Živali

Študirala teologijo – odnos do živali vidi drugače kot cerkev in večina teologov

O odnosu cerkve do živali smo se pogovarjali z laično teologinjo, mamico dveh otrok in učiteljico Jano Rihtaršič.

Jana, ali lahko najprej malo spregovorite, kaj se je zgodilo, da imate danes drugačen, boljši odnos do živali kot so vas učili v preteklosti in kot ga še vedno ima cerkev?

Dolga zgodba. Doma smo jedli meso in tudi zaklalo se je. Spominjam se, da sem sicer pomagala, a sem kot otrok na ravni intuicije in instinkta čutila tesnobo. Telo je nasprotovalo, čeprav si upora na zavedni ravni še nisem znala razložiti.
Ob koncu osnovne šole sem se zavoljo dedove zaobljube postu odločila, da poskusim tudi sama. Uspelo mi je. Čutila sem lahkotnost in olajšanje. Pogosto sem se spraševala, čemu se ljudje kljub dobrim izkušnjam s postom vračamo nazaj na stara pota. Navada in vzgoja? Pomanjkanje volje? Oprani možgani? Vem le, da mi je nekaj manjkalo, ko pri majhnih otrocih nisem opravljala »letnega čiščenja«.

Študirala sem slovenščino in teologijo. Študij me je gnal v raziskovanje literature, ki je močno zaznamovana s krščansko tradicijo in njenimi »temnimi cvetkami«. Že nekaj let se mi je zaradi soočanja z resnico o krščanstvu vlekla kriza duhovnega življenja. Vse pogosteje sem zaznavala neskladnost osebne vere s Cerkvijo kot institucijo s svojim naukom. Brskala sem po prepovedanem in iskala resnico, čeprav me jo je bilo strah, ker sem vedela, da presekati tradicijo ni enostavno. Vmes sem se srečala še s prakristjani in njihovo Notranjo potjo, v kateri sem našla tisto, kar naj bi bil zame Bog – neskončna ljubezen, objemajoča svetloba.

Živo se spominjam tudi, kako me je »zadel« plakat, obešen v loški knjižnici. Na njem so bile slike živali, namenjene prehrani, spodaj pa je bilo zapisano nekako takole: Poglej me v oči. Me res lahko poješ?
Prišla je bolezen. Najprej je za rakom umrl tast, nato še tašča. Tudi moža je udarilo. Življenje mi je polzelo med prsti. Stres in utrujenost sta se mi zalezla v kosti. Telo je komaj še stalo skupaj, ko sem se po nekaj letnem premoru odločila, da naredim post, ki ga je telo potrebovalo, kakor izsušena zemlja kliče jutranjo roso, da se osveži. Ko je bil mimo in naj bi spet začela z »normalno« prehrano, se mi je »vzdignilo«. Bilo mi je čudno, saj sem običajno z veseljem posegla po mesu. Ponovno me je reševal instinkt, ki sem mu sledila. Z bližnjimi sem sklenila dogovor, da ga ne bom jedla zaradi opozoril telesa in spoznanj, ki so prišla s preizkušnjami. Čutila sem, da je to milost, dana od Boga, ki mi je pomagala zbrati moč in voljo, da se uprem vsemu, kar sem čutila, da ni v skladu z mojimi spoznanji. Ni bilo enostavno, a notranji mir in dejstvo, da mi nikoli več ni prišlo na misel, da bi posegla po mesu, sta mi dajala moč za upor.

Vesela sem, da pustim živalim, da bivajo. Čutim jih drugače. Čutim njihovo trpljenje, ki ga je iz dneva v dan več. Nikogar pa ne obsojam, če je meso in se mi posmehuje. Jezus je učil le sprejemati. Lahko le nagovarjam s svojim načinom življenja, ki je zdaj drugačno, še bolj srčno in čuteče.

Stališče cerkve je, da živali nimajo duše. Kaj pravite o tem?

