držo telesa, da je hrbet zravnan, ramena sproščena. Še vedno imamo zaprte oči.
  • Ko se počutimo udobno v svojem telesu, usmerimo pozornost na trebuh. Globok vdih, trebuh gre ven, izdih, trebuh se vrne nazaj. Pozorni smo na premikanje trebuha, kako se polni z našim dihom in sprošča. Področje pleksusa in trebuha je center zaznavanja naših čustvenih napetosti, skrbi in bremen. Ko udobno in sproščeno sedimo in globoko in umirjeno dihamo v trebuh, se sprošča um, naša pozornost pa se usmeri v notranjost. Samodejno začnemo zaznavati svoj notranji svet, prava občutja, energijo. S pozornostjo začnemo opazovati notranje dogajanje in se ne poskušamo vpletati v morebitne čustvene vrtince, temveč zgolj opazujemo.
  • Začnemo se spraševati: Kako se počutim, so to res moja pristna občutja ali pa so se vame naselila na podlagi zunanjih dogodkov, pričakovanj do sebe in drugih? Kaj je vir mojih trenutnih občutij, so občutja miru in moči pristna ali so grajena na egu kot obrambni mehanizem, kjer se prepuščam pasivi in coni udobja in nočem sprejeti določenih občutkov, ki so se sprožili z določenimi osebami ali dogodki. Kakšen odnos imam do sebe …?
  • Občutki bodo s pravilnim dihanjem postali zaznavni in vidni. Ne ustrašimo se morebitne sile zaznav, temveč si kakršen koli občutek dovolimo čutiti in ga sprostiti. Prepustimo se lastni energiji pomoči, in če je potrebno, hitreje predihavajmo, jokajmo, kričimo – kar koli, kar nam bo v tistem trenutku pomagalo, da si olajšamo notranje pritiske, ki so posledica uporov, zanikanja, obrambe in podobno.
  • Ko se bodo zatirana čustva sprostila, bomo sebe zaznali na drugačen način. Podoba, v katero smo še malce prej verjeli, da smo mi, se je začela razblinjati. Lahko da bomo zaznavali zmedo ali strah, a brez skrbi. To je v takšnem procesu ozaveščanja popolnoma običajno, saj smo ´izgubili´ del sebe, ki pa ni bil naš pravi jaz, temveč zmes zunanjih vplivov, priučenih vzorcev obnašanja, pričakovanj in podobno in prišli v stik s svojim pravim jazom, ki pa ga še ne poznamo tako dobro.
  • Ko zaznamo, da smo sčistili, kar je bilo v tem procesu potrebnega, se s pomočjo dihanja umirimo in sprostimo. Sedaj se ponovno začnemo opazovati z distanco, čustveno nevpletenostjo, in opazujemo spremembe. Kako se sedaj zaznavam? So mi stvari, ki so mi bile še malo prej pomembne, sedaj enako pomembne? Kako zaznavam svoje upore? Kako zaznavam mir, sproščenost v sebi, sta bolj pristna ali moram še delati nanju? Kaj pa moja cona udobja …
  • Ko dobimo odgovore, se lahko za nekaj minut uležemo ali še sedimo in dihamo skozi predel srčne čakre zeleno smaragdno energijo, ki nas bo pomirila in napolnila z zaupanjem in sprejemanjem v stanju tukaj in zdaj.

Z delom na sebi nadaljujemo – čim pogosteje, toliko bolje. Opazovanje in zalezovaje svojih občutkov naj postane vsakodnevna nepretrgana navada. Omogočala nam bo prave odgovore v pravem času in jasen ter brezgrajen pogled nase in okolico.

Avtorji: Tala Bevk, Klara Dev, Erika Žlogar

O Magičnost Gibanja

Skupina Magičnost gibanja je nastala na pobudo skupne vizije o izvajanju in širjenju znanja o starodavnih veščinah samozdravljenja. Skupaj sodelujemo pri delavnicah, različnih projektih in gradimo tisto, kar nam je v največje veselje. Naše poslanstvo je, da znanje, vedenje in videnje, ki smo si jih pridobili skozi leta dela, učenja in izvajanja tehnik samospoznavanja, predajamo vsem, ki si želijo osebne in duhovne spremembe, rasti in razvoja na vseh področjih.

Moja spletna stran
Vsi članki

Naroči se na E-novičke portala Duhovnost

Z nami je pot lažja in lepša ;-)

Veseli smo, da si se nam pridružil-a

Nekaj je šlo narobe

PUSTI SPOROČILO: