Timov prihod

Po porodniškem dopustu me je čakala stara služba in ločitev od otroka. Nič od tega mi ni bilo všeč. Pravzaprav me je proti koncu porodniškega dopusta začela grabiti panika, ker sem s hčerko neizmerno uživala in sem si želela biti ob njej ves čas še naprej. Želela sem si, da jo prva leta več vzgajava sama s partnerjem, ker sva čutila, da ji tako kot starša lahko dava največ ljubezni in podpore. A odhod nazaj v službo je bil neizogiben, saj nisem imela dovolj poguma in neke druge alternative za vir zaslužka, da bi službo lahko pustila in se posvečala samo otroku, čeprav sem si po eni strani to najbolj želela. V glavi sem ohranjala sliko svojih otroških sanj imeti družino, biti ženska v tej vlogi. Partner v tistem obdobju ni imel stalne zaposlitve in je zavedno in nezavedno zagovarjal, naj službo obdržim kot neke vrste redni vir dohodka. Tako sem se po letu dni vsak dan začela voziti v Ljubljano in ob tem ves čas čutila čustveno stisko. Iz službe sem se vračala utrujena in motilo me je, da nisem s hčerko, ker sem čutila, da če sem z njo, lahko naredim več koristnega, kot če hodim v službo.

Ni mi uspelo pravočasno narediti prehoda, da bi v službi lahko bila izpolnjena, da bi našla tam strast in voljo do dela ter hkrati naredila pravi odklop od otroka, ne na silo. To razmišljanje je bilo na razumskem delu močno prisotno. Misli so mi tako uhajale drugam, ne k delu, in to me je že pehalo v željo po tem, da grem stran, v stres, žalost. Partner me je vzpodbujal, da bi imela še enega otroka, ampak sama se na razumski ravni nisem strinjala s tem, v bistvu ga sploh nisem poslušala, ko me k temu nagovarjal. Zdelo se mi je, da pri svojih ne več rosno mladih letih nisem sposobna vzgajati dveh otrok brez večje podpore partnerja, kot sem je bila takrat deležna. Na globlji ravni pa sem ohranjala še vedno neizpolnjeno željo po popolni družini in sreči: majhna lesena hiška nekje na samem v naravi, partner, ki ni pretirano karierno usmerjen, da se lažje ukvarja z družino in delom na zemlji, ter dva otroka, po možnosti par (punčka in fantek).

Potem pa sem kar naenkrat začela dobivati simptome, kot da sem noseča: rahlo slabost, neke vrste napetost v trebuhu. Ko sem razmišljala o možnostih za to, se mi je zdelo malo verjetno. Z Elo nisem zlahka zanosila. Preden sem zares zanosila, sem skoraj že opustila upanje, da mi bo sploh kdaj uspelo.

OGLAS

Po zaostanku menstruacije sem naredila test za nosečnost, ki je bil negativen. Simptomi pa so se še kar nadaljevali. Od znotraj me je glodalo, kaj se dogaja z mano. Razumsko sem izločila vsako misel, da bi lahko zanosila oziroma bila noseča. Čustveno sem želela ven iz tega stanja, ker sem se počutila kot sredi kaosa. S partnerjem sva živela v Novem mestu, v najemniškem stanovanju, od koder sva želela stran, ker sva razmišljala o lastni gradnji. Nisem bila zadovoljna v življenju. Vsak dan sem se na delo vozila v Ljubljano, partner pa je v tem obdobju ostal brez zaposlitve. Po nekaj tednih sem ponovila test, bil je spet negativen. Ker se mi je po nekaj dneh stanje še vedno zdelo nespremenjeno, sem s partnerjevo pomočjo naredila še en test. Tudi ta je bil negativen. Bila sem že skoraj tri mesece brez menstruacije, zato sem se naročila pri ginekologinji. Pomislila sem že na vse najhujše scenarije: da imam raka, da je kaj hujšega itd.

