Tehnologija zakona privlačnosti je manipulacija

Vse kar je posredno kaže posredno resnico. In čustva so posredna, saj so sestavljena iz življenjske energije, občutkov in misli. Vedno kažejo tja, kamor kaže skupek resnice, ki veje iz vsakega od njih, to pa ni čista resnica.

Tehnologija zakona privlačnosti je zelo subtilna manipulacija. Pravi se ji privlačenje na podlagi čustvene reakcije.

Je že res, da se dobro čuti. In čuti se zato, ker druge stimuliramo, da se dobro čuti. In mnogi ljudje, ki trenirajo zakon privlačnosti se nočejo obdajati z ljudmi, ki njihovi manipulaciji nasprotujejo.

Ker se nekaj pač za njih, v njegovem umu pač ne čuti dobro, je bolje da gredo stran, ker ne morejo trenirati.

A česa?

Tega, da se bodo dobro počutili ne glede na to, kar je res.

Njihova doktrina pravi, da ni nič narobe s tem, da se malo zlažeš. A kje je meja med meja in dosti? In kako ta “mala” laž vpliva na druge?

Kdorkoli je že v njihovi družbi, jih čuti, zaznava. S tem, ko se lažejo sebi, se, ne boste verjeli, lažejo tudi drugim.

Prav tem, ki jih odrivajo, ker ne želijo slediti njihovi manipulaciji.

Moderna znanost bi temu, da se ustvarjajo čustva z namenom, ne boste verjeli okužbe, pravi čustvena okužba.

In za čustva vemo, kaj nam počnejo. So del nas, ki se razlezejo po nas, če jim to dovolimo.

In kaj hitro to dovolimo, če se čutijo dobro.

Obstaja še pa en drug izraz, ki prvega podpira. Pravi se mu prenos čustev iz osebe na osebo.

Vedno, ko se to zgodi, druga oseba ne ve, da reagira iz, ne boste verjeli, tega, kar so jim t.i. terapevti, izvajalci, sledilci zakona privlačnosti posredovali kot to, kar oddajajo.

Ker se pač dobro čuti, in seveda, normalno je, da želimo drugim, da se dobro počutijo.

Kar pa ni tukaj izpostavljeno, pa je dejstvo, da noben od nas ne more vedeti kako se nekaj za nekoga čuti.

To je le predpostavka.

A ko gremo globoko v sebe, torej v svoj občutek Jaz sem, tam samo čutimo sebe.

Nihče ne more vedeti kaj neko čustvo za nas pomeni in kako nanj odreagiramo.

Klasičen prenos se dogaja v terapevtskih okoljih, kjer se gre globlje kot samo v osebnost, s katero smo odeti. Ta maska, kot bi temu rekli Grki, od kod ta beseda izvira, persona = maska, se v njih stanjša, da lahko izvajalci terapij posežejo globlje v to, kar je človeška notranjost.

Ker pa so t.i. izvajalci zakona privlačnosti posamezniki, ki gredo globlje, ko ustvarjajo čustva, so tudi eni od teh terapevtov, ki posegajo tja, kamor ni najbolj zaželjeno.

Ker če posežejo brez dovoljenja in s predpostavko, da se vsi radi dobro počutimo, je to manipulacija, podobno kot je manipulacija pri gaslightingu, ki pravi, drugi se mora tako in tako odzivati na to, kar govorim.

Manipulacije so raznovrstne. Vsekakor je gaslighting ena od teh, ki posameznika mentalno, čustveno ipd. prepriča, da je nekdo drug.

Ta tehnika manipulacije ga prepriča, v smislu, da zamenja svoj lastni Jaz, za jaz nekoga drugega. In je tajna, saj mu spremeni njegovo doživljanje njega. Isto pa se dogaja tudi pri tem, kar počne zakon privlačnosti. Le ne na tako očiten način.

V družbi velja načelo, da se moramo počutiti dobro, ker če se ne, je z nami nekaj narobe.

Tudi to je predpostavka.

Nihče ne ve, kdo je kdo in kaj kdo doživlja, v prvi osebi.

Seveda vidimo grimase smeha, radosti ipd. In vsi si jih želimo.

A obstajajo trenutki, ko kaj takega ni zaželeno, niti možno, saj smo notranje, ne v čustvih, občutkih, idejah, spominih, čisto drugje.

Sebe ne doživljamo kot to, kar naš um vidi. Sebe vedno doživljamo kot nekoga, ki se najprej seznani s čustvi in šele potem na njih odreagira, četudi je ta seznanitev zelo kratka.

Da bi lahko odreagiral na čustva, se jih najprej moraš zavedati. In če se jih zavedamo na način, da jih vrednotimo, postavljamo v ta ali drug kot, je to analitična funkcija uma/možganov, katere se mnogo izvajalcev zakona privlačnosti tako zelo ogiba.

Če hočeš vedeti resnico, se vsekakor moraš odločiti z umom, kaj je res in kaj ne, pa četudi čutiš nekaj kot resnico.

S tem, ko se jih zavedamo in/ali vrednotimo, povemo našemu telesu, da se naj približa in jih okuša več, ali pa da se naj odstrani in jih okuša manj.

Jedro zakona privlačnosti je, da ustvarjanje dobrih čustev pritegne k nam tiste, ki se želijo dobro počutiti. Klasičen marketing.

Tudi kupci gredo nekaj kupit, ker se želijo dobro počutiti, ko vidijo reklamo, kjer je polno smeha, retorike o čistosti ipd.

A pri reklamah še mogoče lahko malo bolj razmišljamo, če bi kupili ali ne. Kar pa počne zakon privlačnosti oz. njegovi praktikanti, pa je nekaj globljega.

Od čustev drugega se ne moreš odstraniti, če se prosto pretakajo.

In če nam je to všeč, kar čutimo, se bomo temu približali, da bi čutili. Čutili še več, če nam je všeč.

Podobno kot pri klasičnem marketingu. Tudi tam se namreč čustvom, ki opisujejo izdelek približamo, če so nam všeč. Razlika je le v tem, da imamo pri klasičnem marketingu izbiro jasno pred sabo, čustva pa so skupek življenjske energije, misli in občutkov, ki znotraj nas vzpodbudijo reakcijo, podobno kot pri marketingu, ki se ji z umom ne moremo upreti, če sledimo.

Klasični marketing nam da prostor, da se odločimo sami, čeprav se še vedno gre za čustveno okužbo. Medtem, ko se pri zakonu privlačnosti gre za nekaj globljega, ne samo čustveno okužbo.

Gre se za to, da ti, ki izvajajo zakon privlačnosti čez nekaj časa posežejo v izkušnjo Jaz sem, čeprav nehote. In zanimivo, nihče noče stran od sebe, ko čuti čustva, ki so dobra. Ne glede na to, če so vzpodbujena ali ne vzpodbujena.

V življenju vse prevečkrat zamenjujemo svoja čustva za čustva drugih. Ko je nekdo vesel hočemo biti z njim, da se nalezemo. In ko se, se mnogokrat ‘šlepamo’ na njegovem veselju, radosti. In ko ga več ni, tudi radosti več ni.

Zamenjava nečesa za nekaj drugega je zelo običajen fenomen v življenju.

Kljub temu, da stvari vidimo drugače, moramo slediti nekomu, ker je prijatelj, družinski član ipd.

Jezus je jasno povedal v Evangeliju po Tomažu, da “kdor ne sovraži očeta in matere ne more biti njegov učenec, in kdor ne sovraži bratov in sester in ne nosi križa, kot ga nosi sam, ga ne bo vreden.”

S tem je misli na to, da kdor ne analizira tega, kar je povedano in se na to, kar je povedano ne odzove skozi svojo verzijo sebe, ni vreden, da bi prepoznal resnico. Resnica vas bo osvobodila, je še rekel.

In res je, resnica nas bo osvobodila, saj ravno zaradi tega, kar ne želimo, nočemo ali ne izražamo kot popolne resnice dobivamo v sebi utrujenosti, zgostitve, nemoč, tike ipd.

Iskrena resnica je nekaj, kar je prisotno ves čas.

Omogoča nam, da smo to, kdor smo.

In če nas nekdo na drugi strani nezavedno stimulira, da smo nekdo drug, se kaj lahko odzovemo na to, kar nam nekdo drug suflira kot našo lastno verzijo nas. Ker pa se gre za dosti bolj subtilen nivo, ki je očem prikrit, pa kaj hitro zamenjamo svoj občutek, čustvo, ipd. za občutek, ki prihaja v nas, kot mi sami.

Zelo dober način, da prenehaš slediti sebi…

p.s. Če se gremo takšne in drugačne igrice s čustvi, mislimi, občutki, je zelo dobro, da vemo kdo smo in to ne samo v čustvih. Ta je zelo enostavno.

Mi nismo samo čustva.