VEZ LJUBEZNI

Bilo je nekega zimskega, dne, ki se ga na zavedni ravni ne spominjam, se pa ga zagotovo spominja moja mama, saj sem na to zimsko pravljico prišla na ta svet. Vez mame in njenega otroka - nit ljubezni je bila takoj spletena. Moja mama je bila cela moja družina. Odraščala sem brez očeta, kot edinka. Moja mama je bila mama, oče, brat, sestra, zaveznica, prijateljica. Vzpostavili sva prav poseben odnos zaupništva in prijateljstva. Velikokrat sem rekla, da ni samo mama, je topla prijateljica. Imela je zelo veliko zaupanja vame, saj mi je pustila, da sem delala napakice življenja, se učila, pri padcih pa me je nežno spodbujala in mi svetovala za naprej. Dajala mi je ogromno svobode in zato pravzaprav nisem nikoli imela želja po kakšnih hudih najstniških vragolijah. Seveda sva se znali tudi prerekati, najina uma pa le nista bila vedno popolnoma usklajena (sploh če smo govorili o pospravljanju sobe in omare :)), a najini spori so se hitro končali - brez srčnih posledic. Moja mama je le poredkoma plesala, skoraj nikoli, a vedno je govorila, da bo plesala na moji poroki in ko se bodo rodili njeni vnučki.

KO USODA SPREMENI SMER

Kdo bi takrat vedel...Nekega dne, brez opozorila je prišel - rak. Ko sem izvedela novico, sem si rekla, da bo moja mama to sigurno premagala, bila je namreč tako močna ženska. Niti sanjalo pa se mi ni, da sem takrat stopila v najhujše leto mojega življenja. Toliko časa je namreč trajala njena bolezen. Kazalo je dobro, pa spet slabo. In ko sem mislila, da sem jo skorajda izgubila, se je v meni zbudil bojevniški duh in s pomočjo srčnega kirurga Erika Breclja sva dosegla, da je preživela, ko je bilo že skoraj vsega konec. Po njeni operaciji mi je odpovedal cel imunski sistem, sploh se nisem zavedela kako zelo pod stresom sem bila. A sedaj je bilo vse v redu. Moja mama je znova zaživela, žarela, nikoli je še nisem videla tako polne energije. Najin odnos pa je pognal še bolj trdne temelje kot kdajkoli prej. Izkušnja naju je resnično povezala in zbližala. Končno se mi je zazdelo, da se je vrnilo moje življenje in sreča, mama pa je že načrtovala moje otroke in veselo pletla na kupe jopic za dojenčke.

Po 5 mesecih je udarilo kot strela - iznenada. Rak se je razbohotil po telesu in tokrat nama ni mogel pomagati nihče več. Ko sem jo odpeljala nazaj v bolnišnico sem v srcu vedela, da ne bo prišla več domov. A nisem bila pripravljena na to, zato sem si raje zanikala. In se znova borila. Moja mama ni bila veren človek, zato me je še toliko bolj presenetilo, ko me je nekega dne zaupno poklicala k sebi in mi povedala o glasovih, ki jo kličejo v onostranstvo, slišala je zvonjenje, brnenje, vabljenje, sijoče barve, nato pa je glasove zavrnila in rekla, da ni pripravljena na odhod zaradi mene - takrat sem bila namreč brez zaposlitve in mamo je skrbelo zame. Glasovi so jo pustili pri miru in zdelo se je, da se stanje izboljšuje. Mrzlično sem začela raziskovati posmrtno življenje, saj sem vedela, da si moja mama ne bi nikoli ničesar izmislila, tudi povsem prisebna je bila, ko mi je to pripovedovala. Takrat sem še bolj začutila, da bo odšla. Ostala je le še zaradi mene. Čez 3 tedne po tem dogodku sem dobila službo. V novem podjetju sem bila 2 dni. In moja mama se je poslovila. Vedela je, da je zame poskrbljeno in da lahko gre. Bila sem ob njej, dolgo se je borila. Čakala je. Moje besede. In ko sem ji rekla, da lahko gre, da naj se ne boji in naj mi da znak, da je z njo vse v redu je poletela - nazaj domov v duhovni svet. Obljubila sem ji, da bo z menoj vse v redu. Ji povedala kako zelo rada jo imam. In da vem, kako zelo rada ima ona mene. Odšla je mirno.

NEBEŠKI DOTIK