V umih večine moških in žensk, ki so zaradi smrti izgubili svojega tesnega prijatelja, se odvijeta dve stvari. Prvič, najsi človek verjame, ali pa ne, v nebesa ali pekel, v to, da so mu govorili, da je smrt za tistega, ki je odšel, konec vsega mišljenja in čutenja, se vseeno vedno znova sprašuje, “Kje so mrtvi?”, in to na tak način, kot da nobeden od dveh običajnih odgovorov nanj ne bi naredil posebnega vtisa. Drugič, človek jasno vidi, da izhaja velika žalost ob smrti iz spoznanja, da je med njim in tistim, ki je sedaj od njega ločen, ostalo nezaključeno nekaj pomembnega; želi verjeti, da morda obstoja nek način, preko katerega bi se njegovo znanstvo in ljubezen do druge osebe lahko nadaljevalo proti boljšemu razumevanju in izpolnitvi.
Ker se v umu človeka, ko se sooča s smrtjo prijatelja, odvijata ti dve stvari, postane naravna stvar tudi resna obravnava teozofskega zornega kota. Kajti Teozofija trdi, da obstoja neprekinjena evolucija vsake človeške duše in da se vsi, ki umrejo, ponovno vrnejo na zemljo, kjer lahko, skladno z naravnim zakonom, ponovno pridobijo izgubljene prijatelje in nadaljujejo z nadaljnjim razvojem, kot tudi s poglabljanjem vezi razumevanja, ki jih je začasno prekinila razgraditev fizičnega telesa.
Teozof čuti, da je v zvezi z naravnimi vprašanji o smrti, tako žalostno kot nepotrebno, da bi ostali brez kakršnega koli upanja na razumen odgovor. Mnogi, ki govorijo o znanosti kot o edini vrsti resničnega znanja, pravijo, da ni znanstvene osnove za upanje, da bi človek lahko zaživel novo življenje na zemlji. Toda “znanost”, ki jo poznamo danes, pokriva, kakor pravijo tudi največji znanstveniki sami, le zelo majhen del stvari, ki bi jih bilo potrebno razumeti. Vse, kar lahko reče nek znanstvenik, je le to, da zaenkrat še ni našel načina, s katerim bi lahko dokazal, da duša živi tudi po smrti telesa. Religiozni človek, ki pravi, da “Obstoja le eno pravo učenje o tem, kaj se zgodi z dušo po smrti in da človek ne more ponovno živeti na zemlji”, se lahko moti, kajti tudi on ne ponuja nobenega dokaza proti ponovnemu rojstvu duše.
Če bi bili ljudje le fizična telesa, ne bi mogli nikoli, kakor se jim dogaja, občutiti tega, da morajo ljubljeni, čeprav so zapustili svoja telesa, še vedno obstojati. To čutenje, da “mrtvi” ni povsem “odšel”, je ravno tako del človeka kot je to instinkt ljubezni ali želja po razumevanju. To naravno prepričanje se v neki obliki pojavi v vseh religijah sveta – prepričanje, da je človek precej več, kot pa le telo, ki ga vidimo in da je notranja oseba toliko bolj pomembna od telesa, da mora nekje nadaljevati z življenjem tudi po smrti telesa. Od tu dalje teozof – to je tisti, ki je prepričan v obstoj resnične znanosti o notranjem človeku, ki jo lahko spozna vsak – čuti, da samo sprejemanje ali poskus verovanja v katero koli teološko mnenje, ki obljublja bodoče življenje v nebesih, ne pomaga prav veliko. Prvič, nihče se ne more nič naučiti o nebesih ali peklu, kakor na splošno opisujejo te “kraje”; in če mislimo, da morajo tisti, ki smo jih ljubili, vedno oditi na nek kraj, kjer se ne morejo več razvijati in rasti, potem je zgodba enako žalostna in brezupna, kot če bi rekli, da po smrti telesa ne živi nič.
Teozofski pogled je dejansko starejši kot katera koli religija, saj je za človeka naraven. Hindujci, Egipčani in Grki – če omenimo le nekatere iz starodavnih časov – so imeli za najbolj resnično misel to, da je smrt preprosto daljši spanec od tistega, ki ga izkušamo v naših življenjih vsako noč in po katerem se duša znova prebudi v novem telesu. To idejo so skozi stoletja izražali tudi poeti in filozofi. Teozofski pisci so to idejo ponovnega rojevanja poimenovali “reinkarnacija”, kar pomeni, da se duša ali resnični človek ponovno inkarnira v mesu, ko se z novim telesom pojavijo primerni pogoji za nadaljnje izpolnjevanje njene usode. Teozofi zato na vprašanje, “Kje so mrtvi?”, odgovarjajo, da bi lahko pomislili, da ne more biti nobene takšne stvari kot je človekova “smrt”. Človek, ki izgubi svoje telo, v skladu s tem pogledom, preprosto počiva – in morda sanja.
