Prepričanje – Denar

Denar, ali bolje rečeno odnos do materialnih dobrin, je izredno močan dejavnik, iz katerega izhaja lahko cela vrsta negativnih prepričanj. Človekovo vrednotenje materialnega je tesno povezano z razmerami, socialno-ekonomskim statusom staršev in okolja, iz katerega otrok izhaja in v katerem odrašča.

Samo potrebo po denarju kot sredstvu pridobivanja materialnih dobrin lahko delimo po namenu v dve skupini: želja po denarju (ali tudi predmetu.) zaradi denarja – materiala samega ali pa želja po materialu, ki ga potrebujemo za preživetje, oziroma sredstvu, ki pripomore v razvoju osebnosti.

Prva skupina vsebuje želje po denarju ali materialu, ki je namen samemu sebi. Ta »potreba« ni resnična potreba, je le »hrana« človekovemu zavestnemu egu, krepitev obrambe pred strahovi – iluzija rešitve pred propadom, izgubo, destrukcijo psihofizične sfere človeka v materialnem in zavestnem smislu. Tu gre za načelo: »imam nekaj, zato da imam – torej sem, in sem varen«.

OGLAS

V tem primeru so lepo vidni vzorci negativnega pridiha strahu pred prihodnostjo, pred soočanjem z življenjem in seveda je prisoten tudi občutek nemoči, nezmožnosti in slaba samopodoba. Material ali denar v tem smislu igra vlogo »rešitve«. Prav tako se lahko pojavi bolestna želja po materialu ali denarju zaradi – občutka manjvrednosti, statusne primerjave, ljubosumja, nevoščljivosti in podobno. Seveda je taka želja v osnovi negativna, ker ni namenjena resnični potrebi, temveč umetnemu »plemenitenju« samopodobe ali lastnega primerjalnega statusa.

Povsem druga stvar pa je, kadar se želja ali hotenje poraja zaradi potrebe preživetja, za osebnostni izraz ali razvoj. Ta hotenja so konstruktivna, saj podpirajo pozitivni namen. To zajema široko področje – od eksistenčnih sredstev do športa, umetnosti, izobraževanja, hobijev, življenja v izkustvenem pomenu itd.

V zgodnjem otroštvu je obdobje največjega vpliva staršev na otroka, torej se takrat izgrajuje in vceplja na nezavedno raven največ osnovnih prepričanj, ki lahko pogojujejo nastanek novih ali pa poglabljajo že obstoječa iz genske ali dušne ravni. Takšna so tudi prepričanja glede denarja ali materiala. Predvsem gre za prenos starševskih prepričanj, ki so že izdelana na podlagi izkušenj. Kadar so starši revni, svoja prepričanja glede denarja bržkone »predajo« otroku. Ta prepričanja se nanašajo na osebno vrednotenje in osebnostno moč; pogojujejo srečo, ljubezen, Boga, varnost, razumevanje, moralne vrednote, uspeh, osebnostni razvoj in izpolnitev vseh mogočih želja – z denarjem.

Vsekakor takšna prepričanja človeka bremenijo, ga usmerjajo v ozko gledanje in dojemanje sveta, vrednot in življenja. Usmerijo ga v določen način življenja, ki večinoma ni ravno evolucijski, prej gre za stagnacijo razvoja duhovnega koncepta. Praviloma je takšno življenje primarno usmerjeno na pridobitništvo zaradi materiala samega, kar pa ne izpolnjuje duha v tolikšni meri, kot naj bi sicer. Človekov duhovni aspekt je prikrajšan pri lastni realizaciji, gre za pomanjkanje izkustvenih vsebin, ki skrbijo za evolucijo človekove duše.

Človek naj bi se usmeril in odločal na podlagi izbire: resnično pomembno ali nepomembno. Tukaj imam v mislih pomembno ali nepomembno v smislu nadgradnje osebnosti – zavesti oziroma stagnacije ali destrukcije v primeru, da je izbrano drugo načelo pri izbiri, torej tisto, kar nam ne omogoča napredka na izkustvenem nivoju. »Biti bogat«, »imeti« in »veliko« realno še ne omogoča pozitivnega življenja in kvalitativnega premika. Slej ko prej človek to doume. Da je najvažnejša opredelitev, kaj resnično potrebujemo in česa ne.

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje