Skušali bomo vreči kratek pogled na Praznino. Ko pravim ‘pogled’, je to zato, ker je to zelo obsežna tema, ki zasluži nekaj dni učenj, in takšna tema bi zahtevala boljšega učitelja, kot sem jaz.

Tako … Večini med vami je že jasno, da sta tisto, kar dojemamo, in tisto, kar bi lahko bila resničnost, dve različni stvari. Vzemimo za primer sadež – če vzamemo jabolko, lahko rečemo: “Oh, to je dobro jabolko”. Če bi jabolko imelo kvalitete dobrote z objektivnega stališča, bi bilo dobro za vsakogar. A ker ni dobro za vsakogar, to pomeni, da jabolko te kvalitete nima samo od sebe. In takšne primere bi lahko navedli za večino pojavov.
Vendar pa bomo večini pojavov dali atribut: “to je dobro in tisto ni dobro”. In izhajajaoč iz tega dojemanja, da je to dobro in ono ni dobro, ustvarjamo mnoge projekcije. In izhajajoč iz teh projekcij lahko izkusimo nekaj sreče ali nekaj nesreče.

Lahko bi šli celo malo naprej in pomislili, da se tisto, za kar mogoče v nekem trenutku mislimo, da je sreča, lahko kasneje izkaže za nesrečo. Z znanstvenega stališča tisto, kar dojemamo zunaj kot barve, niso resnični pojavi, in to je jasno razumljivo, ker nekateri ljudje morda dojemajo eno barvo na en način, nekateri drugi ljudje pa jo dojemajo na drug način. Tako se lahko resnično sprašujemo, ali je tisto, kar zaznavajo naši čuti, res natančno tisto, kar obstaja.

OGLAS

Zaradi zaznavanja, ki ga imamo o pojavih okoli sebe, razvijemo navezanost na nekatere stvari in odpor do drugih stvari, očitno ne na osnovi tistega, kar so, temveč na osnovi tistega, kar mislimo, da so. A to ni tip refleksije, ki bi ga imeli večino časa, kadar čutimo močno privlačnost nečesa ali močan odpor do nečesa drugega. Ko nekaj zaznamo, se naš um v trenutku ujame. A soočeni z močno privlačnostjo in močnim odporom bi lahko bili sposobni narediti majhen korak nazaj, lahko bi opravili majhno analizo tega, kar zaznavamo. In če bi opravili to analizo, bi pojave morda dojemali na drug način.

Zdaj lahko uvedem koncept dveh resničnosti: konvencionalne resničnosti in najvišje resničnosti.
Konvencionalna resničnost vsebuje vse konvencionalnosti, kar pomeni vsa imena, vse nalepke in vse stvari, na katere smo sposobni prilepiti ime.
Medtem ko pa lahko imamo z najvišjega stališča popolnoma drugačno razumevanje. A večino časa ne delamo teh razlik, ker že vse svoje življenje, to življenje in pretekla življenja, ne skušamo videti, kaj je za predmeti. Skušamo jih uporabljati,skušamo jih poimenovati, navajeni smo, da jih imamo radi ali pa jih ne maramo. Z močjo teh navad smo na nek način slepi in sledimo samo eni poti, in vidimo lahko, da je ta pot oklepanja vsakega pojava, s katerim pridemo v stik, tisto, kar nam je prineslo že veliko nesreče. In večino časa vidimo samo različna dejstva, ne skušamo jih toliko razumeti, analizirati, iskati, kaj bi lahko bilo resničnega za njimi. Brez tistega koraka nazaj in brez te analize se čustveno ujamemo, čustveno vpletemo in od vseh teh čustev lahko kar precej trpimo. Na vrh dejstva nakopičimo različne odzive in različne projekcije, tako da na koncu sploh več ne vidimo dejstva, vidimo samo svoje projekcije, in to je razlog, zakaj je pogosto tako težko objektivno analizirati situacijo. Ne soočamo se z njo natančno takšno, kot je, temveč s tistim, kar po naši projekciji je.

To lahko preprosto vidimo v odnosu. Najprej vidimo zelo privlačno osebo, in naš um se osredotoči na tisto, kar se nam zdi poželenja vredno, tako da vidimo samo tisto. In ker močno hočemo verjeti, da je to oseba, ki smo jo iskali tako dolgo, naš um postane slep za vse ostalo. Sčasoma pa bo osredotočenje na najbolj poželenja vreden del te osebe zbledelo in osebo bomo začeli videti z drugega kota, z drugačnim glediščem, in običajno rečemo, da je oseba postala takšna, ali da je postala drugačna, a oseba je bila verjetno točno enaka, ko smo ga/jo prvič srečali. Samo močna želja, ki ste jo imeli prvič, vas je zaslepila, sčasoma pa je zbledela, in začeli ste dojemati nekaj več o tej osebi. In ker tega ne moremo resnično razumeti in nismo sposobni uravnovesiti takšne nove zaznave, se po nekem času zgodi kolizija.

In to je nekako lahko razlaga, zakaj je toliko konfliktov v razmerjih.
Nekateri ljudje mislijo, da je danes več problemov v razmerjih. Na nek način bi lahko rekli, da je to zato, ker ljudje hočejo vse zdaj in takoj in si ne vzamejo časa, da bi opravili jasno analizo.
Lahko vzamemo primer s predmeti. Na primer, prvič vidite računalnik, in je čudovit, lahko naredi karkoli, vaš um se popolnoma vplete, tako da ure in ure preživite pred tem čudovitim kosom tehnologije. Um je popolnoma ujet v ta novi predmet poželenja, v celoti ga nosi ta močna želja. A nato se, po nekaj modrih ekranih, ki pravijo “fatalna napaka “, vaš um začne malo spreminjati in nenadoma razumete (bolj ali manj nenadoma), da tisto, kar ste kupili kot najboljši kos tehnologije, ni nič drugega kot “preprost” kos tehnologije. A računalnik se od začetka ni spremenil, nič bolj ne kuha kave kot prej. Torej se je mogoče spremenil vaš um.
Tako lahko skozi mnoge vsakdanje primere vidite, da niso implicirani pojavi, temveč očitno način, kako jih dojemamo.

Zdaj pa s karmičnega stališča: vse, kar dojemamo, je stvaritev prej akumulirane karme. Nekateri ljudje to razlago jemljejo tako, kot da samo glavni pojavi prihajajo iz karme, a dejansko gre to mnogo globlje in vse, kar zaznavamo, od ene same barve pa do oseb, prihaja iz tistega, kar smo ustvarili v preteklosti. Najbolj običajen primer, o katerem lahko govorimo, je kozarec. Vprašajmo se, zakaj vidim ta kozarec? Ali se je ta kozarec pred mano pojavil sam od sebe, in če jaz ne bi obstajal, ali bi ta kozarec obstajal? Na to lahko odgovorimo na dva različna načina.

Prva razlaga je o soodvisnosti kozarca. Jasno nam je, da se kozarec ne pojavi kar tako. A ta kozarec se ni pojavil kot kozarec, kar pomeni, da je bil zgrajen prek zaporedja pojavov. Neki ljudje so pridobili prvobitni material in ga rafinirali, ulili, zapakirali in nanj naredili vzorce.Tako lahko zlahka vidimo, da kozarec ne obstaja sam na sebi, da prihaja iz zaporedja dogodkov, ki ga naredijo.
Nato pravimo, da zaznave, ki jo imamo o kozarcu, ne bi moglo biti, če ne bi ustvarili karme zanjo. Rad bi vam povedal zgodbico o tem.
V Indiji je živel mož, ki je slišal za romanje k nekemu zelo svetemu bitju, in odločil se je, da bo šel na ta kraj. Tako je hodil in hodil in hodil in hodil in končno prišel na kraj, kjer je menda bilo tisto sveto bitje. Lahko je videl veliko ljudi, a vsi so gledali v steno. Torej se je odločil, da se bo usedel, in rekel: “V redu, Mojster verjetno še ni prišel, in moramo samo počakati nanj”. In odločil se je, da bo opravil nekaj očiščevalnih praks in praks za zbiranje zaslug. En dan, dva dni je zagnano izvajal prakse, recitiral mantre in molitve, in neki dan, ko je prišel pred steno, je nenadoma zagledal sedež. In rekel si je: “Kmalu se bo nekaj zgodilo, ker so zdaj prinesli sedež za Mojstra”. A Mojstra še vedno ni bilo, zato je nadaljeval z recitiranjem mnogih manter, mnogih molitev, in naslednji dan, ko je prišel, je bila na sedežu blazina, a še vedno nobenega Mojstra, zato je nadaljeval z recitiranjem manter in z recitiranjem molitev, in v naslednjih dneh je nato postopoma videl Mojstra, ki se je pojavil na sedežu! Kolena in noge in končno glavo učitelja. A učitelj še vedno ni govoril. Učenec si je mislil, da Mojster mogoče čaka, da bodo pripravljeni na sprejemanje učenj in da morda sam ni dovolj pripravljen, zato je nadaljeval z recitiranjem manter in molitev. V naslednjih dneh je začel slišati glas učitelja. Ena od prvih besed, razlaga, ki jo je dobil od učitelja, je bila o razmerju med vzrokom in posledico, in učenec je razumel, da je bil Mojster tam od začetka, ko je prišel na to mesto, a zato, ker ni zbral dovolj pozitivne karme, da bi prejel učenja, ga najprej ni mogel videti.
In to se zgodi na bolj preprosti osnovi, ko skupina ljudi vstopi v sobo; nato vsi pridejo ven, in vprašate jih, kaj so videli. In včasih je sredi sobe nekaj tako očitnega, a ena ali dve osebi tega sploh ne opazita. Tak preprost primer je lahko povezan s tem, ali so bili zbrani karmični vzroki za to ali ne.

Vsak trenutek ustvarjamo zelo podobne tipe odtisov, ker ustvarjamo zelo podobne tipe misli, kot: navezanost, željo, ljubosumje, jezo in tako dalje. A če nekaj ljudi izmed vas prosim, da mi opišete kozarec, bom verjetno vsakič dobil rahlo drugačno verzijo, kar pomeni, da lahko ustvarimo zelo podobno karmo, a ne točno enake. In rezultat tega je, da globalno zaznavamo nekaj podobnih predmetov, a jih vidimo rahlo različno.

V skladu s tem razumevanjem bi lahko rekli, da kozarec lahko obstaja v skladu s karmo, ki ste jo ustvarili. Obstaja, ker ga vaši čuti zaznavajo, lahko rečemo, da obstaja konvencionalno. A če dobro razumete, da obstaja konvencionalno zaradi karme, ki ste jo ustvarili, boste morda razumeli tudi, da v najvišjem smislu ne obstaja.

Obstaja težava videnja različnih resničnosti. Lahko govorimo o konvencionalni resničnosti in najvišji resničnosti, ker se naš um že življenja in življenja in življenja večino časa uri samo na en način, tako da je težko videti stvari drugače, kot pa jih zajame naših pet čutov.

A če na subjekt apliciramo neko vrsto meditacije, če recimo svoj um malce bolj osredotočimo na obstoj kozarca, bomo postopoma morda imeli drugačno zaznavo. Vzemimo na primer stol. Vprašamo se lahko, kje je stol. Ali je ‘stol’ v nogah? V prečnem kosu lesa? V ploski zadevi, na kateri sedimo? Kje je stol? Stol je očitno zbirka različnih stvari; vsaka od njih ni stol, samo celotna zbirka vseh naredi stol. Če ne mislimo, če ne analiziramo, vzamemo zbirko predmetov za stol, ne da bi sami sebe globoko vprašali, kje je stol, čemu pravimo stol. Stol sam na sebi, stol iz sebe samega preprosto ne obstaja. Stol kot koncept, kot nalepka, obstaja, zato ker je naš um dal tak koncept nanj, na zbirko kosov.

Lahko na primer vzamemo bitje. Kje je Shenphen? Ali je v nosu, v ušesu, v roki? Skoraj nemogoče je najti nekaj, čemur bi lahko rekli Shenphen. Ali gre samo za zavest, ki je znotraj?
Če mislimo, da gre za zavest, ki je znotraj, moramo pomisliti, da ta zavest prehaja iz enega življenja v drugega, in da ima vsakič drugo ime in drugo nalepko. Če pa je to osnovano na telesu, pomeni, da človek popolnoma izgine, ko je mrtev.
Kje sem torej jaz? Isto vprašanje bi lahko vprašali o sebi. Ali ste v svojem nosu, v svojem ušesu, ali v kateremkoli delu svojega telesa? Ali ste samo zavest, ki je znotraj?
Na nek način se zdi, da smo oboje, a zdi se, da sta to dve tako različni entiteti, da nismo niti eno niti drugo.

Tukaj bi lahko povzročili veliko zmedo. Nenadoma se sprašujete, kjer ste. Seveda je Shenphena mogoče najti v konvencionalnem svetu, tukaj in zdaj, ker tudi vsak od vas obstaja v tem konvencionalnem svetu. Tako uporabite ta tip analize, kadar hočete iskati ‘inherentno obstoječe’ “sebe”. Zato je zelo pomembno narediti razliko, o kateri sem govoril prej: ne pravim, da nič ne obstaja; pravim samo, da nič ne obstaja inherentno.

Pomaga, da se izognemo obema ekstremoma nihilizma in eternalizma. Naš um mora najti srednjo pot in ostati na njej. Če začnemo analizirati, če začnemo imeti takšen pristop do bitij, predmetov in vseh pojavov, bomo ustvarjali mnogo manj močna čustva, ker vsakič ko bomo nagibali k temu, da bi občutili močno željo po nečem, se bomo spraševali o dejanski naravi tistega, zadevo bomo “relativizirali” in s tem bo naš um manj ujet v dualnost. Če bomo manj ujeti in bomo imeli manj čustev, bomo nato čutili veliko manj nesreče in nezadovoljstva. To je način, kako lahko to apliciramo v vsakdanje življenje.

Ker stvari ne obstajajo same od sebe, zakaj naj bi se tako močno ujel v prikazni, ki dosežejo moje čute? S stališča meditacije se lahko redno sprašujemo takšna vprašanja. Lahko vzamemo objekt in ga skušamo zares in resnično najti. Lahko vzamete kozarec in se vprašate, kje je kozarec. Če razrežete kozarec, ne boste mogli najti kozarca in tudi ne boste bliže Praznini.

Praznina ni samo odsotnost predmeta; ne smemo je primerjati s praznostjo. Ne morete meditirati o Praznini vode v praznem kozarcu. Kozarec bo prazen vode, a potem ne morete meditirati o Praznini vode.

Očitno to ni preprosta tema. Če vam stvari zdaj niso jasne, nikar ne mislite, da je ta tema veliko preveč zapletena za vas! To je vprašanje časa in meditacije. Meditacija je ključna beseda za pretvarjanje besed, intelektualnega razumevanja v “izkušnjo”.
Ne bežite od teme samo zato, ker jo je malo težko dojeti. Razumevanje in spoznanje Praznine je vaš ključ to svobode! Razumevanje “ne-dualnosti” so vrata v Osvoboditev, način za doseganje konca Karme, konec pogojenih ponovnih rojstev. In na ta način, skupaj z Bodhičito,vam bo tudi dalo možnost, da boste toliko bolj v pomoč mnogim mnogim čutečim bitjem!

Avtor: Lama Shenpen Rinpoče
Vir: www.dharmaling.org

Oglas