Globalni strah

Strogo nadzorovana prestrašenost sveta: “Pred leti je mulec prinesel domov cvek in smo ga nadrli. Ko danes mulec domov prinese cvek, se odpravimo v šolo ter naderemo učiteljico.”

Takšno karikaturo smo lahko nedavno prejeli po socialnem omrežju. Izzvala je bolj kisel nasmeh in šla mimo, saj dnevno prejemamo stotine različnih zapisov, vseh vrst. Kdor pa se je pri njej vsaj malce ustavil, pa mu je dala misliti.

Nekje tik po prelomu tisočletja se je pisec tehle vrstic precej studiozno ukvarjal z mobingom. Pa ne zase in svoje znanje, pač pa je šlo za razdelitev nalog v neki ekipi, mobing je bil le del cele raziskave. Podroben pogled je ekipo prepričal, da se mobinga ne izplača izpostavljati poimensko, saj se standardi v družbi spreminjajo v taki smeri, da lahko govorimo kar o – kolektivnem mobingu. Povedano enostavneje: ni več posameznikov, ki bi izvajalo mobing nad drugimi, mobing postajamo počasi kar vsi!

OGLAS

(op. uredništva: Mobing oz. trpinčenje na delovnem mestu je tujka za specifično psihično nasilje na delovnem mestu, kadar oseba ali skupina ljudi psihično zlorablja in ponižuje drugo osebo).

To je bilo pred desetletjem. In danes? Ni danes vsepovsod okoli nas samo še pritisk, se z razvrednotenji, degradacijami, sramotenjem, (pogosto čisto nerealnimi) zahtevami ne srečujemo skoraj vsakodnevno? Ali morda tudi sami na svet ne gledamo vedno bolj črno, bolj slabo, bolj depresivno? Ali nas ob neplačanem računu danes kdo še čaka ali kar takoj dobimo opomin pred tožbo – ali pa celo tožbo samo? Kam se je premaknil svet – in kaj je pripeljalo do tega? Poglejmo v zvezde …

KAJ KAŽE NA RAZVOJ GLOBALNEGA STRAHU

Če se vsi strinjamo, da astrologija ne določa niti ne opredeljuje česarkoli, ampak gre pri njej za uporabni informacijski sistem, torej samo za opisovanje stanja in pomoč pri predvidevanju trendov, potem nam s pravim pristopom lahko pokaže premike v družbi in tudi njihovo časovno opredelitev.

Sklicevanje na menjavo dob, torej iz dobe Rib v dobo Vodnarja, nam lahko prinese samo zelo splošne pokazatelje, ki so povrhu vsega še zelo hipotetični. Če z le malo spomina in kritične distance opažamo različna stanja in jih poskušamo postaviti v neki logični in razumljivi časovni okvir, zlahka pridemo do spoznanja, da je prišlo do izjemno velikih premikov v zadnjem dobrem desetletju. Znano dejstvo, da se časovna spirala strmo dviga in s tem premiki dogajajo vse hitreje, nas lahko zavede v napačni smeri: dvigovanje spirale in vse hitrejši utrip življenja (brez dvoma pogojen tudi z višanjem Schumannove resonance približno v istem obdobju!) ne kažeta avtomatsko na padanje standardov – za to so se morali ustvariti neki drugi pogoji.

Astrološko gledano bi za velike spremembe morali najti nekakšne “ključne” trenutke, take, za katere velja fraza “ki spreminjajo svet”. Si lahko pri tem pomagamo recimo z mrki? Vsako leto jih imamo kar nekaj, in sicer po štiri, pet ali šest, odvisno od tega, v katerem delu koledarskega leta se zgodi posamezni par (lunin in sončni si vedno sledita v dveh tednih; tri pare (in s tem šest mrkov) smo nazadnje imeli predlani, v 2011).

Bolj prav nam pridejo cikli počasnih planetov in njihovih kombinacij. Mundana (svetovna) astrologija ima celo zalogo koristnih informacij, ki nam lahko pridejo prav, na podlagi tega raziskovanja je nastala tudi znana napoved Andreja Barbaulta, vodilnega mundanega astrologa današnjega časa, o razpadu SZ …

Tudi vstopi planetov, zlasti počasnejših, v posamezna znamenja znajo včasih pokazati pomembne premike, katerim pogosto šele čas pokaže pravo vrednost, ali pa so celo pospremljeni s pomembnimi dogodki, kot v primeru izbruha ekonomske krize jeseni 2008 ali jedrske krize v Fukušimi.

Včasih so ključne tudi konfiguracije, na primer T-kvadrat, veliki trigon ali veliki križ, vendar njihov pomen raste z njihovo pogostostjo; T-kvadrati, tudi taki, ki so sestavljeni iz samih “težkih” planetov, niso redki, zato le nekateri prinašajo pomembne dogodke ali premike, tako kot tisti konec julija 2010, ki je na dobesedno isti dan v svet prinesel WikiLeaks.

Če pa se zgodi kombinacija dveh ali več od takih kategorij, pa astrologi po svetu pridvignemo obrvi in posvetimo dogajanju več pozornosti. Ogledali si bomo tak primer.

APOKALIPSA, KI JE NAJPREJ NI BILO

O “velikem križu” planetov avgusta 1999 je bilo napisanega zelo veliko. Astrologi so svarili pred vsem mogočim, jasno je bilo, da se bodo za tisti “ubogi” 11. avgust napovedovale katastrofe in “spet en konec sveta”, ne nazadnje je bil ta pojav v astroloških zapisih omenjen že kmalu po odkritju Urana, kajti gibanje planetov je možno izračunati za vse čase, ki jih hočemo opazovati, Uran pa je vznemirljivi T-kvadrat med sončnim mrkom, Lunarnimi vozli, Marsom in Saturnom spremenil v precej bolj grozeči Veliki križ. Tako močna koncentracija (napetih) energij bi se pa le morala nekje poznati!

A se tistega dne ni zgodilo nič. Rumeni tisk je svoje razočaranje prelil v gnev, namenjen astrologiji, kmalu pa so se pojavili novi dogodki, ki so pozornost usmerili vstran. Kot navadno, seveda. In vendar velja, da bi se nekaj “moralo” premakniti, nekaj velikega, nekaj globalnega. In se tudi je. Razočaranje v teh primerih ne pomeni drugega kot nepoznavanje zakonitosti. Če bi jih pri “napovedih” v zvezi poslušali in upoštevali, razočaranja ne bi bilo, toda v tem primeru rumeni tisk ne bi imel česa početi – na rezultat je bilo namreč treba čakati “neskončno dolgo”.

Velja namreč staro pravilo, da se dogodek, povezan z mrkom, zgodi v časovno ustreznem okvirju, namreč v številu let, ki ustreza številu minut trajanja mrka. Ker je le-ta trajal 2,33 minute, bi se ustrezno pomembni dogodek naj zgodil v toliko letih, kar pomeni do nekako 8. januarja 2002. In če je Veliki križ napovedoval “dogodek globalnih razsežnosti”, nam ni treba dolgo iskati, padec Stolpov dvojčkov se je zgodil znotraj tega roka! Dogodek nedvomno globalnih razsežnosti.

POTEM SMO VSI LOVILI TERORISTE …

O napadu na New York je bilo “napisano že vse”. Že v naslednjem letu je bila spisana (in v ZDA prepovedana ter onemogočena) prva knjiga o tem, kako zrežirano in zlagano je bilo vse skupaj, danes o tem že čivkajo vrabci. Preusmerjanje pozornosti je bilo izjemno, in kot bi se zvezde pozabavale s tem, je tudi v horoskopu tistega Velikega križa mogoče – skoraj nekako “v senci” – opaziti še T-kvadrat, in sicer med osjo Merkur-Neptun (dezinformacije! iluzija!) in Jupitrom v žarišču (osredotočanje raje na drevo kot na cel gozd!). Kako primerno dejanskemu stanju!

“Prava vrednost” tega dogodka je bila šele njegova “logična” posledica – objavljena vojna terorizmu. PR je delal na vso moč, slika je bila tako zgovorna in prepričljiva, da je bilo svetu “jasno”, da se je s tem terorizmom treba spopasti za vsako ceno! In če smo danes lahko že kar prepričani, da je šlo v celo zadevi za največji svetovni nateg, je tvorcem treba priznati, da so se odlično pripravili ter da jim je načrt povsem uspel.

Kajti proti terorizmu se zgolj z deklaracijami ne da boriti. Potrebni so konkretni ukrepi. In če nemudoma izvemo, da je “med nami veliko agentov in potencialnih (zelo pomembna beseda!) teroristov”, potem je treba zavihati rokave in jih odkriti; slike so bile še zelo sveže in žive … Posledica: sprememba zakonodaje, ki je posegla v svoboščine naroda, ki je to dopustil, saj je bila v vsakem nagovoru posebej poudarjena nuja po varnosti. (Mimogrede: “prodajati” varnost je v ZDA zelo dobičkonosen pristop – država je vendar ‘rojena’ v znamenju Raka, za katerega je varnost praktično na prvem mestu …)

Manj svoboščin je prineslo več pritiska, le-ta pa je skupaj s strahom (potem je bil v obtoku še ‘beli prah antraks’, še pomnimo?) dobitna kombinacija za vse tiste, ki imajo čisto določene cilje. Da je ljudstvu lažje vladati, če je prestrašeno, so vedeli že vladarji, ki jih zgodovina danes niti ne omenja več, tako daleč so že … In ker živimo v času, ko je na internetu mogoče vsak trenutek izvedeti vse resnice in dejstva, je bilo za vzpostavitev nadzora treba doseči preusmeritev pozornosti. Kak “običajni” pomor na ameriških ulicah ni bil dovolj. Sesuti v neposrednem TV-prenosu dva simbola kapitalizma in kot kolateralna škoda še tri letala in dodatno nekih 3000 ljudi, to pa je že nekaj. Zveni cinično, kajne? Kako bi potem šele imenovali avtorje tega projekta? Je kje beseda zanje?

KONSPIRACIJA IN TEROR V HOROSKOPU

Če naj bi terorizem in konspiracijo, zaroto, opredelili astrološko, hitro naletimo na pojme, povezane z dvanajsto hišo. Poglejmo si jih nekaj:

tajna služba, obveščevalna služba, policija, bolnice, samostani, internati, zapori, samotna mesta, izgnanstvo; vse skrivne, tajne in samotne dejavnosti in dejanja; vse ilegalno ali zarotniško, tajna združenja, “streljanje” iz zasede, obrekovalne osebe in dejanja, zakotna politika; vse, kar je destruktivno za veljavni red; legende, govorice, vzdušje panike in strahu; vse, kar je skrito, prikrito in nevidno.

Seveda je pojmov, ki bi jih lahko našteli tukaj, še veliko več, a bo tudi ta izbor zadostoval za tokratni namen. Povezovati denimo raziskovalce ali skrite ljubice (tudi domena 12. hiše) s temo napada na New York ni potrebno.

Toda ni dovolj takšna konfiguracija, da bi se spremenil svet. Take energije morajo pasti tudi na plodna tla. Pred desetletjem informacij o Bilderbergih, trilaterali, iluminatih itd. še ni bilo toliko kot danes, svet se je vrtel na podlagi odnosov med državami, finančnimi institucijami, gibanji itd. Če v ozir vzamemo tedanje tri najvplivnejše države, kot so ZDA, Rusija in Velika Britanija, ter pri njih iščemo povezave s pojmovanjem dvanajste hiše, ne bomo prišli daleč – te države imajo svoje horoskope enake ves čas in so jih imele tudi že prej. Toda ko se osredotočimo na voditelje, imamo res kaj videti: tako George W. Bush kot Tony Blair in Vladimir Putin imajo horoskope tako prežete s simboliko 12. hiše, da slučajnosti res ne more biti – morali so biti na čelu svojih držav v času, ko je svet začel drseti navzdol! Pri tem horoskop kitajskih voditeljev nikoli niso na voljo in ni mogoče sklepati o kaki podobnosti.

TRIJE VELIKI

Ne da bi se spuščali v podrobnosti astroloških kart treh velikih tedanjih voditeljev, nekoliko poglejmo le povezave s simboliko 12. hiše, skrivanjem, konspiracijo in podobnim.