Ginekologinja je po pogovoru takoj predlagala ultrazvok. V meni je vse žarelo od vznemirjenosti, nisem vedela, kaj me čaka. Na ultrazvoku se že ob prvem stiku senzorja na trebuhu pokaže slika zarodka, ki veselo plava v moji maternici. »Noseči ste že skoraj tri mesece,« mi sporoči ginekologinja. Ko sem opazovala tisto drobno bitjece oziroma zarodek, ki je plaval v moji maternici, so me preplavili občutki veselja in sreče. Zdelo se mi je, da je moje srce kar zažarelo v svetlobi. Kot da sem se za trenutek znašla v brezskrbnosti in sreči, bilo mi je prijetno.

Kasneje se mi je vklopil razumski del in obhajali so me občutki negotovosti, strahu, kaj bom zdaj, kako se bom odločala, saj vendar nimam urejenih vseh razmer, sploh pa, ali sem zmožna vzgajati dva otroka v danih okoliščinah in pri mojih letih. Bom imela dovolj volje, energije in vseh drugih pogojev nadaljnjih najmanj 25 let za dva otroka? Ves čas sem imela miselno predstavo, da mogoče lahko zmorem oziroma imam dovolj energije za enega otroka, za dva pa bi potrebovala večjo podporo partnerja, njegovo zavestnejše sodelovanje pri vzgoji. Imela sem notranje boje. Partnerju sem se zdela čudna, pragmatična in komplicirana. Zdelo se mu je samoumevno in super, da imava še enega otroka. Sama pa sem se borila z mislijo o odgovornosti in s svojim takratnim stanjem.

Strah me je bilo napraviti korake v neznano oziroma tja, kjer se do takrat v življenju še nisem aktivirala. Hkrati sem se smilila sama sebi, ker mi ne uspe uresničiti svojih želja, potreb po notranji svobodi oziroma biti polna in zadovoljna v življenju. Kljub letom brskanja in raziskovanja same sebe se mi je zdelo, da se v odnosih ne zmorem odpreti, kot da se mi v določenih delih kaže in javlja nedorasli del notranjega otroka. Precej temno je bilo videti vse skupaj. Postavljena sem bila torej pred odločitev: sprejeti otroka in se odpovedati negotovosti, prevzeti odgovornost za vse, kar lahko bitje prinaša, biti starš.

V tistem obdobju sem veliko sanjala in sanje so mi predstavljale pogovor s svojim nezavednim delom. V enih sanjah mi je glas, ki me je spominjal na mojstra, božanski del, svetoval, naj ne skrbim, da bo moja pot šla navzgor, da ne bom več v brezizhodni situaciji in naj sprejmem ljudi, ki jih bom čutila v srcu.

Ko sem tistega dne ležala na postelji za ultrazvok in zagledala živo bitje, ki plava v moji maternici, sem se spomnila teh besed in občutkov v srcu. Bila sem hvaležna za možnost, da niso strahovi v ozadju močnejši od moje želje. Hkrati pa sem se tiho zavedala, da je vse v redu, da mi bo dana možnost, da bom lahko mama še enemu otroku in da je to nekaj lepega zame. Tako kot si v resnici želim.

Nekaj dni so me še pestili notranji boji, potem pa sem se odločila, da bom otroka sprejela in za to prevzela odgovornost. Oziroma, da bom odstranila ovire, ki me ločujejo od otroka. Partner mi v tistem trenutku ni mogel pomagati, morala in želela sem sama skozi občutke. Dokler nisem sprejela te odločitve, mi je bilo težko. Po tem mi je odleglo, lahko sem se sprostila in vse do konca nosečnosti sta me spremljali zaupanje in odločnost, ki je izvirala iz notranje umirjenosti. Otroka sem zaznavala kot sproščeno močno energijo, izredno pozitivno naravnano in z veliko akcije. Predvidevala sem, da nosim fanta, ker sem se v času, ko sem nosila Elo, počutila precej bolj čustveno in nežno.

Že na samem začetku sem se začela v meditaciji povezovati z otrokom. Urila sem se v pozornosti, kaj se dogaja v meni, uživala sem v raziskovanju notranjih globin oziroma v odnosa z dušo, ki je prihajala na svet. Rada sem bila noseča. Dovolila sem si poskrbeti za svoje potrebe, in če je bilo treba, sem si jih tudi brez slabe vesti nenasilno izborila. S partnerjem sva v tem času začela tudi graditi hišo. Bil je brez redne službe, zato se je v celoti posvetil temu, jaz pa sem uživala v načrtovanju in organizaciji del ter skrbi za oba otroka.

Skozi nosečnost sem se ves čas povezovala z otrokom in čistila pretekle nepredelane vzorce iz svojega otroštva. Čutila sem, da moram s srčnostjo in sprejemanjem osvobajati in čistiti svojo preteklost v odnosu z drugimi ljudmi. Spremljale so me tudi sanje, ki so mi prinašale simbolna sporočila. Nekaj sanj je bilo še posebej močnih in se jih še danes živo spominjam. Čutila sem tudi preobrat v zaznavanju sebe v čisti moški energiji. Že na samem začetku nosečnosti sem sanjala sebe iz daljne preteklosti, ko sem živela v odnosu z moškim, kot bi živela na ravni duše. Bila sva povezana v svetlobnih telesih. Doživela sem tisto nevzbujajočo, čisto ljubezen, kot bi bila srce ženske in moškega združena v eno. Šele takrat mi je postalo razumljivo, od kod stereotip o združitvi dveh src, ki mi je do takrat deloval tako klišejsko. Meni pa se je to dogajalo tako živo in prijetno; česa tako lepega do takrat še nikoli prej nisem čutila oziroma verjela, da je to v današnjem času sploh možno. Spominjalo me je na otroštvo, ko sem si kot otrok še dovolila sanjati nemogoče in verjeti v ljudi.

Večkrat se mi je v sanjah ponavljal prizor, ko sem bila sama v vlogi moškega z zelenim mečem. Prizor, ko je bilo treba vstopiti v temačen gozd, po pomoč k prednikom, ki so se bojevali z mano, da odplačajo svoj dolg, kar ponazarja razreševanje vzorcev z mojimi predniki – temni deli moje psihe, kot dediščina mojih prednikov, ki čakajo, da nekdo razreši te vezi – vzorce, ki me vodijo in se jih osvobodim. Če danes pomislim za nazaj, se mi takrat še sanjalo ni, kaj vse to lahko predstavlja. Ko sem to doživljala v sebi, je bilo precej drugače, kot sem si prej znala razlagati z umom.

Še vedno čutim odgovornost in hkrati spoštovanje do duše, ki je prihajala na zemljo s svojo sporočilno vrednostjo, da se zavem svoje odgovornosti do bivanja in posledično osvobajanja svojih vzorcev, ki zame predstavljajo »živeti življenje vredno človeka«.

Sanje, ki so mi prav tako ostale v spominu in mi pokazale pot in boj notranjega duha, pa so bile naslednje: Pokazala se mi je slika moje nizke samopodobe, stroge kritike do sebe, ki mi onemogoča, da bi se cenila. Stala sem ob banji in v njej je bilo energijsko telo. Moja naloga je bila, da ga očistim, zato sem mu menjavala vodo. Poleg je stal neki mojster – učitelj, ki je spremljal moje delo in delo drugih učencev, ki so imeli enako nalogo kot jaz. Ker je bilo moje telo precej umazano in sem mu ves čas menjavala vodo, sem bila že precej utrujena in se hkrati borila z občutkom, da mi ne uspeva. Ko pa je mojster pregledoval telesa v banjah, je iz moje banje telo zažarelo v svetlobi, kljub moji očitni utrujenosti. Bila sem vesela in v zahvalo mojstru podarila tri bele cvetlice podobne marjetici.

Zadnje tri mesece nosečnosti pa sem v sanjah jahala črnega konja. Bil je divji, a moja naravnanost ga je delala krotkega. Nisem čutila strahu v njegovi navzočnosti, ampak spoštovanje in rahločutnost, bil mi je zvest. Njegove oči so bile bleščeče in žareče. V sanjah sem ga jahala vse do konca nosečnosti. Sebe sem vedno sanjala v obliki, kot sem bila v resnici v času sanjanja proti koncu nosečnosti – z velikim trebuhom. Z njim sem bila vedno v miru in notranji moči (kot bi bila v vilinski energiji). Zanimivo je, da je v času odraščanja moj, zdaj že pokojni oče bil velik ljubitelj konj in je imel podobnega črnega konja, kot sem ga zdaj sanjala; bila sta si zelo predana. Te sanje so me tako spominjale na ozaveščanje odnosa z očetom. Skozi celo nosečnost sem veliko časa posvetila ozaveščanju in čiščenju svoje povezave z otrokom oziroma svojih vzorcev, ki sem se jih začela zavedati, in to mi je bilo všeč. Tudi z Elo sem se lahko veliko ukvarjala. Zdelo se mi je, da so določena moja čutna zaznavanja izostrena in da imam hkrati večjo moč videnja.

V nosečnosti nisem imela zdravstvenih težav, kljub svojim letom, sem se pa ob vsakem pregledu pri zdravnici oziroma pogovorih o stereotipih nosečnosti od tega odmaknila in vzela samo tisto, kar sem čutila v sebi, da je dobro zame. Skrbela sem za primerno telesno vadbo, zdravo prehrano, počitek in uravnoteženo aktivnost. Moja strast so bili čokoladni krofi.

Otrok je bil spreten plavalec in moj trebuh je bil primerno velik, da je imel v zgodnji fazi dovolj prostora za premikanje. Ves čas sem pazila, da sem ga zaznavala. Njegovi gibi so bili bolj redki, a močni in odločni, drugačni kot pri Eli, ki se je kar naprej premikala v trebuhu, vendar precej bolj nežno.

Nosečnost mi je predstavljala odgovorno, aktivno, a hkrati srečno obdobje, ko sem čutila, da sem sama lahko ustvarjalka svojega življenja in počutja. Prebrala sem kar nekaj literature, moja prednost je bila, da sem za sabo že imela izkušnjo nosečnosti. Najbolj pa mi je bilo v tem obdobju dragocena podpora učiteljev Bona in Rine, ki sta mi pomagala k boljšemu zavedanju same sebe, ter podpora cele skupine MG v smislu čiščenja lastnega energijskega telesa. Občutek, da sem lahko takšna, kot sem, da nikoli ne bom zatrta, ampak podprta, mi je dajal varnost, iz katere sem lahko nadgrajevala sebe oziroma širila svetlobo v sebi. Obiska pri njima sem se vsakič veselila in bila hkrati v svoji lastni notranji preži zalezovanja same sebe in dogajanja v meni.

Na porod sem se predhodno pripravljala. Za sabo sem imela še svežo izkušnjo poroda, kar sem dojemala kot prednost, preštudirala sem kar nekaj literature o porodih, kot tisto najpomembnejše pa sem dojemala svojo notranjo pripravo, da si znam sama odgovoriti na vsa vprašanja, ki so se mi porajala glede poroda, ter povezava z otrokom, njegovo dušo, njenim namenom, potjo, energijo. Predhodno sva se s partnerjem trudila oziroma iskala vzgibe, da bi našla pravo ime za otroka, pa nama ni uspelo vse do zadnjega dne.

Dan poroda sem začutila dva dni prej, telo je postajalo težko. Umaknila sem se k počitku, želela sem se čutiti, kar je porajalo kar nekaj koncentracije v morju občutkov, ki sem jih sprva občutila kot notranji kaos. Vrata za obiske sva s partnerjem zaprla. Ostali smo samo še družinski člani. Ponoči sem sanjala, da sem (fizično takšna kot sem bila takrat) letela in to po cesti nedaleč stran od svojega doma. Bila sem težka in okorna. Imela sem kar nekaj težav z letenjem, a sem se učila in mi je šlo vse bolje. Naslednji dan sem večinoma počivala in ohranjala, lahko bi rekla meditativno stanje, vsak gib, obnašanje je bilo samo še sprejemanje in spuščanje občutkov ter zbiranje moči za porod. Naslednjo noč proti jutru sem dobila popadke. Bili so rahli in čutila sem, da imam še čas. Otroka sem ves čas čutila v trebuhu in obdajala me je umirjenost, v smislu, da se lahko v miru odpravimo. Dopoldne smo se potem odpeljali proti porodnišnici. V avtu so postajali popadki pogostejši in ostrejši. Ela me je pogosto opominjala, naj diham, da me ne bo bolelo. Potem se je odločila, da bo pela. Celo pot je prepevala, in sicer otroško pesmico Kuža pazi. Stara je bila dva meseca manj kot dve leti, a je pela s takšnim fokusom in predanostjo, da me je ves čas spravljala v smeh, kar je blažilo moje popadke. Spotoma sva jo s partnerjem odložila pri najinih prijateljih, za kar smo bili že predhodno dogovorjeni, in se v porodnišnico odpeljala sama. Po eni strani sem jo s težkim srcem pustila tam, ker mi je bilo všeč, da je ob meni, zdelo se mi je, da je popolnoma usklajena z mano.

Popadki so se v nadaljevanju okrepili. Hvaležna sem bila, da sem lahko skozi svoje telo spuščala vse možne občutke, ki sem jih dojemala kot utiranje poti za rojstvo otroka. Sproščala se je žalost pred zapuščanjem udobja, varnosti, strah. Na trenutke se mi je zdelo, kot da se celo telo osvobaja, bilo je boleče. Ves čas sem se povezovala z notranjimi občutki in spremljala, kaj se dogaja z mano. Želela sem, da pride na plano moja divja – prvinska narava, ki sem jo imela namen usmerit v to, da bom rojevala s svojimi močmi v povezavi z otrokovo namero.

Ko sva prišla v porodnišnico, so se popadki umirili, skoraj ustavili. Na pregledu je ginekologinja ugotovila, da je maternica odprta minimalno, da so se popadki ustavili. Naročila me je na pregled čez tri dni in me poslala domov. Predlagala mi je še možnost, da ostanem v porodnišnici, ampak o tem nisem razmišljala. Bila sem pet dni pred rokom in v sebi nekoliko žalostna, da odhajam domov. Bil je čas kosila in s partnerjem sva se odločila, da greva nekaj pojest. Zabaval me je z raznimi štorijami, da se razvedrim in opustim razočaranje nad tem, da odhajava domov. Vozil me je po ovinkih, po stari metodi, da se odločim, če bom rojevala ali ne. Spotoma me je opozoril na to, da za fanta še nimava imena, in da se mu zdi, da zaradi tega še ne more iz maternice. Njegovo mnenje se mi je zdelo na mestu in predlagala sem, da v restavraciji določiva ime zanj; avtomobilska vožnja po ovinkasti luknjasti cesti ni bila udobna za odločanje o imenu. Spotoma sva se ustavila na bencinski črpalki, kjer so nama priporočili restavracijo, ki je bila poznana po odlični hrani, in tam sva se tudi ustavila.

Sama sem si naročila rižoto z jurčki, svojo najljubšo jed. Sledil je pogovor o imenu. Imela sva pripravljena vsak svoja dva imena, ampak meni njegov izbor ni bil všeč, njemu pa ne moj. Tako da sva dala to na stran. Sama sem bila v nekem notranjem občutku pod vplivom predhodnih popadkov, ko so bile odločitve bolj ali manj kratke, jasne, kaj ja, kaj ne in nič pregovarjanja. Potem je partner glasno razmišljal in predlagal ime Tim. Zdelo se mi je dokaj pogosto ime, kar nekaj prijateljic ima Tima. Nato sem morala prvič na stranišče zaradi razdihovanja popadka. Tam sem premišljevala o imenu, bilo mi je všeč, in odločila sem se – Tim. Ko sem prišla nazaj, so prinesli jed, rižota je bila izvrstna. Ime sva imela. Ugotavljala sva, da se ime povezuje s Timom kot skupino posameznikov z istim namenom, v čemer sva se gibala, pa da je del partnerjevega imena itd.

Popadki so se zaostrovali in morala sem drugič na stranišče. V gostilni je bilo sicer malo ljudi, a zdelo se mi je, da vzbujam pozornost s svojim velikim trebuhom, prekladanjem po stolu in večkratnimi obiski stranišča. Ampak počasi so v zornem kotu moje pozornosti ljudje izginjali. Ko so postajali popadki vse močnejši, sem vedela, da je čas, da odideva v porodnišnico. Vstala sem od mize, pustila svojo jed, vzela avtomobilske ključe in partnerju velela, naj plača takoj, ker ga bom jaz počakala v avtu. Usedla sem se na zadnji sedež, ker se mi je zdelo, da bom težko sedela, lažje bom klečala. Popadki so bili že precej pogosti in ostri. Zaznavala sem samo še svoje telo in kot neke vrste adrenalinsko umirjenost, v smislu tega: »Tukaj sem in naredila bom vse tako, kot je treba, vsak popadek je samo pripomoček k odprtju mojega telesa, za lažji prihod Tima.« Lovila sem občutke vsakega popadka, da so bili vsi, kako naj se izrazim, blažji in so naredili pravi učinek v telesu. Partnerja kar nekaj časa ni bilo iz gostilne, pojedel je svojo jed do konca, ker me še vedno ni jemal resno, zanašal se je na mnenje zdravnice. Kar pa se jaz nisem, v glavi sem imela samo to, da se mora zgoditi ob pravem času, ki ga ne bom določala jaz, ampak Tim.

Potem sva krenila proti porodnišnici. Sama sem bila že na kolenih na zadnjem sedežu. Najprej se mi je zdelo, da je vožnja grozno naporna za popadke in priprave na porod. Potem sem se začela gibati v smeri vožnje in je bilo lažje. V enem trenutku so popadki popustili, odtekla mi je voda. Začela sem si prepevati poznano pesem Hallelujah, ta mi je takrat prišla na misel. Sledila sem svoji intuiciji in vse počela iz notranjih vzgibov. Prepevanje je name delovalo blagodejno, takrat sem začutila, da se Tim spušča navzdol, lahko sem že čutila njegovo glavico in lase. V naslednjem trenutku sem začutila, da telo samodejno pritiska navzdol otroka, občutek je podoben kot pri kakanju, in glavica je bila zunaj. Partnerju sem velela, naj ustavi avto na bližnjem dovozu, ki sem ga opazila na cesti, da bom lažje rodila do konca. Zagrabila ga je panika in vozil je naprej, z namenom, da čim prej prideva do porodnišnice. Sama sem bila popolnoma predana občutkom rojevanja in se s partnerjem nisem želela ukvarjati oziroma pregovarjati. Potem sem rahlo potisnila in z rokami prestregla otroka. Obrnila sem ga navzdol, da se mu zlije voda iz pljuč, in zajokal je. Uspela sem še pogledati na uro, bila je 14:09. Partner je komentiral, da je treba odšteti dve minuti, ker ura v avtu ni točna. Tima sem zavila v svojo bundo in ga stisnila k sebi. Bilo mi je veličastno, počutila sem se kot ženska, še nikoli prej tako močno. Vse na njem sem lahko sprejela, nobenih odklonov. Samo rojevanje od ustavitve popadkov ni bilo boleče, bilo je naravno. Bila sva že zelo blizu porodnišnice in posteljico sem imela še v maternici. Obdajala naju je kristalno modra svetloba, bilo mi je prijetno. Timu sem zaželela dobrodošlico na zemlji, ko me je pogledal v oči in je zajokal. Čutila sem, da mu ni najbolj všeč, da ga je strah, da ni ravno ne vem kako navdušen nad novim okoljem. Njegov pogled v očeh je bil bleščeč, čist, jasen in v njem sem prepoznala pogled konja iz mojih sanj.

V porodnišnici so nas sprejeli in odpeljali v sobo, kjer smo prerezali popkovino in porodila sem še posteljico. Občutki so bili veličastni, obdajala me je tišina. Počutila sem se kot ženska v tistem pravem pomenu, ko sem lahko dorasla sama sebi, ko ne rabim zunanjih potrditev, ko lahko ljubeče sprejemam in dajem, ko samo sem in delujem. Ostali smo dva dni in nato odšli domov.

Tim se je rodil kot popolnoma zdrav otrok in v porodnišnici so lepo skrbeli za nas oziroma so sledili našim željam in potrebam. Na trenutke mi je bilo kar nerodno, ko so prihajali obiskovalci in naju spraševali o porodu. Bil je 9. december in vzdušje je spominjalo na predbožični čas. Nisem imela prav veliko časa, da bi premlevala o tem, kaj se je zgodilo, Tim je potreboval pozornost in skrb pri soočanju izven maternice. Timovo posteljico sva dala s partnerjem zamrzniti in sva jo ob odhodu vzela domov. Doma smo potem obredno iz nje posadili jablano.

Spomladi so naše dvorišče porasle bele ivanjščice.

Tisa Jeraj