Igra brez meja

Res, kako se s časom vse spremeni. Zadnjih sedem let se mi zdi kot noč in dan. Nekoč sem si bolj želel biti sam. Bil sem “poduhovljen”, cenil sem “svobodo” in “neodvisnost”, hkrati pa sem hrepenel po ženski duši in telesu, ki bi me sprejela in ljubila. Sam pa kar ne bi bil ves čas z njo. Kar nekam bi se skril in se umaknil. Najbrž zato, da me ne bi vznemirjala in kritizirala, da bi lahko varno in v miru živel v “svojem svetu”.Spremenil sem se. Takšno življenje mi je brez vsakršnega smisla. Potrebujem odnos, potrebujem izmenjavo. Tako nežnost in razumevanje, kot vse tisto, kar pride zraven in ni vedno prijetno. Zdaj sem spet na drug način izgubljen in nesrečen.

Ljubezen, pogrešam te!

Boštjan 🙂

OGLAS