Konec sveta pred vrati?

OGLAS

Z vstopom v leto 2011 vse bolj dežujejo različni scenariji konca časa, ki se nam obeta.

Astronomi zrejo v nebo in ugibajo, kaj se bo zgodilo ob konstelacijah, ki nas čakajo 21.12.2012. Magnetni poli se že igrajo mačke in miši z našimi znanstveniki, vsak dan pa izvemo za še kakšnega poznavalca majevskega koledarja, ki naj bi iz simbolov iz kamnov razbral nove zgodbe.

V filmu »2012« vidimo, kako se bodo zahvaljujoč naši visoki tehnologiji rešili vsaj premožni izbranci. Na dan prihaja tudi vse več informacij o izvenzemeljskih civilizacijah, ki nas po mnenju nekaterih le prijateljsko obiskujejo in proučujejo, po trditvah drugih pa celo nadzirajo in upravljajo naša življenja.

OGLAS

Na drugi strani pa so obljube, kako nas že od 11. februarja čaka skok na 9. stopnico rasti kozmične zavesti, ko bo oslabela nadvlada analitičnega uma, konflikti bodo razrešeni in bomo združeni v svetlobi.

Enim in drugim je skupno vztrajanje na tem, da nimamo sami nič s tem. Če so Zemlji dnevi že šteti in sta njen propad ali transformacija globalnih razsežnosti že programirana v kozmičnem scenariju, potem res ni pomembno, kaj smo naredili vodi, zraku, rastlinam, soljudem itd.
In obratno, če se bomo te dni vsi dvignili v višjo zavest, potem res ni pomembno, ali ta trenutek s svojim delovanjem (ali neukrepanjem) delate nekomu krivico – vse naj bi se razrešilo samo od sebe.

Strah in upanje na prodaj!

Eno in drugo pelje v odsotnost, ustvarja pričakovanje, ki je nekje v prihodnosti, in s tem povezana čustva, ki so tudi odsotnost. Komu je v interesu, da ustvarja takšno odsotnost globalnih razsežnosti? Kdo bo imel od tega največ koristi? Če imamo nekaj spomina, potem vemo, da je bilo ustvarjanje globalne paranoje vedno pogoj za prodajo »globalne rešitve«. Ni pomembno, ali gre pri tem za križarske, svetovne ali le lokalne vojne, uvajanje novih zakonov, novih tehnologij, cepljenj itd. Scenarij je vedno enak, zato ne nasedajte govoricam, da takšne zgodbe prinašajo nekaj novega in da je rešitev v novih pogruntavščinah našega razuma.

Razum potrebuje vaš strah ali upanje, da ustvari »trg« za svojo ponudbo. Kaj vam lahko ponudi, se sprašujete, če nas že čaka konec sveta? Bodite brez skrbi, da je dovolj domišljav, da se bo česa spomnil. Ni pomembno, ali vas bo premamil k razmišljanju, da potrebujete novo tehnologijo, da bi preživeli konec sveta, ali pa vam bo prodajal vstopnice za vesoljske ladje ali podzemna mesta. Razum ne bo prenesel le enega, in sicer da bi izgubil oblast nad vami. Kar je zunaj, je tudi znotraj. Če v nas samih ne bi bilo enako, tudi sistema, v katerem zaupamo vsem tem institucijam, politikom in znanstvenikom, ne bi več bilo.

Naša prevlada razuma se danes najbolje izraža v znanosti, ki je že zdavnaj izgubila kompas, čemu je sploh namenjena. Razvoj smo napačno enačili z znanostjo, nje pa se je polastil kapital, zato je že nekaj časa le izvedbeno orodje za bogatenje in nadzor globalnih razsežnosti.

Pripeljali smo tako daleč, da živimo preveč zapletena življenja, v preveč zapletenih sistemih, ki so postali sami sebi namen in jih pri življenju vzdržuje le strah pred tem, kakšno bi bilo življenje, če bi, denimo, pokojninski, zdravstveni, finančni, politični in ostali sistemi razpadli.
Res ne moremo vedeti, ali nas bodo uničile eksplozije na Soncu, črne luknje v središču naše mlečne ceste, topljenje Zemljine skorje, potresi, povzročeni zaradi obrata vrtenja Zemlje, ali kaj podobnega. Lahko pa še danes rečemo, da ni zagotovila, da bomo ta datum sploh dočakali.

Tehnologije, s katerimi danes razpolagamo, so več kot tempirana bomba. Že tisto, za kar vemo, je dovolj skrb zbujajoče, o tem, kar je skritega daleč od javnosti, pa lahko le ugibamo. V starih civilizacijah je bil pogoj za prenos znanja čistost in prisotnost osebe, ki so ji znanje zaupali. Tibetanci, Druidi, Indijanci itd. – vsi so zelo pazljivo izbirali učence, ki jim bodo prenesli svoje znanje in moč. Danes je pogoj za napredovanje in pridobivanje znanja ravno nasprotno. Tisti znanstveniki, ki spregovorijo v skladu s svojo vestjo, »izpadejo iz igre«, najdlje pa pridejo tisti, ki so pripravljeni delati po naročilu in molčati. Vsi sistemi so »oblikovani« tako, da udeleženci v njih ne morejo spoznati celote, da so le »vijaki« v velikem stroju in kot takšni zamenljivi. In ker so nas ustvarili »strokovnjake« za 1 % življenjskih potreb, je logično da ostalih 99 % delegiramo tistim, ki so strokovnjaki za druga področja. Tehnologije, ki vse to omogočajo, pa niso uporabljene z namenom, da bi nas osvobodile. Ravno nasprotno – prav visoka tehniziranost našega življenja omogoča nevidno suženjstvo in nadzor, ki se ju mnogi sploh ne zavedajo.

Izhod?

Ludisti so razbijali stroje, saj so menili, da so oni krivi za kapitalizem. Danes nismo veliko dlje, saj krivce za današnje stanje iščemo v lastnikih kapitala, takšnih in drugačnih ložah ali svetovnih organizacijah. Ne rečem, da takšni ne obstajajo. Pravim le, da niso vzrok, temveč posledica.

Nesvoboda se začne v nas samih – s tem, da smo sprejeli, da nam bo nekdo drug povedal, kaj je prav, kdaj smo dobri, kaj smemo in česa ne. Iz te lastne nesvobode nato kot starši dovoljujemo, da nam strokovnjaki zdravijo otroke, da jih psihologi »popravljajo«, da jim učitelji ubijajo radovednost in jih učijo poslušnosti, nazadnje pa jih celo sami potiskamo v »varne službe«, jim pomagamo graditi »kariero« in jih celo zasužnjevati z »ugodnimi« krediti.

In ker na znamo prepoznati lastnih potreb, jih več ne zaznavamo tudi pri drugih. Ali potem preseneča, da smo slabi podjetniki, da čakamo na državne ukrepe reševanja krize in da mnogi sedijo brez dela, tisti pa, ki iščejo sodelavce ne morejo najti »uporabnega kadra«.
Lastno nesvobodo izražamo vsakič, ko namesto po lastni vesti naredimo po pravilih službe in ko menimo, da je nekdo s tem, da nam daje plačo, poplačal tudi to, da delamo proti lastni vesti. Ne bodimo naivni, to se ne rešuje v Bruslju ali kjer koli že mislimo, da je sedež neke moči.

Celotna sprememba tega sveta se začne le v nas samih. Ko bomo dojeli, kdo dejansko smo, zakaj smo izbrali, da smo skupaj prav tukaj in v tem trenutku, in ko bodo vsa naša znanja, spretnosti, talenti in tehnologija, ki jih premoremo, služili temu namenu, se bo spremenil tudi svet, v katerem živimo.

Ne verjamete?!

No ravno v tem je bistvo problema!

Avtor: Sanja Lončar
www.zazdravje.net