Še najčistejši (in obenem najmočnejši) primer nam ponuja horoskop ruskega voditelja. Trije planeti v tej hiši in Sonce na njenem samem robu – po pravilih tradicionalne astrologije ga lahko mirno vključimo vanjo, saj je razmik med Soncem in vrhom te hiše manjši kot 5°. A če iščemo še kak pokazatelj konspirativnosti, ne moremo mimo astrološke simbolike Škorpijona, ki je pri Putinu naravnost izdatna: ascendent je v tem znamenju, vladar Škorpijona je na samem vrhu horoskopa (kulminantni planet) in Luna je v “njegovi”, osmi hiši! Bi lahko iskali še kaj več? No, morda Sonce v Škorpijonu, a ga ni tam. Tehtnica Putinu daje možnost vzdrževati nivo, ne iti čez rob, to pa je pri tako močnem značaju kvečjemu še dodatni razlog za strah oziroma strahospoštovanje. Ne spreglejmo tudi Luninega položaja v preračunljivih Dvojčkih ter dejstva, da nima aspektov z drugimi planeti – popolna odsotnost čustev! In ne pozabimo niti tega, da je bila Putinova prvotna kariera tesno povezana z zbiranjem podatkov in vohunstvom. Kar težko je najti bolj ugodno kombinacijo Škorpijona in simbolike 12. hiše!

Pri Georgu Bushu ml. pokazatelji niso tako neposredni, a jih vseeno ne manjka. Sonce, ki je v tej hiši, je vladar tako ascendenta kot tudi druge hiše (‘jaz v skritem položaju’). Ta je postavljena v Raka, Luna, vladarka tega znamenja, pa je v navezavi tako s Soncem kot še tesneje z Jupitrom, tradicionalnim vladarjem 12. hiše. Nedaleč od njiju pa je postavljen Neptun, novodobni vladar 12. hiše, povrhu vsega neaspektiran (zanimivost: v Bushevem horoskopu so neaspektirani kar trije planeti, kar je velika redkost – tudi Mars in pa Saturn, ki pa dodaja končni veliki poudarek 12. hiši, kjer tudi je: depresivnost, skrivanje, negotovost, … No, ni ravno skrivnost, da se je Bush pred politično kariero veliko ukvarjal z nafto (tekočina, domena med drugim 12. hiše), da pa ima resne težave z alkoholom (izrazita domena 12. hiše!), pa tudi ni skrivnost.

Še največ preglavic nam pri tem pogledu povzroča tedanji britanski premier Tony Blair. A ne astrologom, tem slika ne laže. Bolj nas lahko mede njegov odkriti, odprti pogled, smeh, nonšalantnost, zgovornost, prepričljivost – vse precej daleč od skrivanja, konspirativnosti ali kake depresivnosti. A ni čisto tako.

Da bi razumeli te povezave, moramo vedeti, da je z 12. astrološko hišo neločljivo povezano tudi – igralstvo. Igralec igra vlogo, ki je v danem trenutku potrebna. Morda je enkrat nasilni mož, drugič osvajalec, tretjič obupanec. Igra lahko vse vloge. Po prejetem aplavzu se v garderobi preobleče sam vase in odide domov, k bolni ali tečni ženi ter razposajeni otročadi – ali pa utapljat žalost v bife, karkoli že. Vloge ni več – do naslednjega večera, ko bo spet prejel aplavz.

In Tony Blair je odličen prav v tem – v igralstvu. Perfektno je igral svojo vlogo in jo ne nazadnje igra še danes. Izjemno plačani predavatelj z jasno izdelano podobo še danes vleče za nos cel svet s svojimi blefi in igro. Če bi si po kaki slučajnosti za poklic izbral gledališče ali film, bi imel v vitrinah mnoge nagrade, tudi najvišje. Ne bi pa zato imel tolike moči v nekem življenjskem obdobju niti toliko veliko denarja, kot ga ima danes. Vprašanje prioritet.

Denar je pri njem kar pomemben – Blair ima Sonce v Biku. Ascendent je v Dvojčkih – Hermes, grški bog, povezan s tem znamenjem, je že petnajst minut star ukradel čredo ovac Apolonu in mu jih kasneje prodal nazaj! Pravi primer iznajdljivosti in blefa. Blairova Luna je zelo visoko – odlično zna dojeti, kaj je v nekem trenutku najbolj pomembno, kaj najbolje šteje! Njegova 12. hiša je obsežna in močno zasedena. In v njej je tudi Jupiter, ki jasno pokaže, zakaj se Blairu ne more zgoditi nič – takšna zaščita “od zgoraj” je namreč vrhunska!

SEJANJE STRAHU

Najvidnejši politiki seveda niso samo ljudje, ki sprejemajo najpomembnejše odločitve. Gre za veliko več. V njihovi domeni je tudi odnos z javnostjo na najvišjem nivoju, ustvarjanje mnenja. Tiskovna konferenca voditelja države se spremlja z največjo pozornostjo. Tudi če so trendi le nakazani, jih izbrskajo analitiki in komentatorji ter s tem nehote razširijo sporočilo, ki ga ti voditelji jasno niso niti omenili neposredno – ni jim bilo niti treba! Ne pozabimo tudi na dejstvo, da vsaka zamenjava vodilnih garnitur kjerkoli po svetu prinaša s seboj tudi velika pričakovanja, upanje, prizadevanje za dostop do položajev, ugodnosti, poplačila (predvolilnih in drugih) zaslug, skratka do “korita”, kot se slikovito reče pri nas. Kolikor višji so vložki, tem višji so potem tudi interesi! Pa tudi volilno telo, praviloma razočarano nad predhodno garnituro (sicer na volitvah ne bi izvolilo ravno te!), večinoma rado prisluhne voditeljem, ki jim (kako naj bi bilo drugače?) obetajo nov zagon, “drugačen jutri”, prosperiteto, ureditev problemov, bolj ugodno zakonodajo in še veliko drugega. Ljubezen je tako na začetku obojestranska, vsaj nekaj časa …

Iz tega sledi, da ni nelogično, če se je trend iskanja sovražnikov in “žrtev, ki jih je treba narediti, da bi svet očistili te teroristične nadloge”, počasi razširil ne le po omenjenih treh državah, ampak zaradi mednarodne povezanosti (TV-prenos iz New Yorka je presunil cel svet, ne samo ZDA, še pomnimo? Verjeli smo, da je res treba nekaj narediti!) počasi po celem svetu. Iz duhovnosti pa je znano, da se energija, spuščena v eter, nabira in širi okoli Zemlje ter je dostopna vsem in vsakomur; če gre za “slabe” energije, ni nič drugače. V prvih nekaj letih po napadu na ZDA je bilo razmeroma lahko krmariti pripravljenost sveta verjeti v grozovitost arabskih teroristov – res pa je bilo treba na vsak način preprečiti izdajo knjige o “potegavščini 11. septembra” (francoskega novinarja T. Meyssana) in početje Michaela Moora. Nekaj let kasneje so bili cilji “doseženi”, Irak (nafta!) že okupiran (beri “osvobojen”) – svet je že odšel naprej!

Kolateralna škoda vsega tega pa je, da je strah razsejan po celi obli, le poročila poslušajmo: proti korupciji in prilaščanju prevelikih pooblastil se ne kregamo samo pri nas ali na Hrvaškem, tudi v Egiptu in Argentini je tako, kritike čez oblast v ZDA niso še nikoli bile tako močne in argumentirane itd. itd. (Delovanje sistema strašenja in pritiska s strani oblasti pri nas ni potrebno posebej omenjati, ali ne?)

Leta po napadu na ZDA so bila izjemno ugodna za sejanje strahu in načelo, da je mogoče prestrašenemu ljudstvu neprimerno lažje vladati, znano iz premnogih avtoritarnih dežel in držav, posejanih po zgodovini, se je odlično udomačilo tu in zdaj, v 21. stoletju ter pri nas, pri vas, vsepovsod. Spočetka je šlo za strašenje na najvišjih nivojih in v borem desetletju (dodobra “pognojeno” z ekonomsko krizo, ki s tem navidezno ni neposredno povezana, a gre vseeno za stične točke in morda celo večjo prepletenost, kot se zdi …) se je načelo strašenja, diskreditacije, onemogočanja, slabe energije preselilo na najnižje nivoje – med nas, navadne ljudi. Človek je človeku počasi postal kot nekakšen morski pes – če ne požrem jaz tebe, boš ti mene! Reagiramo neusmiljeno, prehitro, s pogosto jasno izraženim namenom potlačiti, potolči sogovornika (ne nasprotnika!); ostali smo brez sentimenta, brez čustev, a ne le do sočloveka, temveč tudi do živali, narave, sveta.

Povedano drugače: pritisk z najvišjega nivoja ni prišel do nas neposredno – prestregli so ga nivoji pod najvišjimi, le da so ga tisti ljudje imeli možnost prerazporediti na nivo nižje, ti spet nivo nižje in vse do najnižjih nivojev, ki tega ne morejo storiti; tudi otrok ali živali, ki bi jih lahko zbrcali, počasi zmanjka. Tako je strah doma v vseh nivojih in vseh domovih. Naš nezaželeni sopotnik.

JE KJE IZHOD?

Najbolj idealen scenarij bi vsekakor bil pojav nekega “mesije”, nekoga, ki bi bil dovolj močan, vpliven in prepričljiv, vsekakor pa izjemno uspešen v svojem poslanstvu, da bi lahko svoje (seveda pozitivno) sporočilo razširil po svetu tako, da bi se spet “od zgoraj navzdol” razširil drugačni duh, duh sodelovanja, pozitivnega pristopa, boljšega odnosa do sočloveka, narave in vsega drugega. To iluzijo pozabimo čim prej! Neizvedljivo. (Kar zamislimo si takega guruja: ko bi pridobil nekaj sto tisoč ljudi po celem svetu (kar niti ni neka zelo velika številka), bi mu bilo hitro mogoče najti kak davčni ali pedofilski spodrsljaj – niti največji danes niso imuni, kajne? Sai Baba, po novem celo papež in številni drugi – ter nato naščuvati nanj vse živo, kar zna pisati ali snemati videoposnetke … Politik take usmeritve? Danes? Kot Drnovšek ali Morales?)

Nikakor ne bo šlo drugače kot po obrnjeni poti – “od spodaj navzgor”. Ko bo dosežena dovolj velika (“kritična”) masa nezadovoljstva, razočaranja, prepričanja v nepravo pot in podobno, se bodo ideje začele širiti kot počasen, a neustavljiv požar. Podobno kot “arabska pomlad”. Ni nujno, da bi šlo za politično gibanje – ta trenutek se premika mnenje glede privatizacije vode (že pred desetletjem smo pisali o tem, da se bo tretja svetovna voda bíla zaradi vode in vodnih virov) …

A niti ta ne bo lahka. Dokler imajo vodilne strukture (ki jih lahko mirno poimenujemo tudi “bilderbergi” ali “trilaterala” ali kakorkoli že, to niti ni tako pomembno) v rokah medije in s tem vpliv na volivce, kritične mase ne bo lahko doseči. Razen če … Razen če se v glavah spremeni kaj pomembnega, če se pojavi misel ali mislec, ki bi znal zadeti bistvo, dovolj enostavno in obenem prodorno, da bi bilo obvladljivo za množice … Zgolj lepo razmišljanje? Danes še ne vemo. Nenazadnje lahko razvijamo razmišljanje le v okviru, ki ni daleč od naših ustaljenih in sprejetih prepričanj. Dlje sežejo le jasnovidci, preroki, inovatorji, raziskovalci, tisti, ki si upajo iti “čez”, karkoli to že pomeni.

Da se to po malem že dogaja, ni dvoma. Če se ne bi, potem ne bi bilo potrebno omejevati spleta (in seveda proste izmenjave mnenj) niti WikiLeaks ne bi pomenil tako velike grožnje; tudi ne bi bili v prepričevanje vložene take milijarde valut vseh vrst; niti ne bi bilo potrebno razvijati spremljevalne, kontrolne, vohunske opreme najvišje razvojne stopnje (telekomunikacije, medicina, vojska, …); nikomur ne bi bilo treba priti na idejo vgrajevati čipov v človekovo telo (za spremljanje in posredovanje vsakršnih informacij ter posegov od zunaj) – in še veliko je znatnih prizadevanj s skupnim ciljem ‘obvladati maso do take mere, da bo zaznanje pravočasnih premikov mnenja varno in učinkovito’. Približno tako.

Kajti če se facebook, google in splet izkažejo kot “nevarni” za prosto izmenjavo misli, si lahko človeštvo spet omisli tam-tame – nekdaj so dovolj dobro delovali; bržčas bi šlo za kaj drugega, še bolj učinkovitega. Če pa bo človek – pod krinko, da gre za nekakšne medicinske koristnosti – prišel do točke, ko bomo (kajpak v skladu z vso zakonodajo) vsi pridno čipirani, pa bo vprašanje nadaljnje poti Človeka odvisno samo od tistega, ki bo imel v rokah Nadzorni stolp, kakorkoli se bo temi v resnici reklo. Kar pa ni najboljša perspektiva. Poiščimo torej drug izhod!