Poglej jo v oči. Poglej, kaj vse razume in čuti bolje kakor marsikateri človek. Ko sem za 20. rojstni dan dobila malega pujska in sem zanj skrbela le kratek čas do pojedine, sem imela še dolgo časa po njegovem žalostnem koncu občutek, da sem izgubila prijatelja. To mi je dalo misliti. Verjamem, da žival ima dušo. Še nikogar nisem slišala, da bi se navezal na korenček, na živali pa smo ljudje navezani podobno kot na ljudi.
Žal nam je Cerkev s prihodom »svetega« Pavla v zavest vcepila ponižujoč odnos do živali in narave. Zelo prikrojeno si razlaga 1Mz knjigo, naj si človek podredi zemljo in vse, kar je na njej. Daleč smo prišli in uničili planet, poln življenja, če ga človek spoštuje in živi v skladu z zakoni narave – stvarstva.

V Sloveniji pokoljemo približno 30 milijonov živali letno. Je to v skladu z desetimi zapovedmi, kjer 5. zapoved pravi: Ne ubijaj. Torej ni rečeno le, da ne ubijaj ljudi?

Ne, ni. Spoznavam, da je bilo krščanstvo nekaterim le orodje, kako priti do oblasti in kako prefinjeno obvladati ljudi. Domnevam, da so že v prvih stoletjih vedeli, zakaj so vernikom vsiljevali meso. Tako so ljudi odtujili od sebe in od Boga. Vzeli so jim notranji kompas, pretočnost, uravnovešenost, ki je temeljni pogoj za to, da je človek dojemljiv za »stvari onkraj«.

Jezus nam je priporočil: Kar ne želiš, da tebi nekdo stori, ne stori ti drugemu. Ali ne velja to pravilo tudi to v odnosu do živali? Če ja, zakaj potem človeštvo ne upošteva tega?

Človeštvo slepo drvi kot horda ukročenih živali, ki so jim z bičem ukradli pogum, s katerim bi se divje gnali po nevarni, a lepi poti resnice. Laže je slepo slediti, kot prisluhniti sebi in Tistemu, ki prebiva v nas in nas nagovarja k spoštovanju do vsake oblike življenja.

V molitvi Oče naš govorimo »Kakor v nebesih tako na Zemlji«. Kaj mislite, ali res v nebesih koljejo in mučijo živali? Ali nam tukaj Cerkev in duhovščina kažeta, kako lahko govorimo eno, delamo pa drugače?

Dvoličnosti ni ne kraja ne konca. Vsak razumen človek brez poglabljanja vidi, da se govori eno, dela pa drugo in se bo tako delalo, dokler bo naivna publika poslušala in podpirala »sveto reč« iz strahu pred pogubljenjem. Če je v nebesih tako, potem želim, da pristanem kje drugje, he he he. Velikokrat se šalim, da lahko takoj umrem, če je v nebesih tako lepo kot na naši njivici, kjer je vse postorjeno z ljubeznijo in s spoštovanjem do narave.

Imate kakšen dober argument, morda celo iz Biblije, ki kaže, da nam je Bog vseeno priporočil, zapovedal, da bi ne ubijali živali za korist in prehrano?

Stavek, ki ga razumem v najširšem pomenu, in zame zaobjame tudi odnos do živali, je: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Čudimo se, kako znajo biti živali nasilne? Čemu neki? Mar se človek ne bori za preživetje in dostojanstvo, če mu je ukradeno? Se. In se neha, če ga mučijo toliko stoletij, da že ne ve več, kdo bi sploh moral biti – bitje, ki je ustvarjeno za ljubezen, tisto, ki človeka in žival povezuje s stvarstvom v nikoli končano ljubezensko zgodbo.

Večkrat se čudim, kako postajam »kot lilija na polju«, ki dovoli Stvarniku, da živi po njegovi milosti. Koliko pa sploh potrebujem hrane? Ljudje so danes kljub zadostni hrani lačni, nenasitni, ker so pozabili, da bi jih lahko deset minut tišine, notranjega miru in pogovora z Bogom bolj nahranili kot en dunajski zrezek. Ne vedo, da hrepenijo po ljubezni, po odnosu z višjo inteligenco, ki je popolna ljubezen. Smešno se mi zdi, ko me ljudje sprašujejo, kaj potem sploh jem. Smejem se in jim s kakšno »vegi« specialiteto namignem, da živim dobro, četudi moja hrana ni pripravljena iz trupel.

