Čas je matematična količina

Časovno / razumsko in brezčasno / zavestno doživljanje sveta.

V fiziki merimo tri prostorske koordinate X, Y in Z direktno z metrom, časovno
koordinato, čas kot četrto dimenzijo prostora pa merimo indirektno z uro kot numerični red
materialnih sprememb, oziroma gibanj, ki tečejo v tri dimenzionalnem prostoru. Glede na to,
kako merimo čas lahko predpostavimo, da je čas le matematična dimenzija, se pravi numerični
red sprememb. Ni nobenega znanstvenega dokaza ali meritve, da je čas četrta dimenzija
prostora.

Formalizem Specialne Teorije Relativnosti kaže, da je čas t le komponenta četrte
dimenzije: X4 = ict. Oglejmo si praktični primer: ko greste na sprehod z uro merite hitrost in
trajanje vaše hoje. Ni evidence o tem, da bi se sprehajali v času, na vašem sprehodu se gibljete
le v prostoru. Ta preprosta izkušnja sprehoda velja tudi v fiziki. Na osnovi merjenja časa v fiziki,
lahko zaključimo, da je čas, ki ga merimo z urami le matematična količina, ki določa številčno
zaporedje gibanja, oziroma določa zaporedje materialnih sprememb in dogodkov
vsakodnevnega življenja, ki se dogajajo v tri dimenzionalnem vesoljnem prostoru.

OGLAS

O vesolju brez časa kot fizikalne dimenzije sta Einstein in Gödel na njunih sprehodih
domov iz »Inštituta za napredne študije« v ameriškem Princetonu razmišljala že v drugi polovici
prejšnjega stoletja. Leta 1949 je Gödel razvil enačbe Einsteinove Splošne teorije relativnosti v
obliko, ki teoretično omogoča potovanja v preteklost. Nekdo bi lahko potoval v preteklost, ubil
svojo babico in se tako ne bi mogel roditi. Protislovja, ki njih porajajo potovanja v času, so Gödla
spodbudila k razmišljanju, da čas ni fizikalna količina, v kateri se dogaja vesolje. To je izrazil v
znanem stavku: »V vsakem vesolju opisanim s Splošno teorijo relativnosti, čas ne more
obstajati«. Einstein sicer ni bil naklonjen Gödlovemu vesolju brez časa, ker pa je bilo Gödlovo
razmišljanje o protislovnosti potovanj v preteklost smiselno in logično, mu ni mogel oporekati.
Do današnjih dni Gödlov model o vesolju brez časa kot fizikalne dimenzije ni bil poglobljeno
raziskan, kozmologi in tudi filozofi so ga nekako »spregledali«.

Postavlja se vprašanje: »Če čas ni fizikalna količina, v kateri živimo, kako je potem
mogoče, da vesolje in življenje doživljamo v času?« Odgovor je sledeč: zaporedje dogodkov v
življenju doživljamo v linearnem času »preteklost – sedanjost – prihodnost« zato, ker jih
doživljamo preko notranjega linearnega psihološkega časa, ki je rezultat delovanja nevronov v
možganih. Linearni čas ima torej le psihološko naravo, fizikalni čas, ki ga merimo z urami pa, kot
zaporedje dogodkov, le matematično naravo.

Dokler se človek ne zave notranjega psihološkega časa »preteklost – sedanjost –
prihodnost«, lahko njegov razum deluje v okviru »vzročno-posledičnega« modela, namreč, da
posledica sledi vzroku v času. Človek, ki je vpet v psihološki čas, nima možnosti globljega
razumevanja narave, namreč, da je temeljni zakon, po katerem delujeta narava in vesolje,
»dinamično ravnovesje«. Dogodki v naravi in vesolju si seveda sledijo v danem številčnem
zaporedju, ampak ne kot »vzroki« in »posledice«, sledijo si po zakonu »dinamičnega
ravnovesja«, ki se dogaja v »tukaj in sedaj« v tem trenutku, kajti vesolje je brezčasno. Dogodki v
vesolju se ne dogajajo v času, čas je le njihovo numerično zaporedje.

Danes v fiziki še zmeraj velja, da je »prostor-čas« osnovna »arena« dogodkov v vesolju,
čeprav zato ni potrditev v eksperimentih. Ideja »prostor-časa« kot štiridimenzionalne fizikalne
realnosti je prišla v fiziko leta 1905, ko je Einstein uporabil za opis njegove Specialne teorije
matematični model nemškega fizika Minkowskega, ki je razvil geometrijski prostor s štirimi
koordinatami: X1, X2, X3, X4. Na splošno velja, da je četrta dimenzija X4 čas. Če smo dosledni,
lahko zaključimo, da čas t ni četrta dimenzija, čas t je le komponenta četrte dimenzije, kot je
razvidno iz same formule X4 = ict. Drugi komponenti sta c kot svetlobna hitrost in i kot
imaginarno število, kjer je i na kvadrat -1. Tale i pomeni, da je četrta dimenzija pravokotna na
ostale dimenzije X1, X2, X3, seveda pa se postavlja vprašanje opisuje X4 tudi neko fizikalno
dimenzijo ali pa je X4 le matematična dimenzija.

Naša raziskovalna skupina zastopa stališče, da ustrezajo v Minkovskem prostoru
dimenzije X1, X2, X3 trem dimenzijam konkretnega vesoljnega prostora, četrta dimenzija X4 pa
je le matematična dimenzija, ki opisuje numerični red sprememb, ki potekajo v
tridimenzionalnem fizičnem prostoru. Naša raziskovalna skupina je razvila matematični model,
kjer je Specialna teorija relativnosti opisana v tri dimenzionalnem Evklidskem prostoru, čas t pa
je številčno zaporedje gibanja fotona v tridimenzionalnem prostoru.

Uveljavitev fizikalnega časa, ki ga merimo z urami kot matematične dimenzije bo pri
ljudeh omogočila preseganje linearnega psihološkega časa. V današnjemu »znanstvenemu
doživljanju sveta« doživljamo svet posredno preko »linearnega psihološkega časa«, kar nam je
odtujilo brezčasno dimenzijo sveta, njegovo »bit«, njegovo »svetost«. Ko osvestimo psihološki
čas lahko doživljamo svet neposredno, približamo se njegovi resničnosti, ki seže onkraj
razumskega pogleda na svet. Tisti, ki se zave psihološkega časa v nas je zavest sama.

Posredno znanstveno-razumsko doživljanje sveta z razumom v okviru psihološkega časa:
svet – čutila – razum (psihološki čas) – doživljanje

Neposredno zavestno doživljanje sveta:
svet – čutila – zavest – doživljanje

Razum zna delovati le v okviru psihološkega časa, zavest pa deluje onkraj psihološkega
časa. Razumsko doživljanje sveta je analitično, razvilo je znanost in tehnologijo, zavestno doživljanje sveta pa je sintetično, razvilo je religijo in mistiko. Oba načina doživljanja sta potrebna, prvi omogoča delovanje v materialnem svetu, drugi omogoča spoznanje duhovnega sveta.

Zgodovinske in izkušnje današnjih dni kažejo na to, da izključno razumsko doživljanje sveta ne omogoča blagostanja, kajti razum je podrejen človeškemu egoizmu, gonji za profitom, izkoriščanje sočloveka in narave. Z aktiviranjem zavestnega doživljanja sveta je uporaba razuma podrejena razvoju ekologije, trajnostnega razvoja, socialne pravičnosti, življenje je postavljeno pred profit, »biti« postane pomembnejše od »imeti«. Človeška družba se lahko razvija uspešno le z vzporednim razvojem razumskega in zavestnega doživljanja sveta.

ČLANKI O RAZISKAVI O ČASU NA www.physics.org
Scientists suggests spacetime has no time dimension
http://www.physorg.com/news/2011-04-scientists-spacetime-dimension.html
Physicists continue to abolish time as a fourth dimension of space
http://phys.org/news/2012-04-physicists-abolish-fourth-dimension-space.html

Avtor: Srečko Šorli
Feliksova domačija/Facebook