Čas in prostor

Nedotakljivost pojmovanja časa je osnova človekovega dojemanja materialnega sveta od pradavnine do danes. Predstava časa in prostora sta trdno zakoreninjeni v naši zavesti kot osnovna pojma realnosti, iz katere izhaja vse razumevanje in sprejemanje na ravni človekove zavesti – uma. Svoje lastno življenje smo razdelili na zaporedje dogajanja, ki ga merimo z časovnimi enotami – urami, dnevi, meseci, leti itd. Skozi zgodovino so se izmenjavali različni koledarji, ki so določali časovno zaporedje in količino vsega, kar smo sposobni dojemati in opredeljevati z našo zavestjo.

Prostor je naslednji pojem v človekovemu razumevanju, ki se sicer danes izraža skupaj s časom (prostor-čas, po Einsteinu), ki nam daje občutek omejenosti na čutnem področju. Z vidom vidimo predmete v prostoru, s prsti se jih dotikamo, s sluhom zaznavamo zvočne vibracije in z vonjem dobivamo informacije, ki jih posamezen objekt oddaja. Vendar so vsi ti načini pridobivanja in posredovanja različnih informacij omejeni z oddaljenostjo.

In tako obstaja stara predstava o svetu kot prostoru, ki ga zapolnjujejo materialni predmeti in medprostori, ki ne vsebujejo ničesar. Medsebojno delovanje (medsebojni vpliv – interakcija) predmetov ali materialnih elementov pogojujemo z oddaljenostjo in temu primerno časovno opredelitvijo. Tako smo se učili skozi svoje zaznavne mehanizme kot tudi skozi zakone, ki jih je utemeljevala znanost preučevanja narave. Že dalj časa vemo, da so v preteklosti živeli narodi, ki so imeli precej drugačno vedenje in prepričanje o času, prostoru in naravi vsega. In to so tudi zapisali, le da človeški individualni princip in obenem čredni nagon – slediti utečenim potem, slediti ustaljenim načelom in postavljenim vodjem, ki nekako potrjujejo individualna prepričanja, ki jih postavlja tudi zahodna civilizacija sama (šolstvo, osebnostna usmeritev, splošne vrednote, pravila in zakoni …), nista dopuščala in sprejemala drugačnosti na področju percepcije duhovnih izkustev.

OGLAS

To nesprejemanje drugačnosti je pripeljalo človeštvo do zelo dvomljive diagnostike v psihiatriji in psihologiji nasploh. Danes vemo več, za kar se lahko zahvalimo med drugim tudi razvoju znanosti, ki spet potrjuje starodavna znanja in uvide subjektivnih resnic, ki so vsaka po svoje prikaz ene same – bistva obstoja. Danes vemo, da čas obstaja le v naši realnosti, v prostoru in času, kot ga mi dojemamo, v teoriji polja, ki obravnava deset in več dimenzij, pa čas in prostor ne obstajata.

PEAR (Princeton Engineering Anomalies Reasearch) – Princetonske raziskave tehnoloških anomalij je program na Princetonski univerzi, ki poskuša z znanstvenimi metodami pojasniti naključne ali namenske vplive človekovega uma na okolje. Gre za stroge študije o interakciji med človekovo zavestjo in napravami ter sistemi. Ta program je ustanovil leta 1979 ameriški profesor Robert Jahn in do leta 2007, ko se je program ukinil, je v okviru PEAR-a sodelovalo mnogo vrhunskih znanstvenikov: fizikov, inženirjev, psihologov, humanistov…V projektu PEAR je bilo opravljenih nekaj deset milijonov eksperimentov na vprašanje vpliva zavesti v fizični realnosti. Njihova dognanja kot tudi poskusi Ameriške vlade s projektom »Stargate« (gledanje na daljavo) so pokazali, da na temeljni ravni obstoja ni časa in ne prostora. Obenem so na nek način dokazali, da ni očitnega vzroka in določenega učinka, kot bi po klasičnih fizikalnih zakonih pričakovali. Reakcije v interakciji niso predvidljive v prostoru in času.
Te ugotovitve negirajo Newtonovo fiziko kot tudi Einsteinovo zamisel o relativnem prostoru in času.

Vesolje obstaja v »tukaj in sedaj« in ta tukaj – pomeni vse možne točke prostora in časa v vsakem posameznem trenutku. Podatomski delci z medsebojno interakcijo ustvarjajo učinke preko vsega prostora in časa. Če se to dogaja na mikroskopskem nivoju, je zelo velika verjetnost, da se kaj takšnega manifestira tudi na medsebojnem vplivu večje materije, ki je sestavljena iz podatomskih delcev. V polju obstaja le sedanjost – v področju nemanifestiranega, kjer je izvorno izhodišče vseh možnih potencialov – v manifestirani obliki. Raziskave so dokazale prenos misli na daljavo, možnost »pogleda« skozi čas in tudi preko prostora. Vpliv zavesti na materialni ravni je bil z mnogimi poskusi dokazan, obenem pa je bil dokazan tudi »neobstoj« časovnih in prostorskih omejitev.

To je zelo pomembno spoznanje, saj nam daje vedeti, da nič ni nespremenljivo – statično, temveč gre za kontinuiran, neskončen proces preoblikovanja vsega, od najmanjšega delca do planetov v vesolju. Tako je tudi s človekom, ki se v vsakršni obliki spreminja ves čas: na telesni, čustveni, mentalni, osebnostni in tudi na ravni duše. Kar je še najbolj pomembno za človekov psihofizični status je vedenje, da ne zmoremo le »zdraviti« simptomov različnih psihofizičnih deviacij, temveč obstajajo možnosti in načini preoblikovanja – popolne spremembe iz nemanifestiranega stanja posameznika v ponovno – novo manifestirano stanje.

Avtor: Matjaž Bogdan Zepan

foto: oriontwentyone.deviantart.com