Delo na sebi obstaja na različnih nivojih. A resnično delo, te vedno pripelje do konca, ne v neke zgodbice, ki rojevajo še več novih zgodbic. Na potovanju dela na sebi je vedno potrebno iti do poti, ki je ni.
Ne gre se za to, da bolj vidiš drugega. Nikakor. Gre se za to, da bolj vidiš sebe.
Ko delamo na sebi, čistimo iz sebe. Mnogo nas predvideva, da se gre za to, da bomo bolj videli, prepoznavali, se vedeli prilagajati, naučili, manipulirali ipd. z drugimi. A ni v tem keč.
Je v tem, da s tem, ko delamo na sebi, vedno bolj prepoznavamo luč, ki gori v nas.
Znotraj nas je neusahljiv vir luči, ljubezni, zdravljenja, lepote, gotovosti ipd. Ko delamo na sebi, predvsem, ko gremo na kake delavnice, dogodke, meditacije ali pa na individualne terapije, dobimo možnost, da se zazremo globlje. A ne v kogarkoli. V sebe.
Ko se nam na delavnici prežge neko novo dojemanje, neki nov pogled, neka nova lastnost, se ta zgodi znotraj nas.
Le-to je namenjeno temu, da sami vidimo sebe [bolj], ne temu, da nas drugi vidijo [bolj]. Čeprav večina vsaj začne svojo pot, da bi drugi drugače odreagirali na njih.
Za to, da bi nekdo drugače odreagiral na tebe, obstajata dve poti. Kot pravi Pop Design v svoji pesmi “Ne bom ti lagal”, se gre ravno za to, da odkriješ nekaj globljega v sebi, a če lažeš sebi ali komurkoli drugemu, tega ne moreš.
Tretjo pot, torej tisto, ki je ni, je moč najti samo takrat, ko delaš na sebi in si v popolnosti iskren s tem, kar si.
To, da si iskren tudi pomeni to, da so drugi tukaj le za to, da lažje vidiš sebe. In ko delaš na sebi, delaš samo zato, da lažje vidiš sebe.
Le, ko se ti odkrije pot, kako do sebe, brez, da bi rabil druge, začenjaš biti vedno bolj svoboden. Kajti v primeru, da jih še vedno rabiš, si vsaj na nekaj nivoju še vedno ujet.
Videti sebe pomeni ne samo to, da vidiš svoja čustva, občutke, ideje, temveč si tudi pripravljen iti v neznano, četudi so le-te neprijetne, grozijo, ali ti nočejo dati tega, kar si želiš zase ali za druge.
Jaz sem je prvi. Vse ostalo pride šele potem.
Moj občutek za mene je tukaj, da skozi njega lahko vidim druge, njihove lastnosti, poteze, namene. A brez mene, drugih ni. Moja svetloba oz. moj občutek za obstajanje torej mora biti primarni pri vsem, kar se mi dogaja. IN če je primarni, to pomeni, tudi, da se m jaz tisti, ki se odločam iz njega, odreagiram na njega, delujem iz njega.
Vse moje delo gre o meni samem, o moji notranjosti. In v trenutku, ko vključim van tudi druge na način, da želim, da prispevajo nekaj k moji izkušnji mene, je to že nekaj drugotnega. Tudi njihov izraz, čustva, občutki, ki so se ali ne sprožili, so nekaj drugotnega.
Najprej sem torej jaz in vse se začne pri meni. Jaz sem vir vsega, kajti če ne bi obstajal jaz, tudi drugih ne bi bilo. Drugi obstajajo zaradi mene
Moj občutek za mene, je nekaj tako zelo čudovitega, da mi pomaga doživljati mene.
Kakorkoli pa že obrnemo, obstaja za mene le moj občutek za mene. Vsaj na primarnem nivoju. Vse drugi je že drugitno. Jaz sam najprej čutim sebe, svojo naravo, svoj način, sebe.
Jaz sem vir sebe, ne drugi. Drugi so tukaj le zato, ker je moj vir tako zelo močan, da lahko zaznavam okolico. A okolice ne bi bilo, če ne bi imel dovolj močnega občutka, da obstajam.
To lahko vidimo pri ljudeh, ki so slepi, gluhi ipd. Njihova čutila so prešibka, da bi obstajala v tem svetu v svojem polnem sijaju. To, da so šibka njihova čutila za zvok, svetlobo, pa ne pomeni, da čutov oz receptorjev za dogajanje v svetu objektov nimajo.
To, da se ti posamezniki lahko naučijo orientacije brez nekih čutil, ki jih predstavljajo videnje materialnih predmetov, slišanje materialnih zvokov, samo pomeni, da materialni svet ne more biti primarna izkušnja nekoga, ki obstaja. Oni namreč v svoji izkušnji jaz obstajam, ne glede na to, da nimajo v popolnosti razvitih čutil vidijo in slišijo, le da ne s čutili, ki jih mi poimenujemo za receptorje zvoka in vida.
Torej to, da tisti, ki imamo razvita fizična čutila za tovrstno interakcijo s svetom, ne more pomeniti, da je iz vidika naše izkušnje obstajanja materialni svet primarna izkušnja, ki jo dojema človeško bitje, ne ko se rodi, ne ko pride iz maternice, ne ko umre oz. preide iz fizičnega sveta.
Ko namreč zapremo oči, za veliko večina na fizični svet še obstaja. Za veliko večino zato, ker obstajajo posamezniki, ki jim zunanji vid zapre tudi notranji vid.