Najstarejše in najbolj celovite teorije o “stanjih po smrti” so bile prisotne v Indiji, v času modre in velike civilizacije; sedaj pa jih vpeljuje Teozofija. Te splošne ideje, ki jih vsebujejo ta stara verstva, so bile izgleda naravne tudi za mnoge druge ljudi, ki so bili bolj filozofi, kot pa verujoči v Osebnostnega Boga. To je verjetno zato, ker so bile le razširitev tega, kar se človek lahko med življenjem nauči o svojih lastnih mentalnih stanjih. Stare hindujske ideje o “Devachanu” – “deželi Bogov” – pomenijo božanskemu podobno stanje, v katerem obstoja človek znotraj svojega preživelega uma med dvema rojstvoma. Po drugi strani pa “Kama-loka” – “dežela Želja” – predstavlja stanje zmede, ki sledi takoj po smrti telesa, ko se duša ločuje od vseh iracionalnih strasti in želja, ki so bile dejavne med zadnjim življenjem; to je, ko se psihološko bojuje z raznovrstnimi hibami čustvene narave, jih končno odvrže in nato preide onstran dosega čustvenega stresa v sanjam podobni svet, kjer obdeluje v življenju neuresničena upanja in težnje do neke vrste izpolnitve. To obdobje Kama-loke, tako kot temu sledeča srečnejša vrsta sanjskega stanja, naj bi bilo dolgo ali kratko, povsem v skladu z naravo človekovih misli in čustev med življenjem.
Vsak, ki je bil resno bolan, ali pa dlje časa privezan na posteljo, lahko zaradi tega razume to idejo, kajti tega obdobja se bo verjetno spominjal kot neke vrste “nočne more”. Na začetku vse njegove misli zaposlujejo obžalovanja, razočaranja ter goreče težnje, da bi izvršil stvari, ki jih zaradi svojega stanja ne more izpolniti; kasneje lahko temu sledi mir bolj konstruktivnega razmišljanja. Ljudje so med velikim trpljenjem nagnjeni k temu, da najprej vidijo sebe in svoje življenje v najslabši luči, kasneje pa v vse lepši. In tako je – kakor so učili Hindujci, Egipčani in nekateri Grki – tudi po smrti telesa. Prepuščena svojim spominom, se duša bori, da bi se osvobodila tistih najbolj motečih. To nam daje slutiti, kakšen je lahko bil izvor katoliških Vic. Po takem obdobju postane “Devachan” vzhodnjaške filozofije bolj razumljiv, saj vsi ljudje živijo s številnimi truda polnimi in ustvarjalnimi željami, ki jih niso sposobni uresničiti. A te so zelo realni del človeka in zahtevajo mentalno asimilacijo, če njihova praktična izvedba na zemlji ni uresničljiva.
Pojmovanja o nebesih in peklu, ki so “krščanskim” narodom bolj ali manj znana, so verjetno surovi ostanki bolj zgodnjih in bolj filozofskih idej. Če obravnavamo pekel in nebesa kot stanji uma, namesto kot kraja, potem hitro spregledamo razlog za take ideje. Kajti vsak človek med svojim običajnim življenjem občasno vstopa v stanja velike sreče in velike nesreče, in še več, ko se v njih nahaja, rad pozablja na vse ostalo. Z drugimi besedami, um si izgradi svoj lasten svet. Ali si je potem res tako težko predstavljati, da se po smrti telesa ta isti proces lahko, ker niso možne nobene fizične prekinitve, nadaljuje celo še bolj silovito?
Tako si lahko logično predstavljamo, da tisti, ki so “umrli”, še vedno obstojajo v enem od teh dveh stanj. Vsako od teh bo trajalo tako dolgo kot to zahteva narava osebe. Tisti, ki so se med življenjem zaradi psihološke napetosti hitro utrudili, bodo morda potrebovali dolgo obdobje mentalne uravnave, medtem ko bodo tisti, ki so vedno imeli dovolj energije, da so živahno vstopali tudi v najbolj težavne preizkušnje, morda pripravljeni na ponovno rojstvo na zemlji v precej krajšem času. Veliki filozof Platon je v svoji zadnji knjigi Republika napisal alegorijo o dušah, ki se pripravljajo na ponoven prihod na zemljo. On pravi, da ima vsaka na voljo izbiro, kdaj in kje se bo rodila, a da mora biti ta izbira vedno v skladu s sposobnostmi in potrebami duše. Zato je ta izbira dejansko stvar naravne pritegnitve v okolje, ki je za dušo najbolj primerno in ki ga priskrbijo starši, družina in narod.
Vendar pa bi bilo napačno, če bi nekdo mislil, da lahko, ker verjame v reinkarnacijo, presoja ljudi po njihovem okolju – češ da ugodno okolje pomeni, da gre za “dobre duše” in da neugodno pomeni, da so to “slabe duše”. Največji ljudje si pogosto naložijo najbolj težke in navidez nehvaležne naloge iz razlogov, ki jih sami razumejo veliko bolj jasno kot tisti okoli njih. Tako za duše, ki počivajo med dvema rojstvoma lahko velja: nekatere duše bo morda pritegnila zelo težavna družinska situacija in bodo tako breme prevzele zavestno.
Če je v človeku duša, potem ta gotovo ne razmišlja v mejah fizičnega blagostanja ali osebnostne ambicije, niti je kaj dosti ne briga to, kar prehodni del človekove narave imenuje uspeh ali neuspeh.
Nekateri ljudje so čutili, da ne bi mogli resno obravnavati reinkarnacije zato, ker se ne spominjajo svojih preteklih življenj. A kaj naj potem rečemo o žrtvah amnezije, ki nosijo s seboj rezultate mnogih stvari, ki so jih opravili v preteklosti in katerih se ne morejo spomniti? Če se ljudje ponovno rodijo, potem dejansko ne moremo pričakovati, da bo povsem novo telo ohranilo in izrazilo podrobnosti, ki so jih zabeležili drugačni fizični možgani pred stotinami let. Ideja, ki jo predpostavlja reinkarnacija je, da z življenjem nadaljuje duša, ne pa možgani. Kaj pa je “duša”? Če ima ta beseda sploh kakšen pomen, potem mora predstavljati tiste edinstvene lastnosti značaja, po katerih se razlikujemo od naših soljudi, precej bolj kot po kakršnih koli fizičnih razlikah. In naše najbolj pomembne lastnosti niso odvisne od možganskega spomina. Naše najbolj pomembne lastnosti so naše drže uma, ki so se oblikovale preko izkušenj, ki so jih priskrbeli možgani in se ohranile bolj kot moralni instinkti kot pa neki posebni spomini.
Nek človekov poseben niz spominov je skoraj neločljiv od tistega drugih, medtem ko se njegova osnovna drža do življenja in uporaba istih izkušenj precej razlikujeta. Vsaka oseba je razločen posameznik, celo v primeru dvojčkov. To preprosto dejstvo, ki se tako jasno vleče skozi celotno človeško izkušnjo, da je neumno, če bi ga zanikali, pa tudi pojasnjuje, zakaj smo tako pogosto prepričani, da tisti, ki je umrl, ni mrtev – zakaj pa naj bi domnevali, da se najbolj pomembna človekova stvar – njegova individualnost – izgubi.
In če pravimo, da se osnovni značaj osebe ne izgubi – če se zdi neka vrsta nesmrtnosti nekaj gotovega – kakšno vrsto življenja po smrti potem lahko sprejme naš razum? Trdne argumente o logičnosti reinkarnacije nam lahko priskrbi opazovanje naravnih zakonov. V svetu narave se vse razvija preko tistih ponavljajočih se ritmov, ki jih imenujemo cikli letnih časov; vsako novo leto prinese rastlini ali drevesu novo fazo življenja in rasti. Vsako leto se dogaja “isto”, pri čemer je to le ponavljanje določenih priložnosti za rast, ki je obstajala že prej, saj nobena rastlina ali drevo ni po rasti enako kot na začetku leta. Navidezna smrt, ki prihaja z zimo, ne prepreči skritemu življenju v notranjosti drevesa, da ne bi doseglo naslednje pomladi.
Zdi se, da je tako tudi z mentalno rastjo človeka. Iz dneva v dan se vrača na iste splošne pogoje življenja, pa vendar lahko zraste v notranji rasti z vsako novo ponovitvijo priložnosti. Celotno učenje je ciklično. Pogosto nam ne uspe dojeti polnega pomena neke izkušnje preden nismo velikokrat prešli skoznjo. Vzhodnjaški doktrini o Karmi in Reinkarnaciji ponujata odgovor za splošno človeško čutenje – da bo lahko nekje in nekoč to, kar se nismo naučili ob prvem poskusu, um dojel bolj trdno in natančno. Ta misel o številnih življenjih ali ciklih rasti za vsakega človeka nudi človekovim možnostim najširše obzorje, saj je to dejstvo nekaj najbolj naravnega.
