Vegani nismo ne šibki, ne bledolični in ne nasilni

OGLAS

Vegani nismo ne šibki, ne bledolični in ne nasilni. Krutosti do živali pa ne moremo tolerirati.

Maja Hrovat pravi, da je o veganstvu sicer ni prepričal neki specifičen dogodek, ima pa s tem nekaj opraviti tudi množica domačih, postopoma izginjajočih kuncev, ki so končali tudi na njenem krožniku.

Ne moreš imeti nekoga rad in ga nato pojesti, je bila že v osnovni šoli prepričana Maja, po izobrazbi veterinarka in predsednica Slovenskega veganskega društva. Nato je na nekem sejmu “zadela” kunca, še enega pa so družini podarili sosedje. Kuncev je bilo kmalu 40, pravi Maja in se spominja, da se je na “male zajčke” zelo navezala, skrbela zanje in jih hranila. A ko so “zajčki” zrasli v kunce in zanje ni bilo več prostora, so začeli počasi izginjati. Čeprav je bila še otrok, je vedela, kaj se z njimi dogaja, čeprav so jo doma skušali prepričati, da je na njenem krožniku piščanec.

“In takrat je bilo grozno, ker so nekoga, ki sem ga imela za prijatelja, ki sem ga varovala, nekako ubili,” se spominja. In tako je v njej postopoma zorela odločitev, da ne bo uporabljala in uživala nobenih živalskih proizvodov, pa naj gre za meso, krzno, kožo, mleko, jajca ali med. Ničesar, kar se vzame živalim. Maja Hrovat je tako že nekaj časa prepričana veganka.

OGLAS

Ljudje preprosto ne želijo poslušati dejstev o svojih slabih navadah, nihče ne želi biti kritiziran. Večina ljudi živi v nekem mehurčku udobja, ne razmišlja, kaj se dogaja z živalmi v klavnicah, kaj se je vse zgodilo, da so dobili tisti košček sira na svoj krožnik. Če se torej ne sproži malo valovanja in začne govoriti o tem, se ne bo nič spremenilo na boljše.

Maja Hrovat o veganskem aktivizmu

Doma so njeno odločitev sprejeli postopoma. Kot je dejala, je mama po “nekaj hudih sporih, ker je bila pač prepričana, da kot mladostnica s takšnim načinom prehranjevanja ne dobim dovolj hranljivih snovi”, popustila in njeno odločitev sprejela z razumevanjem. “Ko je spoznala, da to ni neka faza, ki jo bom prerasla,” pravi Maja, ki še vedno upa, da bo tudi njena družina nekoč postala veganska.

Kako torej Maja razume veganstvo?

“Veganstvo je zelo pogosto označeno kot življenjski slog, ki se v največji mogoči meri izogiba izkoriščanju in povzročanju trpljenja živalim. Hkrati pa je to tudi filozofija, ki priznava živalim osnovne pravice do svobodnega življenja. V praktičnem življenju pa to pomeni, da iz prehrane izključiš meso, mleko, mlečne izdelke, jajca, jajčne izdelke, med, želatino, čebelji vosek, živalska barvila, kot je karmin …” pojasni in doda, da se postopoma vse bolj učiš in odkrivaš prakse, v katerih se izdelki proizvedejo tako, da žival trpi. “Ne samo hrana, ampak to sega tudi na področje oblačil. Vegani ne nosimo oblačil iz usnja, volne, svile, krzna … Tiste pernate bundice … to tudi ni primerno, saj se pri proizvajanju uporabljajo kruti načini izkoriščanja živali.” Prav tako vegani uporabljajo le tisto kozmetiko in čistila, ki so proizvedeni brez živalskih sestavin in niso testirani na živalih, ne obiskujejo cirkusov z živalmi, živalskih vrtov in nasprotujejo lovu.

Ker pa je družba načeloma vsejeda in tudi uradna medicinska doktrina priporoča zmerno uživanje mesnih izdelkov in drugih živalskih proizvodov, so vegani pogosto razumljeni kot obrobna skupina, ki je pogosto tarča predsodkov vsejede družbe. Maja sicer poudarja, da je veganstvo kot način življenja med drugim podprl Svet Evrope, ki ga priznava kot “pomembno, resno in koherentno prepričanje”, poleg tega pa koristi veganskega prehranjevanja prepoznavajo tudi številne tuje organizacije, ki se ukvarjajo s prehrano.

