DuhovnostOsebnostna rast

Sanje Martina Luthra King mlajšega

Seme mojega duhovnega nagnjenja je hitro klilo. Skupaj z njim pa je rasel tudi plevel – odpor do pobožnjaštva in fanatizma. 

Takrat sem zaradi dolgih las, s katerimi sem nasprotoval ustaljenim pravilom, postal tarča vseh, ki so sovražili hipije, tudi policije, ki me je redno ustavljala, preiskovala in nadlegovala. V resnici sem čutil nekakšno žalostno izpolnitev, če so me ljudje sovražili zaradi dolgih las, manjšinske vere ali tega, v kar sem verjel. Počaščen sem bil, da so me preganjali zaradi plemenitega ideala in da se nisem prodal splošno uveljavljenim merilom. Začelo pa se mi je tudi svitati, da bi si z ljudmi, ki me sovražijo, delil skupno bolezen, če bi jih tudi sam sovražil. Hrepenel sem po tem, da bi se prebil skozi sektaške ovire in odkril notranje bistvo vseh ver, Božjo enost.

Na kolidžu sem študiral psihologijo in humanistične vede, toda meditacija in glasba sta bili zame še vedno na prvem mestu. V mestu Opa Locka blizu kolidža je v hiši z imenom Pepelnik živel predani glasbenik James Harmon, ki smo mu rekli Medved Jimmy. Imel je močno telo, dolge lase in brado, bil pa je glavni pevec in orgličar glasbene skupine Burning Waters Blues Band.

Medved me je imel rad kot mlajšega brata. Nekega dne mi je s ponosnim nasmehom potisnil v roke ene od svojih orglic. »Brat, naučil te bom igrati orglice.«

»Ampak ne spoznam se na glasbo,« sem sramežljivo odvrnil.

»Saj je vseeno, človek. V srcu imaš globoka čustva in to je bistvo bluesa.« Od tistega dne so me orglice ves čas spremljale.

Takrat sem se spoprijateljil z nekimi afroameriškimi študenti in prek enega od njih navezal poseben prijateljski odnos s starejšo žensko, ki je bila tesna družabnica dr. Martina Luthra Kinga mlajšega. Bila je nežna, vendar odločna, in je tudi sama posvetila življenje vodenju gibanja za državljanske pravice. Ker je bila stara skoraj petdeset let, jaz pa le osemnajst, sem jo klical mama, ona pa mene sin. Povezovali so naju globoki pogovori o viziji dr. Kinga in njegovem tragičnem umoru. Bila je iskrena baptistka ter kljub prijaznosti in milini neomajna. Nekoč je po miamijski soseščini organizirala pohod za državljanske pravice in povabila tudi mene. Obraz ji je zasijal od presenečenja, ko sem se res prikazal – belopolti fant na črnskem pohodu daleč na jugu. Ponosno me je prijela za roko in me odpeljala na začetek vrste, da bi hodila skupaj.

Opazovalci so bili osupli, ko so me videli. Belopolti rasisti so nam grozili in se nam posmehovali, ko smo šli mimo. Nekateri so metali kamenje in steklenice, medtem ko je policija gledala drugam. Mama se je smehljala, saj je več kot tristo pohodnikov pelo himno Sama Cooka A Change is Gonna Come16 in We Shall Overcome.17 Pohod je dosegel vrhunec z zborovanjem v parku. Pohodniki so se posedli na zložljive stole. Sedel sem zraven prijateljice, dokler ni stopila k mikrofonu pod kokosovo palmo. Opozorila je na krivico, ki se godi njenim ljudem, in občinstvo spodbudila k nenasilnemu uporu.

