Razvoj človeštva se je začel pred 18 milijoni let

Zgodovina človeštva je veliko starejša, kot je splošno sprejeto. Nauki večne modrosti domnevajo, da je od individualizacije primitivnega človeka minilo najmanj 18,5 milijonov let. Naslednji članek je kratek povzetek nekaterih najpomembnejših premikov v razvoju človeštva.

Primitiven človek se je prvič pojavil na svetovnem prizorišču pred približno 21 milijoni let kot posebna vrsta v živalskem kraljestvu. Te vrste so bile še brez razuma in nanje še vedno lahko gledamo kot na živali, vendar pa so že imele fizično zgradbo in videz primitivnih človeških bitij.

Približno 2,5 milijonov let pozneje ali pred 18,5 milijoni let je prišla na Zemljo skupina bitij z drugih planetarnih sistemov, še posebno z Venere, da bi pomagali razviti vidik razuma in pripeljati do individualizacije primitivnega človeka. Ta skupina je tvorila jedro višjih bitij, ki so pozneje postala poznana kot Belo bratstvo ali Hierarhija Mojstrov modrosti. Njihovo bivališče je bilo na etrskih ravneh in ga raziskovalci ezoterike imenujejo Šambala. Čeprav je Šambala v etrskem kraljestvu, velja, da leži na določenem mestu v puščavi Gobi.

OGLAS

Ko je minilo še nadaljnjih 1,5 milijona let ali približno pred 17 milijoni let, je bilo sklenjeno, da bodo rezultati učinkovitejši, če bodo predstavniki Bratstva delovali v telesih iz goste materije na fizični ravni. To bi jim omogočilo, da delujejo kot praktični vodniki in voditelji razvijajoče se rase. Prvo oporišče Bratstva je bilo ustanovljeno na mestu, ki je bilo tedaj poznano kot Ibez, nekje v osrednjem predelu sedanje Južne Amerike. Še veliko pozneje je bilo mogoče ostanke te izvirne kulture izslediti v starih majevskih ustanovah.

Druga veja je pognala svoje korenine v Aziji. Med drugimi je omogočila nastanek in delo himalajskih in južnoindijskih Mojstrov. V tej zvezi Mojster Djwhal Khul, poznan kot Tibetanec, napoveduje, da bo nekoč v prihodnosti razkrit velik del skrivnosti, ki na splošno še zakriva predzgodovino in zgodnjo zgodovino Bližnjega Vzhoda, puščavo Gobi, še posebno pa osrednjo Azijo. Tedaj bodo odkrili določene stare spomenike in zapise. Nekatere izmed njih bodo našli nad Zemljo, druge pa v podzemeljskih utrdbah, kjer še vedno leži veliko nedotaknjenih zelo starih zapisov. Bili so varno shranjeni, da bodo lahko prepričljivo razodeli resnico o teh zgodovinskih dejstvih.

Zgodovinsko je prvi človeški rod postal poznan kot Lemurijci. Imenuje se po njihovi deželi Lemuriji, ki je nekje v predelu, kjer je sedaj Tihi ocean, verjetno pa vključuje tako dele Severne kot Južne Amerike.
Doba se je podaljšala na nekako tri milijone let, kajti razvoj v njej je bil počasen. Po tej dobi je večji del Lemurije uničilo vulkansko delovanje in je izginila pod morjem. Tam, kjer je bila nekoč ogromna celina, so ostali le številni manjši otoki. Nekaterim ostankom rase je uspelo temu ubežati in so nato ustanovili prihodnjo atlantsko raso, ki je nastala pred približno 12 milijoni let. Medtem, ko je Lemurija ležala zahodno od obeh Amerik, pa je potekala celina Atlantida v glavnem vzhodno od teh celin in je obsegala predel, ki ga zdaj večinoma pokriva Atlantski ocean in sega daleč izven Amerik proti Evropi in Severni Afriki.

Na voljo je malo podrobnega znanja o teh prvih dveh človeških rodovih. Pač pa je mogoče podati splošen opis različnih faz, skozi katere sta se razvijala. Iskra razuma, prva razločna lastnost duše, ki je Lemurijce dvignila iz živalskega kraljestva v človeški rod, je dolgo nekako spala. Sčasoma je to postopno prebujanje ustvarilo ljudi, ki pa so še vedno v veliki meri ohranili svoja živalska nagnjenja. Očitne so bile le primitivne oblike čustev, kot so spolno poželenje in strah pred fizično bolečino.

Prebujanje željnih in čustvenih principov je kazalo na približevanje atlantskega obdobja, ko človek ni bil več zadovoljen s preprostim fizičnim ali živalskim obstojem. V tistih zgodnjih dneh Lemurije in Atlantide so primitivne mase vodili kralji-duhovniki. Njim so pomagali Mojstri, posvečenci in učenci, neposredni potomci prejšnjega Belega bratstva, ki so še vedno predstavljali edini resnični vir razumnega in duhovnega vodenja. Končno pa je Hierarhija sprejela odločitev, da bo svoje predstavnike umaknila na etrske ravni. Tako kot se je zgodilo že prej z Lemurijo, je uničenje Atlantide, ki je zajelo večino njenega prebivalstva, povzročilo kataklizmične spremembe zemeljske skorje, ki jim je sledila potopitev večjega dela celine.

Po mnenju H. P. Blavatske v delu The Secret Doctrine (Tajni nauk) je bilo kopno Atlantide poplavljeno pred več milijoni let. Nekaj velikim otokom pa je bilo dano, da so preživeli katastrofo in ti so postali zatočišče za nekatere bolj razvite skupine, ki so bile deležne naklonjenosti. Bilo jim je prizaneseno, zato da bi lahko služile kot osrednje točke za delno obnovo in prenovo človeštva in da bi omogočale nadaljevanje človekovega razvoja brez prevelike prekinitve.

Pred približno 98.000 leti pa je velik del teh otokov pogoltnilo morje. Ostal je samo sorazmerno majhen predel “zahodno od stebrov Gibraltarja”, ki ga je Platon poimenoval Poseidonis (ali Atlantida). Tudi ta preostali del je nazadnje izginil pod vodami v letih 15.000-16.000 pr. n. št. Pred tem je bila številnim preživelim dana možnost, da so ušli in začeli razvijati civilizacijo tam, kjer so se naselili. To je bilo delno v predelih, ki jih danes poznamo kot Evropo, dele Sredozemlja ter Bližnji in Srednji Vzhod. Prav potopitev Atlantide je bila povod za simbolično svetopisemsko zgodbo o potopu in Noetovi barki.

Avtor: Aart Jurriaanse
www.share-international.net

foto: freedigitalphotos.net