Gabor Maté: Zasvojenost ni izbira, ki bi jo kdorkoli naredil. Je odziv na človeško trpljenje.

Travma, stres in biologija zasvojenosti

Ideja, da okolje oblikuje razvoj možganov, je zelo preprosta, čeprav so podrobnosti neizmerno zapletene. Pomislite na zrno pšenice. Ne glede na to, kako genetsko zdravo je morda seme, morajo nanj pravilno delovati dejavniki, kot so sončna svetloba, kakovost prsti in namakanje, če naj bi vzklilo in zraslo v zdravo odraslo rastlino. Popolnoma enaki semeni, gojeni v nasprotnih pogojih, bi zrasli v različni rastlini: ena bi bila visoka, čvrsta in plodna, druga pa zakrnela, ovenela in neplodna. Druga rastlina ni bolna: preprosto manjkali so ji pogoji, potrebni, da bi zrasla v takšno, v kakršno bi lahko. Če bi poleg tega v življenju dobila kakšno bolezen, ne bi bilo težko ugotoviti, kako je slabše okolje prispevalo k njeni šibkosti in dovzetnosti. Enaka načela veljajo za človekove možgane.

Okolje natančno izpili tri glavne možganske sisteme v povezavi z zasvojenostjo – opioidni navezovalno-nagrajevalni sistem, spodbujevalno-motivacijski aparat na dopaminski osnovi in samouravnalna področja prefrontalne skorje. Ti sistemi so do določene mere neuravnovešeni pri vseh zasvojenih osebah. Enako velja, kot bomo videli, za četrti možgansko-telesni sistem, povezan z zasvojenostjo: mehanizem odzivanja na stres.

Veseli uglašeni čustveni stiki s starši spodbujajo sproščanje naravnih opioidov v otrokovih možganih. Ta naval endorfinov pospešuje razvoj odnosa navezanosti in nadaljnji razvoj otrokovih opioidnih in dopaminskih povezav.

OGLAS

Po drugi strani pa stres obenem zmanjšuje število opiatskih in dopaminskih receptorjev. Zdrava rast teh ključnih sistemov – odgovornih za bistvene gone kot so ljubezen, povezanost, lajšanje bolečin, užitek, spodbuda in motivacija – je zato odvisna od kakovosti odnosa navezanosti.

Kadar razmere dojenčku in majhnemu otroku ne omogočajo doživljati stalno varnih stikov ali, kar je še hujše, sta ta zaradi njih izpostavljena številnim boleče stresnim, to pogosto pripelje do nepravilnega razvoja.

Raven dopamina v dojenčkovih možganih niha glede na prisotnost oziroma odsotnost starša. Pri štirimesečnih opicah so po zgolj šestih dneh ločenosti od mater našli velike spremembe dopaminskih sistemov in drugih sistemov živčnih prenašalcev. »Pri teh poskusih, piše dr. Steven Dubovsky, “izguba pomembne navezanosti navidezno vodi v manjše število pomembnih živčnih prenašalcev v možganih. Ko te povezave nehajo delovati, je vse teže aktivirati um.”

Več v knjigi V svetu Lačnih duhov >>

Iz raziskav z živalmi vemo, da so socialno-čustveni dražljaji potrebni za rast živčnih končičev, ki sproščajo dopamin, in za rast receptorjev, na katere se mora ta vezati, da lahko opravlja svojo nalogo. Celo odrasle podgane in miši v dolgotrajni osami imajo zmanjšano število dopaminskih receptorjev v spodbujevalnih povezavah srednjih možganov in še zlasti v čelnih območjih, povezanih z zasvojenostjo. Pri podganah, ki so bile že zgodaj ločene od mater, so v srednjih možganih razvidne trajne motnje dopaminskega spodbujevalno-motivacijskega sistema. Kot že vemo, nepravilnosti tega sistema igrajo ključno vlogo pri nastopu zasvojenosti in hlepenja. Po pričakovanjih te materinsko prikrajšane živali v odraslosti kažejo večjo nagnjenost za samoaplikacijo kokaina. Za to pa niti ni potrebna pretirana prikrajšanost: v neki drugi raziskavi so bili podganji mladiči, prikrajšani za materino prisotnost zgolj eno uro na dan v prvem tednu življenja, v odrasli dobi precej bolj kot vrstniki zagnani za samostojno jemanje kokaina. Prisotnost stalnega stika s staršem v zgodnjem otroštvu je torej dejavnik običajnega razvoja možganskih sistemov živčnih prenašalcev; v njegovi odsotnosti je otrok bolj dovzeten za poznejšo potrebo po drogah, ki jih je mogoče zlorabljati in s katerimi nadomešča tisto, kar mu primanjkuje v možganih. Drug ključen dejavnik je kakovost stika, ki ga nudi starš, to pa je – kot smo videli v prejšnjem poglavju zelo odvisno od razpoloženja in ravni stresa starša.

Vse sesalske matere in tudi številni človeški očetje nudijo otrokom čutne dražljaje, ki imajo dolgoročne pozitivne učinke na možganske kemične procese otrok. Takšni čutni dražljaji so tako za zdrav biološki razvoj človeškega otroka, da dojenčki, ki jih nikoli nihče ne vzame v naročje, preprosto umrejo. Stres jih spravi v grob.

Nedonošenčkom, ki morajo živeti v inkubatorju več tednov ali mesecev, možgani rastejo hitreje, če jih kdo boža že zgolj deset minut na dan. Ko sem prebral ta dejstva v raziskovalni literaturi, sem se z velikim zadovoljstvom spomnil navade, ki sem jo pogosto opazil pri svojih indijsko-kanadskih bolnikih v letih, ko sem imel ordinacijo družinske medicine. Ko so se pogovarjale z mano na zgodnjih poporodnih pregledih, so mame masirale dojenčke po vsem telesu ter jih nežno gnetle od nog do glave. Malčki so naravnost uživali.

Ljudje objemamo, ljubkujemo in božamo: podgane ližejo. V neki raziskavi so leta 1998 ugotovili, da so podgane, ki so jih matere več lizale in jim nudile druge vrste negovalnih stikov v otroštvu, v odrasli dobi imele bolj učinkovite nevronske povezave za zmanjševanje nelagodja. Poleg tega so imele na nevronih več receptorjev za benzodiazepine, naravne pomirjevalne kemične spojine, ki jih najdemo v možganih. Ob tem pomislim na svoje številne bolnike, ki so poleg zasvojenosti s kokainom in heroinom že od mladostne dobe odvisni od ‘benzotov, kot je diazepam, ki jih preprodajajo na ulici in s katerimi si mirijo razdraženo živčevje. Za dolar na tabletko dobijo umeten šus benzodiazepinov, ki jih njihovi možgani ne morejo priskrbeti. Njihova potreba po pomirjevalih veliko pove o njihovem zgodnjem otroštvu.

Starševska skrb določa tudi raven drugih ključnih kemičnih spojin v možganih – vključno s serotoninom, razpoloženjskim kurirjem, podkrepljenim z zdravili proti depresiji, kot je Prozac. Opice, ki so jih v laboratorijskih poskusih po ločitvi od mater vzgojili vrstniki, imajo v življenju nižjo raven serotonina kot tiste, ki so odraščale pri svojih materah. V mladostni dobi so iste opice napadalnejše in pri njih je precej večja verjetnost, da bodo čezmerno uživale alkohol. Podobne učinke opažamo pri drugih živčnih prenašalcih, ki so bistveni za uravnavanje razpoloženja in vedenja, na primer pri noradrenalinu. Že rahla neravnovesja v dostopnosti teh spojin se kažejo v nenavadnem vedenju, kot je plašnost in hiperaktivnost, in do konca življenja povečajo posameznikovo občutljivost na stresorje. Takšne pridobljene značilnosti v nadaljevanju povečajo tveganje za zasvojenost.

Drugi učinek zgodnje prikrajšanosti za mater je navidezno trajen upad tvorjenja oksitocina, ene od ljubezenskih spojin, kot je bilo omenjeno v 14. poglavju. Nujen je za naše doživljanje ljubeče navezanosti in celo za vzdrževanje zvestih ljubezenskih razmerij. Ljudje, ki težko vzpostavljajo intimne odnose, so v nevarnosti za zasvojenost; lahko se zatečejo k drogam kot ‘socialnim lubrikantom’.

Poleg tega da lahko doživetja v zgodnjem otroštvu vodijo v pomanjkanje ‘dobrih’ možganskih spojin, lahko tudi pripeljejo do nevarne preobremenitve z drugimi.

Prikrajšanost za mater in druge vrste stisk v otroštvu pripeljejo do kronično visoke koncentracije stresnega hormona kortizola.

Poleg poškodovanja dopaminskega sistema v srednjih možganih odvečni kortizol skrči pomembna možganska središča, kakršen je hipokampus – tvorbo, pomembno za spomin in obdelovanje čustev -, in moti običajno delovanje možganov v številnih drugih pogledih z dosmrtnimi posledicami. Druga pomembna snov, ki jo telo po nezadostnem zgodnjem stiku z materjo tvori v čezmernih količinah, je vazopresin, ki je povezan z visokim krvnim tlakom.

Otrokova sposobnost biti kos psihološkemu in fiziološkemu stresu je popolnoma odvisna od odnosa z njegovimi starši (oziroma njegovim staršem). Malčki ne znajo uravnavati svojega stresnega aparata, zato umrejo od stresa, če jih nihče ne vzame v naročje. To sposobnost pridobivamo postopno z dozorevanjem – ali pa ne, kar je odvisno od naših odnosov s skrbniki v otroštvu. Odziven predvidljiv odrasel skrbnik igra ključno vlogo pri razvoju zdrave nevrobiologije odzivanja na stres.

Z besedami nekega raziskovalca, “stik z materjo spremeni nevrobiologijo otroka”. Otroci z motnjami v odnosih navezanosti ne bodo imeli enakega biokemijskega okolja v možganih kot njihovi vrstniki, ki imajo trdne čustvene vezi in za katere je dobro poskrbljeno. Posledično bodo njihove izkušnje in razlage okolja (ter njihovi odzivi nanj) manj prilagodljive, manj prožne in manj ugodne za zdravje in zrelost.

Povečala se bo njihova dovzetnost tako za učinek dvigovanja razpoloženja, ki ga imajo droge, kot za odvisnost od njih. Iz raziskav na živalih vemo, na primer, da zgodnje prenehanje dojenja lahko vpliva na poznejši vnos psihoaktivnih snovi: podganji mladiči, ki so bili odstavljeni od materinih seskov pri dveh tednih, so bili v odrasli dobi bolj nagnjeni k pitju alkohola kot mladiči, ki so bili odstavljeni zgolj en teden pozneje.

Gabor Maté, povzeto iz knjige V svetu Lačnih duhov >>