Slaba volja ubija sive celice

OGLAS

Če se počutimo ogrožene, smo budnejši kot sicer. To je narava uredila na tak način zato, da smo v kritičnih položajih sposobni že na najmanjši znak nevarnosti takoj reagirati.

Tako razburjenje se sproži zaradi hormonov stresa, ki pri tem krožijo v krvi in običajno tudi izginejo, kakor hitro ni več razloga za strah. Malodušje je nenehen stres. V trenutkih potrtosti občutimo vsako najmanjšo opazko, vsako malenkost kot majhno katastrofo. To spet povzroči izločanje novih, dodatnih hormonov stresa in postanemo še občutljivejši. Če malodušje traja predolgo, prične načenjati substanco možganov in povzroča poškodbe trdnega vezja samih nevronov. Potrtost je stanje okamenelosti. Porazgubi se energija za premagovanje izzivov, s katerimi nas sooča življenje.

Zmanjšajo se tudi sposobnost občutenja, koncentracija in sposobnost razumnega razmišljanja. Testi so pokazali, da depresivni ljudje tudi najenostavnejše naloge opravljajo veliko težje kot zdravi. Na začetku faze potrtosti se zmanjša delovni spomin, hormoni stresa pa slabijo tudi sposobnost razmišljanja.

OGLAS

Sposobnosti, katerih ne treniramo, hitro okrnijo. Možganska vezja pričnejo popuščati, kakor hitro jih manj uporabljamo. To se zgodi tudi v procesu depresije. Če takšno stanje traja dalj časa, privede do uničujočih posledic, ki se kažejo v odmiranju sivih celic. S tem storilnost možganov še dodatno oslabi – tako se spirala zla nenehno vrti naprej.

POTI, KI VODIJO IZ MALODUŠJA

Kdor se umakne, si s tem položaj še dodatno poslabša. Možgani namreč izgubijo vsakršno motivacijo za ponovno dejavnost. Zato se potrtost ter čustvena in razumska otopelost še dodatno okrepita. Brezdelje nikakor ni recept proti nerazpoloženju. Pri hudih depresijah so često samo zdravila tista, ki lahko možgane prebudijo iz otopelosti. Pri veliko pogostejših vsakdanjih potrtostih pa si lahko učinkovito pomagamo z dvojno strategijo: po eni strani se lahko vedemo tako, da bo naše obnašanje nežno spodbudilo možgane k ponovni aktivnosti, po drugi pa lahko svoje misli in čustva poskušamo usmerjati tako, da se potrtost ne okrepi.

Malodušje je lahko tudi posledica preobremenjenosti. Izguba ljubljene osebe, udarec usode, preobremenitev v družini ali poklicu, ali pa že menjava okolja v prvih dneh dopusta lahko pomenijo tolikšen stres, da prične naš organizem zahtevati umik. Ta potreba se izraža v slabi volji, žalosti ali utrujenosti.

Če tem potrebam prisluhnemo in se izognemo naporom, je to lahko pametno, vendar tak umik ne sme trajati predolgo. Kako dolgo lahko traja, je odvisno od dejavnika, ki je sprožil naše slabo počutje. Nekaj tednov trajajoč počitek po daljšem napornem potovanju ni primeren. Ob izgubi družinskega člana, denimo, pa je takšno obdobje mirovanja in prizanašanja samemu sebi potrebno. “Reculer pour mieux sauter”, korak nazaj, da bomo lahko skočili dlje, nam svetuje francoska modrost. Popolnoma napačno ravnamo, kadar začarani krog nerazpoloženja in pomanjkanja motivacije še dodatno krepimo s pasivnostjo. Otopele možgane lahko primerjamo z nogo, ki je bila dalj časa zavita v mavčno oblogo. Kdor je to izkusil, ve, kako zelo oslabijo mišice zaradi prisilne nepremičnosti. Prvi koraki po odstranitvi mavca so naporni ter negotovi in v sebi ne čutimo prav nikakršne želje po tem, da bi hodili. In vendar vemo, da to moramo storiti. Na enak način moramo po obdobju malodušja poskrbeti za to, da se naši možgani ponovno privadijo aktivnosti.

REAKTIVIRAJMO MOŽGANE

Prav vsaka dejavnost nam pomaga proti malodušju. Kadar nekaj počnemo, so možgani zaposleni in imajo manj priložnosti za oblikovanje temačnih misli. Še bolje za dvig razpoloženja pa je, če nas lahko dejavnost, ki jo opravljamo, privede do uspehov. V fazah malodušja je torej pomembno, da si postavimo cilje, ki jih velja doseči; vendar moramo pri tem paziti, da od sebe ne bomo zahtevali preveč. Ker naši možgani v takšnih trenutkih niso tako živahni in dejavni kot običajno, so naše sposobnosti okrnjene. Zato je priporočljivo, da se v takšnih trenutkih lotimo enostavnejših nalog: lahko se posvetimo gospodinjstvu, pospravljanju ali nakupovanju. Tudi urejanje običajne in elektronske pošte lahko pozitivno vpliva na naše možgane.

Tovrstne naloge niso posebej zahtevne in ne povzročajo stresa, zato jih zagotovo lahko uspešno opravimo. Ker sicer često ostajajo neopravljene, jih lahko smiselno uporabimo za premagovanje trenutkov malodušja. Ko vidimo rezultate našega dela, lahko zadovoljno opazimo pozitivne sadove. Dejstvo, da so uspehi še posebej pomembni prav v časih, ko se nam ne godi najbolje, lahko po mnenju nevropsihologa Richarda Davidsona obrazložimo z delovanjem obeh polovic čelnih možganov. Pri potrtosti je premalo aktivna leva polovica, ki je po eni strani pristojna za motivacijo, ki nas žene k uresničevanju ciljev, po drugi pa tudi za nadzorovanje negativnih čustev. Če se odločimo, da bomo dosegli nek manjši cilj, bomo ta del možganov, ki je tako pomemben za naše razpoloženje, s tem ponovno spravili v pogon. In ko naš načrt resnično udejanjimo, posredujejo nevroni čelnih možganov signal za sprožitev občutka uspeha, katerega se je dobro naužiti.

POBEG IZ ZAMORJENOSTI

Rekreativne dejavnosti so idealno sredstvo za odganjanje malodušja. Telesna aktivnost namreč kar dvojno vpliva na razpoloženje. Šport je, če ga izvajamo na pravilen način, vselej povezan z občutkom uspeha. Vsak od nas si lahko zastavi cilj, ki ustreza njegovim sposobnostim. Mnogo ljudi ne mara športa, ker je naporen, ker povzroča znojenje in je včasih lahko tudi neprijeten. Toda prav v tem je njegov učinek. Nagrada za to, da smo premagali lenuha v sebi, je takorekoč zagotovljena. Že sama zavest, da smo premagali lastno lagodnost in storili nekaj zase, lahko prežene nerazpoloženje.
Po drugi strani pa šport tudi neposredno vpliva na možgane. Toda šport ni dober samo za krepitev pameti. Spodbuja kaljenje novih nevronov, gibanje učinkuje proti najhujšim simptomom depresije in proti odmiranju sivih celic. Telesni napori povzročajo izločanje serotonina, torej tiste snovi, katere raven dvigujejo tudi zdravila proti depresiji. Za razliko od tabletk, ki učinkujejo samo proti slabim občutkom, pa nam gibanje nudi tudi dobre občutke, kajti telesni napori sprožajo izločanje endorfinov, ki sprožajo občutke radostne vznesenosti. S tem je mogoče obrazložiti tudi dejstvo, da se pri določenih ljudeh trikrat tedenski polurni tek izkaže kot enako učinkovito sredstvo proti malodušju kot najboljša doslej znana zdravila. Vabimo vas na enkratno raziskovalno popotovanje.

Ali ste vedeli, da se možgani odraslih ljudi spreminjajo? Še pred kratkim so znanstveniki verjeli, da so možgani, podobno kot kosti, dokončno izoblikovani ob koncu pubertete. V resnici pa drži ravno obratno: vselej, ko se česa naučimo, se spremeni integrirano vezje v možganih; prihaja do novih zank in spojitev v omrežju živčnih celic. Naše naravne predispozicije je s pravim treningom možno okrepiti, tako kot se, denimo, naučimo tujega jezika.

Povzetek iz knjige Formula za srečo ali Kako nastanejo dobri občutki