Čutenje subtilnega nas naredi bolj celovite

Ker je vse kar je svet zavesti, je vse kar počnemo na svetu, da čutimo. In čutimo pač tisto, kar si sami želimo. Pravzaprav je čutenje naša kreacija in iz njega izvira tisto, kar pritegnemo v svoje življenje. Da, vse pritegnemo, ker že vse obstaja.

Pri čutenju šteje osredotočanje. Če se osredotočamo na posebno, na objektivno stvarnost in na posamezne objekte, ki se v njej pojavljajo, nam je pač dano začutiti le to, torej posamezne objekte. Če pa je naše čutenje orientirano na celoto, na vse kar obstaja pa čutimo pač subtilno.

Vsi predmeti, ki obstajajo so subtilne narave, saj vsi izhajajo iz zavesti. In zavest sama je subtilna. Zavesti se ne da opisati z neko dotično formo, obliko ali objektom. Zavest preprosto le je in to kar je, tega se ne da opisati. To preprosto le je, brezoblično, brez forme, a obstaja, se pretaka in se giblje. Kot ocean. In vsi ostali objekti so kot valovi v tem oceanu.

OGLAS

Je že res, da tudi sami vznikamo iz tega oceana zavesti, a bolj se začnemo osredotočati na val, na to kar ta val je, bolj zaznavamo samo valove in se odmikamo od tega kar je ocean. Tako dolgo, da postanemo ločeni, odcepljeni v našem umu, tako, da se več ne zaznavamo kot del celote. A vseeno, vse kar je, je samo celota in to kako mi gledamo na stvari je čisto naša osebna stvar.

Lahko da gledamo na posamezne valove, torej predmete in čustva v objektivni stvarnosti, in potem zaznavamo samo to. In bolj smo prepričani, da obstaja samo to, objektivna stvarnost, manj zaznavamo cele slike. Subtilni svet začne postajati neznanka dokler popolnoma ne izgine.

Pa vendar, ravno ta subtilni svet je vse kar obstaja, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Ves čas se gre samo za pogled na to kar obstaja. In ko gledamo parcialne rešitve tega kar obstaja, vidimo samo delne rešitve celote. In nasprotno, če gledamo na vse, celostno, celovito, potem vidimo vse.

V življenju se vsak sam odloči kaj bo gledal. Ravno to je čar življenja. In bolj se poglabljamo v celoto, bolj jo začenjamo zaznavati. Človek tudi vedno bolj začne zaznavati sebe kot del celote in ta občutek ne ločenosti je tako močan, da preprosto ne želi oditi od tod. Želi ostati celovit, celoten za vedno. Želi biti gora, ki je prišla biti gora.