Notranji vid in sluh sta torej nekaj, kar prihaja v obstoj pred zunanjim vidom in sluhom. In delo na sebi je namenjeno temu, da razvijemo notranja čutila, da postanemo tako senzitivni, kot so večinokrat senzitivni ljudje, ki imajo takšno ali drugačno fizično motnjo, da ne morejo zaznati objektov zunanjega sveta skozi svoja fizična čutila.
Je že res, da se zdi za bežnega opazovalca tega fizičnega sveta zelo pomembno, da se vemo orientirati po njem skozi naš vid, sluh, otip, okus ipd., pa vendar, če pomislimo, se gre za nekaj globljega.
Ko se predramimo zjutraj, nas ima večino prazno glavo in lep občutek. Ta izvira iz tega, ker je v našem notranjem prostoru zare nekaj prazno, in se čuti kot bolj povezano.
Ponoči, ko smo spali, smo bili bolj povezani s tem, kar je naša prava in edina substanca, z občutkom, da obstajam oz. občutkom Jaz sem. V globokem spancu ni bilo motilcev, ki bi preklinjali naš tok čiste izkušnja Jaz sem z raznimi mislimi, občutki, idejami ipd., kot je to v budnem stanju in v sanjah. Takrat dobimo priložnost, da izkušamo stanje praznosti.
A ne tiste praznosti, ki jo imamo včasih v umu, ko opazujemo prostor brez misli, temveč prevoznosti v smislu doživljanja izkušnje Jaz sem.
Te praznost se lahko zavedajo mnogi, ki so bili dovolj globoko posrkani v meditativno stanje, da se niso ukvarjali z gibanjem v našem umu. Ker če opazujemo in interpretiramo z interesom nekaj kot pesem, kot gibanje, kot govor in vse to ponavljamo ker nam prebuja občutke blaženosti, lepote, igrivosti, se še vedno ukvarjamo z umom oz. gibanjem v njem.
Takrat je dobro, da se najdemo v prostoru, kjer izpustimo potrebo po doživljanju in preprosto le sledimo, kot v globokem spancu, kjer se ne ukvarjamo z mislimi, ker jih ni. In če opazujemo ni sledimo poteku glasbe v našem polju zaznave, gibanje, blaženosti, jo opazujemo z mislimi. Bolj jih analiziramo, interpretiramo, hočemo razumeti kot npr. božansko pesem ipd., bolj padamo nazaj v polje uma, misli, čustev, občutkov ipd.
Ljudje, ki so čutno osiromašeni na enem ali drugem področju imajo prednost, da se jim ni potrebno po nepotrebnem ukvarjati z objekti zavedanja, ki prihajajo iz zunanjega sveta.
To so avtomobili, mize, zvoki ipd., čeprav se je včasih potrebno ukvarjati z njimi, že iz vidika lastne varnosti. Vse kar je onstran tega, da je potrebno iz vidika preživetja, je nekaj, kar nam naredi v našem umu neko zgodbo.
Vedno, ko delamo na sebi, se hočemo znebiti zgodb, ki nam jih napleta naš um, ker si nekaj želi, hoče, potrebuje ipd. Naš um oz. njegove misli, občutki, ideje, čustva, ipd. so lahko velik motilec, da ne moremo biti v življen ju srečni.
Večina ljudi hoče biti srečnih. Večina ljudi dela na sebi, ker želi še bolj biti povezanih s sabo. In to dvoje je pravzaprav eno in isto.
Bolj smo povezani s sabo, bolj smo srečni. In obratno, manj smo povezani s sabo, bolj smo nesrečni.
Po poti dela na sebi se vedno bolj učimo kako ne biti navezan na to, kar nam govorijo misli, čustva, občutki. Še več, pred vsemi temi so naša čutila, ki nam prenesejo informacijo o tem, kar je zunaj nas, v naš notranji svet. Delam torej na dušenju naše materialne narave oz. tega, da nas ne bi vzburjala tam, kjer smo nesrečni.
Nesrečnost torej povzroča povezava med zunanjim, materialnim, svetom in tem, kar se pojavlja znotraj nas, v našem umu. Naš um je sestavljen iz misli, čustev, občutkov, idej. Le-te so njegov sestavni del. Interpretacija tega, kar nam sporoča neka misel, nek občutek, neko čustvo, pa je še vedno v naših rokah.
Naše “roke” so naš občutek za nas. Le-ta je tisti, ki se odloči, ali je nekaj modro, belo, lepo, grdo, trpeče, nepotrebno ipd. Odločevalska funkcija, skupaj s funkcijo premišljevanja, je tudi del našega uma.
Vedno pride v uporabo, ko imamo mi, kot občutek za obstajanje oz. Jaz obstajam potrebo, da premislimo, se odločimo ipd. o nečem. In ta potreba je tudi znotraj tega istega občutka.
Na čem torej delamo? Na tem kar se pojavlja v umu?
Vsekakor. Vendar pa, bolj se oddaljujemo od naših potreb, želja, impulzov, hotenj, bolj se pomikamo v del našega občutka Jaz sem oz. jaz obstajam, ki mu mnogi pravijo čisto obstajanje, ne samo obstajanje z objekti percepcije, obstajanja.
In zanimivo, tisti, ki delate na sebi, lahko z jasnostjo razločite, da ko si tam, da ni potrebe biti reaktiven, navezan, imeti potrebo, željo, hotenje, riniti, siliti ipd.