Nihče se več ne obremenjuje zaradi dodajanja joda v svojo hrano. Pa ga vsi uživamo prek jodirane soli. Preden smo začeli jodirati sol, smo imeli velike težave z golšavostjo. Veganom velikokrat očitajo pomanjkanje beljakovin, esencialnih aminokislin … ampak to je čisto nepodkrepljeno z znanstvenimi izsledki. Če bi nam tega primanjkovalo, bi res bili celi shirani, ne? Pa nismo.

Majo Hrovat, predsednico veganskega društva in prepričano veganko, smo v okviru MMC-jevega projekta Predsodki soočili z najpogostejšimi sodbami, pomisleki, kritikami – z eno besedo s predsodki, ki jih družba namenja veganom tako zaradi nestrinjanja, neznanja, nerazumevanja kot zaradi globokega prepričanja o drugačni, svoji resnici.

Kateri so torej pogosti predsodki v povezavi z veganstvom, kako se predsodkov branijo vegani in s katerimi argumenti jih zavračajo?

Vegan pri zdravniku ali diagnoza: Vegan!

Veliko je diskriminacije na vseh področjih naših življenj, eden tipičnih je na primer obisk pri zdravniku, pove Maja in dodaja, da se v zdravstvu “dogajajo kar hude nekorektnosti”. Tako pravi, da zdravniki veganov pogosto ne obravnavajo enako kot vsejedcev, “predvsem ker zdravnik najbrž misli, da je to neko izmišljevanje, in namesto da bi ti svetoval glede na tvojo strukturo prehrane, te nekako sili, da bi začel jesti meso”. Maja kot tipičen primer izpostavlja anemijo, ki je, kot pravi, “glede na raziskave enako prisotna tako pri veganih kot pri vegetarijancih in vsejedih ljudeh“. “Torej ni neke znanstvene osnove, zakaj bi takemu človeku priporočal meso, ampak večina zdravnikov začne ‘ja, ja, to pa ne bo šlo brez mesa’, namesto da bi predpisali enaka zdravila proti slabokrvnosti, kot jih predpišejo nekomu, ki je vsejedec in ima enako krvno sliko. Tudi sama sem že na svoji kartoteki opazila zapisano ‘Vegan!’, s klicajem, kot da je to neka diagnoza. To je huda diskriminacija in zdravniki bi se morali tega zavedati ter vegane obravnavati kot vse druge bolnike,” je prepričana Maja. Kot dodaja, zdravniki s takšno obravnavo lahko celo škodijo veganom, ker se jih ti bojijo in jih ne obiščejo, ko je to treba, ali pa prikrijejo, da so vegani.

Vegani se izkoriščanju in trpljenju živali izogibajo v največji mogoči meri, še poudarja Maja in pojasni, da to ne pomeni, da zavračajo zdravila, tudi če niso popolnoma prepričani, da med sestavinami ni tudi kakšnega živalskega proizvoda, saj “če zboliš in se ne zdraviš, postaneš zelo slab primer vegana in s tem živalim ne narediš nič koristnega”. “Če je nekdo bolan in potrebuje zdravila, jih bo seveda vzel. Seveda podpiramo težnjo, da bi se čim prej končalo testiranje medicinskih in farmacevtskih sredstev na živalih, ampak dokler je to vse tisto zakonodajno obvezno, se temu pač ne izogneš,” še pojasni.

“Vegani so bledični, šibki, brez energije, saj jim primanjkuje beljakovin”

Maja pravi, da je to pogosti očitek in da je posledica, ko jo spoznajo osebno, velikokrat čudenje: “Saj ti si pa čisto normalna.” Izpostavlja številne športnike, ki so vegani, prav tako pa so po njenih besedah vegani tudi številni ljudje, ki se ukvarjajo s fizično zahtevnimi deli v gradbeništvu, kmetijstvu … Maja navaja raziskave, ki, kot pravi, dokazujejo, da je med vegani manj sladkorne bolezni tipa 2, manj srčnožilnih bolezni in manj rakavih obolenj.

Maja zavrača tudi predsodek, da so otroci veganov, ki jih starši hranijo vegansko, v nevarnosti, ker dobijo premalo hranil, in izpostavlja stališča po njenih besedah največje organizacije za prehrano, ameriške Academy of Nutrition and Dietetics, in nekaterih drugih, ki ugotavljajo, da je veganska prehrana primerna za ljudi vseh starostnih skupin. “Velikokrat se izpostavljajo primeri otrok, ki jih ali niso primerno hranili ali pa so zboleli in se ni v pravem času ukrepalo ali so nastali kakšni drugi zapleti in je otrok umrl. Ampak nihče pa ne primerja, koliko otrok, ki niso vegani, je prav tako umrlo v nekem obdobju. Nihče ne pove, da morda nekateri niso bili dovolj hranjeni, ali je prišlo do kakšnih drugih komplikacij ali pa si starši celo niso upali do zdravnika. Zaradi prej omenjene diskriminacije,” je prepričana Maja.

“Vegani morajo uživati ogromno nadomestkov”

Tudi to je predsodek, ki ga Maja zavrača, saj pravi, da je edini dodatek, ki ga vegani uživajo, vitamin B12, ki pa ga, kot pravi, primanjkuje tudi populaciji, ki ni veganska. Ta, ki ga uživajo vegani, je proizveden naravno, prek bakterijske fermentacije, in ni vezan na beljakovine, ki jih je v takšni obliki težje absorbirati. “Nihče se več ne obremenjuje zaradi dodajanja joda v svojo hrano. Pa ga vsi uživamo prek jodirane soli. Preden smo začeli jodirati sol, smo imeli velike težave z golšavostjo,” izpostavlja Maja. “Velikokrat nam očitajo pomanjkanje beljakovin, esencialnih aminokislin … ampak to je čisto nepodkrepljeno z znanstvenimi izsledki. Če bi nam tega primanjkovalo, bi res bili celi shirani, ne? Pa nismo,” se nasmeji Maja.

“Veganstvo je drago, komplicirano in nepriročno”

Danes, leta 2019, se police ne le specializiranih trgovin, ampak tudi velikih trgovcev kar šibijo od veganskih izdelkov, zgornji predsodek zavrača Maja. “Veganstvo v osnovi vsebuje žita, stročnice, sadje, zelenjavo, semena, oreščke, gobe, različne minerale in to je to. Vse to dobimo v čisto klasični, najmanjši trgovini v najzakotnejši slovenski vasi,” je prepričana Maja.

“Vegani jedo samo “solato”, torej enolično hrano brez pravega okusa”

“Sama solato za zraven postrežem,” se smeje Maja in dodaja, da številni vegani v odkrivanju veganskih jedi začnejo resno kuhati, čeprav prej morda niso, in da je splet poln različnih receptov za veganske jedi, ki se pripravljajo s številnimi sestavinami in začimbami, ki bogatijo njihov okus. Poleg tega pa “večino hrane, ki smo je bili vajeni jesti do zdaj, lahko jemo še naprej, samo da izberemo veganske sestavine”. “Morda so mnenja odklonilna, ker ljudje veganske hrane še niso poskusili ali pa so poskusili za nekaj dni in obupali, ker če si navajen ponavljati ene in iste vzorce, jesti pire krompir, zrezek pa solato večino svojega življenja, pa se zdaj pričakuje, da boš kdaj pojedel kakšne pražene rezance z zelenjavo, je morda takšna hrana za nekatere res nekoliko nenavadna,” razmišlja Maja.

So vegani čudaki, ki so se za veganstvo odločili, ker bi bili radi nekaj posebnega? Ker … “kot vegan nisi normalen”.

“Velikokrat na nas gledajo kot na nekakšne čudake, ki da nam je očitno tako dolgčas v življenju in imamo tako dobro življenjsko situacijo, da hočemo biti samo malo posebni, hočemo nastopati ali pa želimo, da se nekdo ukvarja z nami. Ne. Biti vegan je na marsikaterih področjih veliko težje in ne vem, zakaj bi se kdo odločil za veganstvo, če ne bi ta odločitev temeljila na nekih moralnih vrednotah ali elementih, ki zadevajo zdravje, okoljevarstvo … Noben človek pri zdravi pameti ne bi tega počel, če ne bi bilo teh močnih racionalnih razlogov za to odločitev. Sploh ne zato, da bi bil poseben,” predsodek odločno zavrača Maja.

Agresivno vsiljevanje veganskih idej?

Vegani svoja prepričanja pogosto predstavljajo z različnimi akcijami, ki odmevajo v javnosti. Pred kratkim so se tako postavili pred polico z mesom v eni izmed trgovin in predvajali zvoke iz klavnice, pogosto v rokah držijo plakate z gesli in pred klavnicami čakajo živali, da se od njih, kot pravi Maja, “poslovijo na human način”. Maji se predsodek, da so pri širjenju svojih prepričanj vsiljivi in agresivni, zdi smešen. Prepričana je, da so veliko bolj vsiljiva prepričevanja o vsejedi prehrani, in kot primer navaja oglase, ki kot zdravo oglašujejo mleko, poceni zrezke in drugo hrano. Meni, da bi bilo neodgovorno in neetično, če ne bi skušali veganskega pogleda na življenje predstavljati javnosti, se pa strinja, da bi bilo treba morda malo bolje razložiti ozadje veganskih akcij.

“Ljudje preprosto ne želijo poslušati dejstev o svojih slabih navadah, nihče ne želi biti kritiziran. Večina ljudi živi v nekem mehurčku udobja, ne razmišlja, kaj se dogaja z živalmi v klavnicah, kaj se je vse zgodilo, da so dobili tisti košček sira na svoj krožnik. Če se torej ne sproži malo valovanja in začne govoriti o tem, se ne bo nič spremenilo na boljše. Zato je treba razumeti vse te aktiviste, ki si vzamejo svoj čas in ozaveščajo. Stojijo s tablami, ustavljajo tovornjake, se poslovijo od živali, da te doživijo vsaj nekaj trenutkov iskrene naklonjenosti in ljubezni, preden se jim zelo nasilno odvzame življenje,” pravi Maja.

In kako potekajo akcije?

“Ljudje miroljubno nekje stojijo, držijo napis Resnica, predvajajo posnetke iz farm, klavnic v Sloveniji in se pogovarjajo z mimoidočimi, ki se ustavijo. Ni tako, da bi lovili ljudi: zdaj boš pa ti mene poslušal. Smo proti nasilju in ne uporabljamo agresivnih tehnik pri svojih projektih, akcijah.”

“Nobeno ljudstvo se v preteklosti in času razvoja ni prehranjevalo vegansko”

Maja meni, da je tovrstno izpostavljanje za današnji čas popolnoma napačno in nepomembno. Včasih je bilo pomembno, da je človek preživel do svojega razmnoževanja, življenjska doba je bila veliko krajša. Tudi danes se, kljub popularnosti nekaterih diet, ne oziramo na to, kaj je počel pračlovek ali druga starodavna ljudstva. “Imamo zelo razvito znanost, na tem utemeljimo tudi, kaj bomo počeli, daljšamo življenjsko dobo, zdravimo bolezni in na podoben način moramo ravnati tudi glede prehrane. Kakršno koli sklicevanje na druga ljudstva v neki daljni preteklosti danes, ko vsi uporabljamo računalnike, se vozimo v službo z avtomobili in niti en element našega življenja razen tega, da malo vrtičkamo, ni več naraven, ni več neki argument,” je prepričana Maja.

“Ampak tudi rastline čutijo in dokazano znajo komunicirati”

“Rastline imajo tudi mehanizme zaznavanja, ampak zelo pomembna stvar je, da nimajo osrednjega živčnega sistema, nimajo končičev za bolečino in zato je razlika med neko solato in kravo zelo velika. Živali dokazano čutijo, imajo osebnost, želijo živeti svobodno življenje in ga uživati z drugimi družinskimi člani. Ne želijo, da se jim odvzemajo otroci in podobno. Rastline tega nimajo, in tudi če bi imele, ni nobenega smisla biti borec za pravice rastlin, ker s tem, ko ješ meso, v bistvu podpiraš industrijo, v kateri se porabi največ rastlinskih virov,” predsodek zavrača Maja.

Da primerjava ni smiselna, po njenih besedah dokazuje tudi to, da se za prirejo mesa, jajc in mleka porabi ogromne količine krme, torej rastlin. Še posebej pomemben se ji zdi podatek, ki ga je v javnost posredoval ZN, da bi lahko z viri, ki se uporabijo za prehrano enega vsejeda, prehranili 20 veganov.

Ali vegani prezirajo vsejedce?

Maja priznava, da so ljudje pogosto prepričani, da vegani na neki način sovražijo vsejedce in jim želijo slabo. Ta predsodek zavrača in pojasnjuje, da se le redkokdo rodi kot vegan, ampak večina to postane v nekem obdobju življenja. “Bilo bi zelo hinavsko od nas, veganov, sovražiti ljudi samo zato, ker so pač v drugačnih situacijah in še niso prišli do spoznanj o veganskem načinu življenja,” pravi.

Kaj vidi vegan v trgovini?

Ker, kot pravi Maja, še vedno živimo v pretežno neveganskem svetu, se je veganu “težko navaditi na vse grozote, ki jih vidi vsepovsod okoli sebe”.
“Ljudje gredo v trgovino, vidijo polne police zapakiranih piščančjih stegen, perutničk, zrezke, jajca v paketkih … gredo v restavracijo, si naročijo nekaj mesnega, jajčnega, mlečnega in niti ne razmišljajo o tem. Razmišljajo, kako je to sočno, kako je začinjeno, v mislih so čisto drugje. Vegani pa to zelo grozno doživljamo,” razlaga Maja.

Predsodki! Kaj je veganstvo?

Za vegane drugače. Mnogo huje. “Ko greš v trgovino, vidiš dele telesa nekoga. Zaveš se, da se vsak dan, vsako sekundo ubija živali, da se jih trpinči, ima nekje privezane. Zavedaš se vseh praks, ki so uporabljene v reji in potem pri zakolu. Kako hitro so te živali izgubile življenje, saj se jih zakolje v času otroštva. Nobena žival ne živi dlje od tega. Niti tiste ‘srečne’ nesnice in molznice. Nesnice živijo dve leti, molznice pa štiri leta namesto 25 let, kot je življenjska doba krave. Tiste živali, ki so za meso – njihova življenjska doba je še veliko krajša. V nekaj mesecih se njihovo življenje konča na zelo krut način. In te slike imamo stalno pred očmi. Ko gre nekdo na kosilo z nami, ko se praznuje neki rojstni dan in so tam celi pladnji paniranih kosov mesa … mi vidimo dele teles in to je za nas vegane zelo stresno in zelo se moramo truditi, da te stvari odmislimo, zato včasih nismo najbolj srečni v takih situacijah,” vegansko realnost predstavi Maja.

Krutosti, ki so za vegana nesprejemljive

Kot veganka in diplomirana veterinarka, ki je na lastne oči videla stanje v nekaterih prirejnih obratih, pravi, da so nekatere prilagoditve in dobrobit v reji sicer pozitivne, a hkrati nedovoljšnje. “Večina ljudi v trgovini izbere tista jajca, na katerih piše npr. talna reja, in so potem zadovoljni, ker da so naredili nekaj dobrega. Vsekakor je dobro to, da želijo, da je živalim boljše, ampak treba se je zavedati, da so to marketinške poteze in da se v prehranski industriji dela tisto, kar je najcenejše. In čeprav so tukaj na paleti živa bitja, so obravnavana kot predmeti. Čeprav smo ukinili baterijsko rejo, se je namesto tega v zakonodajo postavilo samo nekakšne obogatene baterijske kletke, ki imajo malo večjo površino, imajo neko peščeno kopel, pa neko malo hiško … To ni bistveno večji napredek. Je napredek, ampak zelo majhen. Kdor koli bi kadar koli bil v obratu talne reje, bi videl, da razmere niso veliko boljše. Tam so še vedno kokoši, ki kljuvajo druga drugo, ker so pregosto naseljene, vidiš kokoši, ki pri živem telesu izkrvavijo, ker se pojavlja kanibalizem, torej zato, ker jim je tako grozno dolgčas, ker so v tako groznih razmerah, kjer bi se vsakemu izmed nas zmešalo. Zato kljuvajo kar koli, kar je malo drugačnega, in kot študentka veterine sem pogosto videla kokoši, ki so jim iz teles visela prebavila in so umrle, ne da bi se kdo zanimal za to. Niti evtanazirali jih niso, ker se to pač ne splača. Grozno je glede vonja po amoniaku, ker živijo v iztrebkih, ker se pač čisti samo toliko, da ni preveč bolezni,” je Maja kritična do perutninske reje, ki pa ni edina, kot izpostavlja.

“Svinje so recimo pred porodom vklenjene v ležečem položaju na tleh, zato da ne poteptajo pujskov. Seveda bi kdo rekel, logično … če jih poteptajo, potem je treba uboge male pujske zaščititi, tako da bomo svinjo vklenili. Ampak svinja tega nikoli ne bi naredila, če bi imela dovolj prostora. Če pa jo stlačimo v neko malo ogradico, kjer se komaj obrne, bi lahko, ker je pač velika, nehote poškodovala pujske. A industrije ne skrbi za pujske kot take, ampak se gleda, koliko živali bo ostalo živih, koliko bo prirejene mase, kako hitro bodo zrasli … In na tej podlagi se dela zakonodaja. In proti temu se vegani borimo. Seveda podpiramo tudi te male korake, ampak ljudem skušamo razložiti, da bi morali živalim dati vsaj osnovne pravice in končati take krute prakse,” konča Maja.

Avtor: Aleksandra K. Kovač
Vir: www.rtvslo.si