S prepričanim glasom je zagrmela: »Z nasiljem bomo nazadovali in postali zlobni kot naši preganjalci. Neustrašno moramo združiti moči in zahtevati svoje pravice, ne z orožjem in ognjem, temveč s poštenostjo in vero v vsemogočnega Boga. Takoj ko zavohamo smrad nestrpnosti, jo moramo bojkotirati. Zaradi tistih, ki nas zatirajo, se ne smemo nikoli izneveriti resnici.«

V oči so ji privrele solze in med ponavljanjem misli svojega vodje je povzdignila glas: »To je Amerika, dežela svobodnih. Ne bomo odnehali, dokler ne bomo za vedno strli spon suženjstva in lahko zavpili v nebo: Končno svobodni, končno svobodni! Častiti King je imel sanje. Umrl je zanje. Mi pa bomo zanje živeli. Amen.«

Ljudje v parku so začeli odobravajoče vzklikati. Usedla se je in mi zašepetala v uho: »Ti je bilo všeč, sin?«

Prepričano sem prikimal.

Nato se je oglasil govornik, ki je ljudi pozval k revoluciji. »Upi za nenasilno rešitev so se izjalovili, potem ko so ubili častitega Kinga,« je besno zavpil. »Bratje in sestre, prebudite se iz sanj! Proti ognju se moramo boriti z ognjem! Svobodo tega naroda smo dosegli z vojno in ne mirom. Priseči moramo, da bomo iztrebili belopolte zatiralce in požgali njihova mesta.« Pol občinstva je zarjovelo v podporo, drugi pa so vzdihovali od sramote. Možakar je premočen od potu pobesnelo mahal s pestjo. »Zakleli so se, da bomo za vedno ostali na zadnjih sedežih njihovih avtobusov in zaprti v getih.« S sovraštvom v očeh je uperil prst vame in zakričal: »Bratje in sestre, poglejte tega zahrbtnega belca! V našem današnjem pohodu brez sramu koraka v prvi vrsti, nas, črnce, pa pušča zadaj!« Njegovi privrženci so zarjoveli od besa.

Moški je nadaljeval in me označil za simbol vsega, kar so prezirali. Še naprej je grmel in hujskal ljudi k maščevanju. Prijateljica je planila pokonci, da bi me branila, vendar je njeno ugovarjanje preglasil bes moža, ki je prevzel oblast nad mikrofonom in večjim delom množice. Nežno me je prijela za roko in v obupu zmajala z glavo. »Sin, zelo mi je žal. Jaz sem te pripeljala v prvo vrsto in Bog to ve. Zaupal si mi in zdaj si v nevarnosti.« Stisnila mi je roko in vzdihnila: »Bolje, da takoj odideš. In naj bo Bog s tabo.«

Od drevesa do drevesa sem se skrivaje odplazil proč od zbora. Prijateljica me je pozorno opazovala in me je bila pripravljena braniti, če bi bilo treba. Osupel sem bil nad tem, koliko ljudi, ki so si želeli enakosti in pravičnosti, je zdaj poudarjalo razlike in bilo celo pripravljeno uporabiti nasilje. Ko sem z velikim olajšanjem zapuščal park, sem vseeno spoznal, da sem dr. Kinga in njegove privržence zaradi dogodkov tistega dne še bolj občudoval. Čutil sem, da so se zvesti svojim idealom neizprosno borili proti notranjemu in zunanjemu zatiranju. Sam sem se sprehajal pod floridskim soncem in se spomnil misli, ki je osvetlila mojo izkušnjo – če nimamo ideala, za katerega bi bili pripravljeni umreti, nimamo ničesar smiselnega, za kar bi bilo vredno živeti. Nato se mi je posvetilo.

Martin Luther King mlajši je imel sanje, za katere je živel in umrl, in te sanje so spremenile svet. Ali se ta moč ne skriva v vseh nas, če le vztrajamo pri svojem notranjem klicu?

Radhanath Svami

Odlomek iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija

www.radhanathsvami.si

_________________________________

16 Prišlo bo do spremembe.

17 Zmagali bomo.

Pokaži več

Radhanath Svami

Priznan vedski učenjak in učitelj bhakti joge. S svojim naukom, ki temelji na vedskih svetih spisih, kot so Bhagavad-gita, Šrimad-Bhagavatam in Ramajana, razkriva, kako naj se ravnamo po svetih izročilih in izluščimo skupno bistvo, ki združuje navidezno različne vere oziroma duhovne poti ter tako kar najbolj obogatimo svoje življenje in prispevamo k duhovnemu preporodu družbe.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !