Stres

Človeško telo vedno ve, kako se mora obnašati, če se počuti v redu, seveda pa tudi ve, kako se mora, ko je kaj narobe.

To se dogaja na vseh prodočij. Tako na fizičnem, ko odreagira z bolečino, če kaj v telesu ni v skladu z lastnim zdravjem, kot čustvenim izbruhom, ko kaj v čustvih ne ustreza normalnemu zanj, pa tudi s fizičnim izrazom, ker je fizični izraz le odraz tega, kaj se dogaja znotraj.

Če znotraj človekovega organizma ni dogajanja, tudi ne pride do dogajanja na površini, torej v mimiki, premikih, glasu… Zanimivo je, da je pionir raziskovanja stresa Selye (1956) definiral stres kot nespecifičen odziv človeškega telesa na zunanje zahteve, saj je stres točno to, a vprašanje je le zakaj pride do njega. Brez, da bi sledili njegovi delitvi na pozitivne in negativne stresorje je očitno, da lahko do reakcije pride le takrat, ko ima človek na kaj odreagirati.

OGLAS

A na kaj točno odreagira človek in kaj je tisto, kar je reagent oz. tisti, na kar se odreagira z reakcijo? Ker če človek odreagira, mora biti nekaj znotraj njega, nekaj kar povzroči v njegovem bitju, da pride do reakcije.

Če pogledamo Selyevo definicijo, se še vedno ustavimo nekje na površini, saj se z delitvijo na pozitivno in negativno samo dotikamo tega, kar že obstaja v človeškem telesu in s tem nismo povedali nič o vzrokih za njihov nastanek. Moderna znanost in seveda ves svet predvideva, da je to kar je pozitivno pač nekaj, kar podpira človeka in res je tako, vendar pa nastopi težava, ko začnemo posploševati in vse ljudi metati v isti koš, češ, da imajo vsi iste pozitivne in negativen stresorje.
Ne, nimamo jih in ker jih nimamo oz. so pri vsakem človeku drugačni, nismo odkrili vzroka za stres z delitvijo na leve in desne. Vzrok torej mora biti nekje globlje. A kje?

Človek

Vsak od nas je drugačen, tako v fiziologiji kot v psihi in čustvih, vsak. In ker je narava človeka različna, so tudi vzroki vsakega od nas za različne reakcije različni. Ljudje potrebujemo različne količine ljubezni, da se počutimo ljubljeni in različne jeze, da postanemo jezni.
Ko človek ne dobiva dovolj pozitivnih stimulansov iz okolja, pa se začne nagibati k negativnim. Ta mehanizem je za vsakega od nas drugačen, saj je vsak od nas na drugačen način uglašen s tem, kar se dogaja v njegovi okolici in se zato tudi nanjo odziva. In enkrat, ko okolica začne pretiravati z ti. negativnimi stimulansi zanj, se previsoka stopnja negativnih stimulansov v njegovi psihi in čustvih začne zrcaliti na fizičnem nivoju.
Nekateri stres doživljajo na čustvenem nivoju, kot depresijo, zaprtost ipd., drugi spet na fizičnem kot utrujenost, bolečine, zaspanost… A vsem je skupno to, da prihaja do stresa zaradi dviga odpora telesa proti temu, kar se mu vsiljuje od zunaj.

Življenje

Je že res, da moramo ljudje v življenju nekaj početi za preživljanje sebe in svojih dragih. In ljudje to počnemo. Vprašanje samo je, koliko je to kar počnemo v sladu s tem, kaj bi naj počeli, da bi raven naših ti. stresorjev ostala uravnovešena?
Ljudje smo se rodili na zemlji, da vzdržujemo svoje naravno ravnovesje in točno vemo, kako se temu streže, a ko dovolimo, da na nas pritiskajo zunanje sile, se to ravnovesje kaj rado poruši, saj prenehamo poslušati ta svoj notranji mehanizem za ustvarjanje ravnovesja. In kaj je ta mehanizem?
Če smo globoko poslušni in poslušamo svoj organizem nam vedno natančno pove, katere stvari se loti in kdaj, ter katere ne. A z leti, ko vedno manj poslušamo tega svojega ptička, ga vedno manj slišimo. In manj ga slišimo bolj počnemo to, kar nam “svetuje” zunanje okolje.
In takrat… Najprej počasi, potem pa vedno glasneje in z bolečino začne na nas pritiskati…

Kako torej ravnati?

Še en razkiskovalec stresa, Lazarus (1991) je ugotovil, da so telesni odzivi avtomatični in na njih ne moremo vplivati. No, morda je to veljalo v času, ko je postavil svojo hipotezo, a v času, ko je moč vplivati in preobraziti neželeno osebnostno strukturo v takšno, ki nas podpira pri doseganju želenega, tudi to mogoče.
Človek namreč čustvuje na način, na katerega pač zato, ker je bil priučen takšnemu čustvovanju. To so vedenjski vzroci, ki so prišli iz okolja, tako od prednikov, kot naših staršev ter iz neposrednega okolja. In če pride do preobrazbe takšnih vedenjskih vzrocev, ki nas sabotirajo in znotraj nas samo še dodajajo nove in nove stresorje, v takšne, ki ne povzročajo ustvarjanja novih stresorjev, človek preprosto ne bo doživljal stresa.

Na svetu je mnogo Duhovnih učiteljev in zdraviteljev, ki se ne ukvarjajo neposredno z zdravljenjem bolezni, bolečin, jeze… temveč namesto tega, pomagajo pri preobrazbi vzrokov za doseganje takšnih in drugačnih čustveno-fizičnih stanj, ki vodijo v izbruhe takšnih čustev in potem še naprej bolezni, obolenj in bolečin. In enkrat, ko so odstranjeni vzroki, do podobnih čustveno-fizičnih stanj več ne prihaja.

Avtor: Tomaž Flegar
www.tomazflegar.si
foto: freedigitalphotos.net