Tisti, ki so umsko sprejeli idejo o reinkarnaciji, ugotavljajo, da jim je prinesla mir in da je ta ideja pametna. Smrti se ni treba ne bati in ne izogibati. “Mrtvi” niso ne več ne manj od nas, ki še živimo. Mrtvi bodo znova živeli in mi bomo znova umrli – vedno iste realne osebe, ki jih ustvarjamo sami, pa četudi vedno izražajo različne dele naših narav v različnih stanjih in pogojih zavesti. Zato je več kot verjetno, da se bomo ponovno združili s tistimi, ki smo jih ljubili, ko se bo za to pojavil dovolj močan razlog; in da se bomo rodili v takih okoliščinah, ki nam bodo pomagale, da se bomo v naslednjem življenju znova našli drug drugega. V vmesnem času pa bomo občasno lahko izkusili drugačno obliko “stika” z “umrlim”. Če so naše misli in čutenja sposobna doseči isto stanje, v katerem obstoja njegov um, potem lahko nastopi močan občutek povezanosti, ki ga bomo prevedli v izjemno srečne in žive sanje.
Vse trditve raznih medijev in tistih, ki prisostvujejo seansam, da lahko “vzpostavijo stik”, so nekako neprepričljive, kajti zdi se, da nobena od teh komunikacij ne razvije takega občutka žive prisotnosti umrlega kot žive sanje. Medij se lahko zaletava v ozračje zmedenih vtisov, ki jih je zapustila duša ob svojem zgodnjem posmrtnem boju, da bi segla onkraj “zavor” fizičnega sveta. Poleg tega pa ni, ali ni bila, nikoli nobena spiritistična komunikacija navdihujoča ali ustvarjalna. S čemer koli že stopi v stik medij, pa to ni nič bolj moški ali ženska ali otrok, ki smo ga poznali ali zanj skrbeli, kot telo, ki je bilo pokopano ali kremirano.
Resnični stik med katerima koli dvema prijateljema, živima ali “mrtvima”, je stik medsebojnega razumevanja in ljubezni ter navdihuje pomembne stvari, ki sta jih zastavila skupaj. Zakaj ne bi bilo mogoče, da bi taki odnosi nemoteno potekali preko praga smrti in nazaj v življenje? Takšno je morda najbolj modro učenje vseh dob, kajti je obenem naravno in najbolj polno upanja.
Naslednje vrstice, ki jih je zapisal Učitelj Teozofije devetnajstega in dvajsetega stoletja, navdihujejo širši in intimnejši pogled na smrt kot katere koli tolažilne besede. To je pogled, ki so ga, čeprav je tokrat povzet iz knjige The Key to Theosophy, deloma ali v celoti podajali številni modreci, jasnovidci in duhovni prenovitelji, in ki ga lahko vsak sprejme za svojega.
“Težko bi našli človeško bitje, katerega Ego ne bi imel med spanjem svojega fizičnega telesa svobodnega stika s tistimi, ki jih je ljubil in izgubil in katero ne bi ob prebuditvi ohranilo v svojem spominu, navkljub stvarnosti in ne-dovzetnosti svojega fizičnega ovoja, nobenega utrinka ali zelo medlega, sanjam podobnega odseva. … Tistim, ki smo jih izgubili v materialni obliki, smo sedaj veliko, veliko bližje kot takrat, ko so bili živi. In to ne le v domišljijskem svetu Devachana, kakor si lahko kdo domišlja, ampak tudi v realnosti. Kajti čista in božanska ljubezen ni le cvet človeškega srca, ampak ima svoje korenine v večnosti. Duhovna sveta ljubezen je nesmrtna in Karma slej ko prej pripelje vse, ki so si medsebojno izražali takšno duhovno naklonjenost, v inkarnacijo v isto družino. In ponovno pravimo, da ima ljubezen preko groba, čeprav jo lahko imenujete utvara, čarobno in božansko moč, ki deluje na žive. Materin Ego, ki je napolnjen z ljubeznijo do domišljijskih otrok, ki jih vidi poleg sebe, živi življenje sreče, ki je zanj enako realna kot takrat, ko je na zemlji – to ljubezen bodo otroci v mesu vedno čutili. Objavila se bo v njihovih sanjah in pogosto ob raznih dogodkih – kot delovanje božje previdnosti, kajti ljubezen je močan ščit, in je ne omejuje prostor ali čas.”
Avtor: Helena P. Blavatsky, Prevod: Anton Rozman
