Najbogatejši ne ločujejo odpadkov, tudi v javni upravi jih le nekateri

Na področju ločevanja odpadkov se stvari iz leta v leto bolj premikajo. Tako z uvajanjem nove zakonodaje kot z vključevanjem civilne družbe v problematiko, na katero so močno vplivale tudi obsežne čistilne akcije po vsej Sloveniji.

A čeprav se v teoriji vedno bolj približujemo ekološko ozaveščeni in tudi čisti družbi, je tudi v prestolnici v praksi marsikje še popolnoma drugače.

Največji kazalnik neločevanja odpadkov ni plastenka v zabojniku za steklo ali plastična vrečka med biološkimi odpadki, temveč razmerje števila črnih zabojnikov za mešane odpadke v primerjavi s tistimi za ločene odpadke. Število zabojnikov, ki jih postavijo na lokacijo, namreč na Snagi določijo glede na to, kako hitro se kateri zabojniki napolnijo; tam, kjer ljudje ne ločujejo, je treba pripeljati toliko več črnih zabojnikov, ker jih napolnijo tudi z embalažo in drugimi odpadki, ki bi jih lahko ločili.

OGLAS

Merilo za slabo ločevanje so črni zabojniki

Za slabo ločevanje ni kriva neozaveščenost Ljubljančanov, je prepričan Boris Lunaček, Snagin kontrolor za območje Bežigrada, s katerim smo se odpravili preverit njegov “rajon”. V zaselkih na obrobju je ozaveščenost sicer nižja, a v samem mestu je precej visoka. Gre predvsem za malodušje in malomarnost ljudi, ki se s stvarjo, kot so smeti, pač ne mislijo pretirano ukvarjati. “Ljudi velikokrat ne zanima okolje, pomembno jim je le, da ta zabojnik tako ali tako plačajo, zakaj bi se potem trudili še z ločevanjem,” meni Lunaček.

V naseljih na obrobju Ljubljane je ločevanje po izkušnjah Snaginih delavcev slabo. Črni zabojniki tam velikokrat predstavljajo tudi dve tretjini vseh zabojnikov, kar pomeni, da ljudje že doma slabo ločujejo. Takšno situacijo smo opazili v Tomačevem in na Glinškovi ploščadi v Črnučah.

Ko smo se vozili bližje centru, smo zavili v Župančičevo jamo. Tam je bilo zabojnikov za ločevanje ponekod celo več kot polovica, črnih pa občutno manj. Na enem otoku smo na primer med sedmimi zabojniki opazili le dva črna. “Veliko vlogo, predvsem v malce bolj urejenih naseljih, odigrajo tudi hišniki v blokih, ki spodbujajo stanovalce k ločevanju, urejajo pa tudi okolico. V nekaterih naseljih je okoli smetnjakov celo pometeno,” pravi Lunaček.

Tudi v samem mestnem središču je ločevanje po izkušnjah Snage na ustreznem nivoju. Za primer smo si izbrali Kotnikovo ulico, ki velja za ugleden ljubljanski okoliš, kjer se nahajajo ministrstva in državne ustanove, tam pa naj bi živelo tudi veliko naših poslancev. A razmerja med črnimi in ostalimi zabojniki žal nismo mogli preveriti, saj so bili v slogu petične soseske zaklenjeni v skupno “smetarnico”. Ko pa smo vstopili na eno od atrijskih dvorišč, ki si ga deli več stanovanj, nas je sredi sveže pokošene trate presenetil črni zabojnik, v katerem je bil kup pokošene trave. Čeprav je kosilnica počivala v bližini, kosca nismo našli, da bi ga povprašali, ali je svoj rjavi zabojnik že napolnil, ali pa mu še nihče ni razložil, kam spadajo biološki odpadki.

Čeprav bi pričakovali, da bodo stanovalci blokovskih naselij, kjer so smetnjaki postavljeni v neposredni bližini stanovanj, dobro ločevali, ni tako. Verjetno tu odigra svojo vlogo deljena odgovornost, pa tudi deljeni strošek. Nekako tako, kot če za vodo ali ogrevanje stanovalci plačujejo pavšal. “Zakaj bi ločeval, če polovica mojih sosedov tega ne počne?” je klasična izjava stanovalcev večjih blokovskih naselij.

Najverjetneje pa je iz enakega razloga ločevanje stanovalcev v zasebnih hišah kljub temu, da se morajo do najbližjega otoka po navadi malce sprehoditi, na precej pohvalni ravni. V tem primeru je namreč vsak sam odgovoren za stroške, ki jih ima z odvozom mešanih odpadkov.
Z veliko denarja prihaja tudi malomarnost, s premalo tudi

Finančni status človeka še zdaleč ne pomeni tudi njegove kulture, ugotavlja Lunaček: “Po naših izkušnjah najbolj ločujejo pripadniki srednjega in višjega razreda. Tisti z zelo nizkimi prihodki so po navadi tudi slabše izobraženi in jim okoljska problematika ni tako pomembna. Podobno slabo pa se odrežejo tudi tisti z zelo visokimi prihodki. Verjetno zato, ker si mislijo, da pravila zanje ne veljajo, po drugi strani pa jim tudi plačilo visoke globe ne predstavlja nikakršne težave.” Če malce razmislimo, smo podobnih razmerij vajeni tudi pri upoštevanju marsikaterega drugega zakona, na primer prometnih predpisov.

Kazni so zadnji ukrep

Bistveni dejavnik, ki je ljudi spodbudil k ločevanju, je bilo zvišanje cen. Ker je treba plačati le odvoz mešanih odpadkov, to pa Snaga obračunava glede na prostornino zabojnika, je bilo ljudem v interesu, da imajo mešanih odpadkov čim manj, torej da ločujejo in si tako zmanjšajo prostornino svojega črnega zabojnika. Drugi dejavnik je pospešeno ozaveščanje, pri čemer se Snaga zelo trudi. Ne smemo pa pozabiti tudi na veliko vlogo vključenja civilne družbe in širše javnosti v to problematiko.

Če torej ljudje reagirajo predvsem na denar, bi bil torej tretji dejavnik lahko uvedba kazni? “Ne, kazni morajo biti zadnji ukrep. Prej je treba izkoristiti vse ostale možnosti za ozaveščanje ljudi in spremeniti njihovo miselnost. Vsaj miselnost večine. Pred tem pa kazni nimajo smisla,” Lunaček dvomi o učinkovitosti represije na tem področju.

Za vzor so nam

“Nekaterih problematika z odpadki sploh ne prizadene, drugi pa so zelo ozaveščeni in nas kar sami pokličejo. Šole in vrtci ter ostale izobraževalne ustanove so v ločevanje zelo vključeni, ne le z zabojniki za ločevanje, ki jih imajo nameščene na hodnikih, temveč tudi z raznimi izobraževanji za svoje varovance. Tudi kulturne ustanove in športni klubi nas radi kar sami pokličejo, če jim lahko dostavimo zabojnike. Pri javni upravi pa so velike razlike.

Avtor: Kristina Župevc
www.eko.dnevnik.si

foto: Nina Oštrbenk