Osebna rast

Svetilka in kamen

Citat: ”Svetilka tvojega telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo vse tvoje telo svetlo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo vse tvoje telo v temi. Če se torej tvoja notranja luč stemni, kolika bo tema!” (Matej 6,22-23)

Medtem, ko ponoči potujemo, moramo imeti pri sebi svetilko, kajti na poti se lahko tudi spotaknemo.

Lahko se zgodi, da nam na pot namečejo kamne. Brez svetilke se bomo spotaknili obnje. Človekovo večno iskanje resnice se odraža v njegovem nenehnem raziskovanju sveta in sebe. Njegov raziskovalni duh kaže na to, da mu v življenju nekaj manjka. Hrepenenje po silni ljubezni je dokaz, da je človekovo bistvo ljubezen. Ali lahko riba preživi, če živi na kopnem? Ali lahko drevo raste, če je odsekano od svojih korenin? Ali lahko človek živi, če je ločen od boga? Čas je, da se vrnemo v hišo svojega očeta, ta hiša je božji tempelj, ta hiša je naše telo. Še bolj bi se lahko zavedali, da smo duše in da imamo v sebi vse, kar potrebujemo. Vendar je naša duša pogosto prekrita s prahom in umazanijo. Potrebno jo je očistiti in prebuditi, da zasije v vsej svoji lepoti. Božanski oče nam je dal človeško telo z namenom, da bi našli življenje. Ljudje smo odgovorni za to, da sprejmemo boga v svoje srce in ga prinesemo na ta svet. Ko si tlakujemo pot, je potrebno, da vsak kamen, ob katerega se spotaknemo, obdelamo posebej.

Alkimist si tako pri vsakem koraku pomaga z upoštevanjem astrološke konstelacije, saj pozna pravi čas za določene dejavnosti. Tak način osebnostnega razvoja mu omogoča, da pozorno študira položaje planetov na nebu in njihovo gibanje. S tem omogoča razumevanje duševnosti in krepi smisel življenjske poti.
Ob tem nam je v veliko podporo psihološka astrologija, saj kot luč razsvetljuje vsak gradbeni kamen posebej. Ima uporabno in konkretno znanje, da si z njo osvetljujemo pot, po kateri potujemo skozi življenje. Enako je z alkimijo, ki nam z osnovno substanco, skozi primo materio, odkriva notranje psihološko in duhovno spoznanje samega sebe. Alkimist v retorti vidi podobe, ki izhajajo iz njegove podzavesti in mu dajejo priložnosti za globlji stik s samim seboj.

”Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.” (Matej 6,21)

Koliko kamnov imamo v glavi,
koliko kamnov imamo v ustih,
koliko kamnov imamo v srcu;
kamni naših misli,
kamni naših besed,
kamni naših čustev!
Ne ubijamo z njimi teles,
a njih rane se ne zacelijo;
rane iz smrtnega kroga obsodb,
iz notranjih umorov brez odgovornosti,
iz izganjanja grešnih kozlov v puščavo,
iz črtanja iz seznama poznanih.
Tudi vase mečemo kamenje:
kamenje prezira in nestrpnosti,
kamenje užaljenega ponosa
za kaznovanje šibkosti srca,
kamenje poražene samozavesti
za kaznovanje šibkosti telesa in duha.
Ne po tleh, Gospod,
v moje srce mi zapiši:
”Ti, ki sodiš, nisi brez greha,
obsodbe ne delaš iz ljubezni
in ne po božjem naročilu!”
(avtor: PI)

Če se na življenjskem potovanju obtežimo s kamni, nam ne bo uspelo priti na cilj. Tudi če se tovora znebimo, potovanje zmoremo le, če je v nas dovolj zanosa, stanovitnosti in vzdržljivosti. Zgodi se nam lahko, da klonemo, vendar smo lahko veseli, da smo na poti, ki nas bo ozdravila in podžgala naša dobra dela. Vsak dan se začne znova. Če smo se obtežili s kamni trpljenja, lahko izgubimo sebe in se obsojamo. V hudi stiski slišimo tiho šepetanje duše, ki kliče k temu, da opustimo težo, ki smo si jo z leti naložili, čeprav si je ona želela drugačno pot. Ničesar ni, kar ne bi vsebovalo vsaj nekaj dobrega, če to le skušamo najti. Vsakomur je dano novo življenje, če se le tako odloči. Prvi korak je, da poskušamo v vsem videti le dobro. Vendar za dolgoročno uravnoteženo življenje potrebujemo spontan, neprisiljen razvoj.

Da se na potovanju skozi življenje ne ustavljamo ob nasprotjih, temveč jih poskušamo združiti, je dobro, da najprej razrešimo notranje konflikte. Ko potrpežljivo ”kuhamo” lastno substanco, z molitvijo, trudom in božjo prisotnostjo odrešujemo sami sebe. S spoštovanjem duhovnih naukov se naše sposobnosti izboljšujejo, da vidimo življenje v pravi luči. Vsak je odgovoren za vse, kar naredi. Tudi, če odlaša s spremembami, ne ubeži naravnemu toku evolucije – to pa je najti boga v sebi. Tako se razbremeni teže, ki si jo je naložil in ga je leta ustavljala. Potem lahkotno sveti po poti tako sebi kot drugim. Pomembno je, da karmični dolg, ki smo ga pridelali, tudi odplačamo in si ne delamo novih dolgov. Dobro je, da smo budni, pozorni, pogumni, in raziskovalnega duha kot alkimisti, da v svojem srcu najdemo zlato – božansko ljubezen.

Pokaži več

Nadine Radesky

Največja sreča v življenju je občutek, da smo sposobni razvijati lastno sposobnost, resnico in moč. Na poti k reševanju težav so pomembni majhni koraki.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !