Ali lahko ustavimo podnebne spremembe?

Pravkar sem se vrnila z znanstvene konference, na kateri smo razpravljali o bioloških osnovah socialne in kulturne antropologije. Čeprav se na prvi pogled zdi, da predmet te konference nima nikakršne posebne povezave s konceptom narave, v resnici ni tako.

Tako kot naše razumevanje narave je namreč tudi konferenca temeljila na razumevanju narave kot nečesa, kar je v nasprotju s kulturo in družbo, kot “Drugega” družbenemu in kulturnemu.
Zahodnjaki namreč naravo v glavnem razumemo kot nasprotje družbenemu in kulturnemu. In ne samo to. Do nje imamo instrumentalen, predmetni odnos. Natanko ti razsežnosti razumevanja narave ključno opredeljujeta to, kako naravo razumemo, kaj je za nas narava. Potemtakem je narava v zahodnih kozmologijah “Drugi”. Tisto, kar nam je vsaj deloma tuje, česar ne obvladamo, kar obvlada nas, česar ne moremo (povsem) nadzirati, od česar smo eksistencialno in temeljno odvisni.

Čudovita ekranizacija takšnega razumevanja narave je film Melahnholija. Melanholija se vali po vesolju. Melahnolija se približa Zemlji. In vse je strah, da jo bo uničila. Melanholija se oddalji od Zemlje. In vsi se oddahnejo. Melanholija se še enkrat približa Zemlji. In jo tokrat v resnici uniči. Tako, mimogrede. Kot da se ni nič zgodilo. Pri tem individualna življenja ne štejejo nič, so zgolj nepomembne malenkosti v svetu narave, ki deluje po svojih zakonih. Objektivnih. Nespremenljivih. Nadmočnih. In večnih.

OGLAS

Natanko tako si zahodnjaki predstavljamo naravo: kot svet objektivnih, naravnih, večnih in vedno istih zakonov, ki ne delujejo po volji ljudi. Ljudje se menda resda že vso zgodovino trudimo, da bi te zakone obvladali, vendar jih lahko obvladamo zgolj deloma. Danes se nam zdi, da jih obvladamo nekaj več in nekoliko bolj, kot so jih ljudje v preteklosti, nikakor pa jih ne obvladamo v celoti. Ker jih, kot razumemo naravo, sploh ni mogoče docela obvladati. In čeprav novodobni pristopi pravijo, da ljudje s svojo voljo in mislimi dejansko lahko obvladamo principe vesolja, se zahodnjakom takšno razumevanje ne zdi (docela) sprejemljivo, saj je v nasprotju z večstoletnim razumevanjem narave kot nečesa tujega, kar deluje po zakonih, ki so neodvisni od nas. Pravzaprav je tudi naše razumevanje objektivnih zakonov izpeljano iz tovrstnega razumevanja narave: še zdaj v znanosti za objektivno velja tisto, na kar človek ne more vplivati s svojim delovanjem – ali na kar ne vpliva. Torej nekaj, kar ima enako stopnjo neodvisnosti od človekovega delovanja kot naravni zakoni.

Pri tem je vsaj zanimivo, da je dandanes velik del tistega, kar razumemo kot naravo in naravne zakone, še kako odvisno od človeka, da smo to celo proizvedli. Če se je razsvetljencem nemara res še lahko zdelo, da človek ne more vplivati na podnebje in vreme, se zdaj zavedamo, da nanju še kako vplivamo.

Naravno okolje nenehno predelujemo

Vse razprave o segrevanju planeta poudarjajo dejstvo, da je zdajšnje segrevanje Zemlje posledica človekovega delovanja. Nič ne pomagajo argumenti, da se je Zemlja v preteklosti že segrevala in ohlajala, čeprav na njej ni bilo ljudi in industrije, ki bi onesnaževala okolje. Kljub tovrstnim dokazom v vseh razpravah še kar vztrajajo pri človekovi odgovornosti za segrevanje našega planeta. To se osebno zdi nekako simptomatsko: ljudje vztrajamo pri tem, da (vsaj deloma) obvladamo ta grozljivi, neudomačeni in strašljivi svet narave, imeti hočemo vsaj delen nadzor nad tem Realnim, čeprav se ta nadzor materializira v krivdi. Smo pač ljudje. Za ljudi pa je vsak red, tudi krivda, sprejemljivejši od kaosa, od odsotnosti razumevanja in nadzora.

To seveda ne pomeni, da naše delovanje ne vpliva na naravo. Prej nasprotno. Kot kažejo vsa medkulturna opažanja, je tisto, kar zdravorazumsko dojemamo kot naravo, pravzaprav napačno razumeti kot entiteto, ki bi bila neodvisna od človeka in njegove dejavnosti. Če naravo razumemo kot tisto, kar nas obdaja na planetu Zemlja, je to v vseh družbah in kulturah človeško proizvedena realnost. Vedno. In povsod.

Naravno okolje je namreč v vseh družbah okolje, ki ga je človek obdelal in predelal. Tudi avstralski Aborigini so vso zgodovino po svojih potrebah in merilih predelovali okolje, v katerem živijo. Enako velja za Indijance v Chaipasu: ko požgejo del pragozda, da lahko obdelajo zemljo, posledično povzročijo erozijo tal na požganem delu ozemlja. Ko voda spere zemljo, polje prestavijo drugam, in to tako, da požgejo kak drug del pragozda. Posledično človek v pragozdu naleti na golo skalovje, ki spominjajo na tisto s Krasa in ne na pragozdno pokrajino. Da ta pokrajina torej ni človeško obdelana in predelana, da ni utrpela posledic človeških posegov, seveda ne drži.

Vsa ljudstva in vse kulture so, enako kot zdaj počnemo mi, obdelovale in predelovale okolje, le da z manj globalnimi posledicami. Zaradi njihovih posegov v naravo ni po vsem planetu padal kisli dež. To je vsekakor res. Res pa je tudi, da tisto, kar zdravorazumsko razumemo kot naravo, nima nobene zveze s čisto, neoskrunjeno naravo. Vsa narava, ki nas obdaja danes, je namreč rezultat človekovih družbenih in kulturnih praks, ki so – vsaj v zadnjih 40.000 letih – pomenile nenehno predelavo in obdelavo naravnega okolja v nekaj, kar je človeškim družbam bolj ustrezalo, kar je bilo bolj po njihovih merilih in podobi.

Nazaj k naravi?

To seveda pomeni, da je poveličevanje čiste narave in čistega naravnega okolja v resnici sentimentalizem brez dejanske osnove. To pa vsaj zaradi dvojega. Najprej zato, ker čiste narave ni. Ta je bila izgubljena že v davnini. In drugič zato, ker to, kar nas obdaja, ni naravno okolje, ampak okolje, ki ga je družbeno in zgodovinsko ustvarilo človekovo nenehno poseganje v nekaj, kar je bilo predtem naravno okolje.

To seveda pomeni, da so tudi klici tipa “nazaj k naravi” prej sentimentalizem kot dejanska operativna možnost. Tako je iz najmanj dveh vzrokov. Najprej zato, ker narave, h kateri bi se lahko vrnili, sploh ni (več). In drugič zato, ker smo se v času, odkar imamo družbo in kulturo (antropologi to obdobje opredeljujejo kot najmanj zadnjih 40.000 let, nekateri pa menijo, da obsega celo zadnjih 120.000 let) kot vrsta po svojem telesnem ustroju tako spremenili, da v naravi sploh ne moremo več preživeti. Izguba temeljne preživitvene opreme – te značilnosti ni najti pri nobeni drugi vrsti – nas je kot vrsto naredila odvisno od kulturnega okolja, od kulture. Ta je postala temeljni, nujni preživitveni mehanizem. Kultura. Ne pa naravna narava.

Bomo preživeli?

Iz tega bi bilo napak sklepati, da smemo nesmiselno posegati v naravo, jo uničevati in se ne zmeniti nanjo. Kot so poudarili že koevolucionisti, enako kot za sleherno drugo živo vrsto tudi za nas velja, da je poseg v naravno okolje funkcionalen, če povečuje preživitvene zmožnosti organizma in vrste, ter disfunkcionalen, če jih zmanjšuje. In s tem imamo dandanes resen problem. V okolje namreč posegamo na načine, ki, tako se vsaj zdi, zmanjšujejo preživitvene zmožnosti naše vrste in posameznikov, ki jo sestavljamo.

To, da nam zmanjkuje čistega zraka, čiste vode, hrane in še česa, danes velja za problem, o katerem se razpravlja na resnih znanstvenih konferencah. To, da je na Zemlji prišlo do segrevanja, ki lahko poruši “naravno” toplotno ravnovesje in pomembno spremeni podobo planeta, kot ga poznamo, tudi. Res je tudi, da človeška vrsta še nikoli prej ni povzročala tako radikalnih, vseobsegajočih in dolgotrajnih posledic za okolje. Res pa je tudi, da na osnovi teh posledic ni nujno pričakovati, da bo človeška vrsta izumrla.

To, ali bo preživela ali ne, bo spet, tako kot že vso zgodovino, odvisno od tega, ali ji bo to spremenjeno okolje uspelo prilagoditi potrebam, ki jih ima kot vrsta, ali ne. Če ji bo, bo preživela. Če ji ne, pač ne bo. V resnici nimamo nikakršnega razloga za a priori sklepanje, da naša vrsta ni zmožna take predelave okolja.

V rokah kapitala

Pravzaprav se zdi, da je res prav nasprotno. Zdi se, da živimo v času, ko kapital vidi “naravno okolje” in njegove brezplačne dobrine kot nepotrebno realnost, ki jo je treba čim prej uničiti, da bo lahko proizvajal in prodajal vse, kar nam je še na voljo brezplačno. Nekako tako, kot je storil s pitno vodo, ki je bila v preteklosti brezplačna, zdaj pa jo moramo plačevati. Kaže, da so zdaj na vrsti zrak, zaščita pred sevanjem, zaščita pred segrevanjem in še kaj. Zdi se, da svet prihodnosti ni svet brez ljudi, ampak svet z ljudmi, ki bodo imeli kisik napeljan v hiše tako, kot imamo zdaj vodo. In ki ga bodo plačevali, kot zdaj plačujemo vodo. Ki jih pred sevanjem ne bo ščitil ozon, ampak industrijsko izdelana zaščita v obliki oblačil. In ki se bodo na spremembe okolja, ki jih bo prineslo segrevanje, če bo do njega v resnici prišlo, prilagodili s celo vrsto novih izdelkov, ki jih zdaj ne potrebujemo in ne poznamo, vendar pa bodo v novih razmerah postali nujni za preživetje, kapital pa bo z njimi mastno služil.

Potemtakem najverjetneje ne bomo propadli, vendar pa bomo morali za svoje preživetje kupovati in plačevati znatno več kot danes. Nekako tako, kot zdaj za svoje preživetje plačujemo in kupujemo znatno več, kot so ljudje pred petsto leti. Samo v tej perspektivi je tudi razumljivo, zakaj današnje države sveta ne naredijo nič, da bi ohranile čist zrak in čisto vodo ter preprečile pretirano segrevanje in nevarno sevanje.

Ker države vodijo interesi kapitala, bi bilo takšno ukrepanje povsem neproduktivno. Odpravljalo bi namreč nove vire neslutenega zaslužka. In v današnjem svetu gre vendar za zaslužek, mar ne?

Avtor: Vesna V. Godina
www.viva.si