Znano je, da je Cerkev javno preganjala vegetarijance, ki jih je papež Janez III. (561–574) celo preklel. Cerkev tega prekletstva do danes še ni preklicala. Mi trdimo, da je to lahko še vedno nevarno za ljudi, ki odklanjajo meso. Kaj pravite?

Ja, se strinjam. Pa vendar si mislim, da je pot ven iz tega. Če verujem v neskončno ljubezen Boga, potem je ta močnejša od grdih človeških blebetanj, ki uničujejo. Borba med temo in svetlobo je velika. Več nas bo zavestno usmerjenih k dobremu za vsa živa bitja, več imamo možnosti, da bo nekoč življenje lepše tudi za živali, ki se jih na eni strani poveličuje, po drugi strani pa se jim krade spoštovanje in osnovne pogoje za bivanje … živijo po stanovanjih, se oblačijo, umetno oplojujejo in hranijo z umetno hrano. Zaradi »biznisa« so postale nov Sizifov mlinski kamen trpljenja.

Kaj menite o Hubertusovih mašah, kjer se blagoslavlja lovce in pogosto trupla živali, ki so jih pobili lovci?

Ostajam brez besed. Nagnusno dejanje. Vse se »požegna«, samo da je publika, ki daje vtis hlapca, pripravljenega na klavno daritev svoje zavesti in duše, ki globoko v sebi ve, kaj je prav.

Nekateri naši člani in simpatizerji nam očitajo, da ni dobro in ni potrebno opozarjati cerkev na njen slab odnos do živali. Namreč trdimo, da je prav cerkev skozi zgodovino slab odnos do živali prenesla v zavest ljudi in v šolski sistem in da bi človeštvo imelo veliko boljši odnos do živali, če bi cerkev učila tisto, kar je živel in učil Jezus.
Kaj pa vi kot strokovnjakinja iz tega področja mislite o tem?

Res je, Cerkev ima svojo pot, ki človeka izriva v globoko brezno, kjer mu v miru lahko posrka vsako kapljico krvi. A le do trenutka, ko spi, omamljen od preteklosti, ki jo je močno zaznamovala tudi mačehovska Cerkev, zadovoljna le s tistimi, ki ji slepo sledijo. Dobro ji je uspelo, ni kaj. Pa se vendar vse vrti, tudi njena zgodba …

Opozarjati je vsekakor potrebno. Pomemben pa je način. Če sem agresivna, sem skrenila s poti. Če vsiljujem svoje prepričanje, ne spoštujem drugega, ki ima drugačno pot, milosti in spoznanja. Vedno in povsod povem in zagovarjam svoje stališče. Naj bo to v šoli, kjer delam in se borim za otroke, ki ne jedo mesa, naj bo to v družbi, doma … Jaz sporočilo, ki nič ne diši po nasilju. Jezus je bival in deloval in drugi so ga posnemali. Če ga niso, nič hudega. Še ni prišla milost zanje. Koliko potrpežljivosti, razumevanja, odpuščanja in nežnosti je bilo potrebne, da sem z notranjim mirom uspela ljubeče pomiriti burne viharje, ki so se dvignili zoper mene v lastni družini, v družini, kjer sem odraščala in med drugimi ljudmi, ki hodijo v cerkev, hkrati pa pljuvajo po vseh, ki smo le malo drugačni? Veliko. In sem se naučila, da je možno sobivati, če človek razširi svoj pogled in iz svojega srca iztrebi že zadnjo potrebo po obsojanju. Iti v skrajnost in se boriti s silo je zame le boj z Don Kihotovimi mlini na veter. Samo ljubezen do vseh nas bo rešila.

Vir: revija »Praznujmo brez klanja«, izdajatelj Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, november 2011

Tagi
Pokaži več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !