Kaj je Biodanza

Biodanza ali ples življenja je učinkovita plesna terapevtska metoda za prebujanje in razvoj človeških potencialov.

Z vajami, glasbo in neverbalno komunikacijo med udeleženci kot univerzalnim jezikom spodbuja integracijo telesa, uma in srca (čustev, občutkov) ter omogoča, da vzpostavimo pristnejši stik s seboj in svojimi občutki.

Njen ustanovitelj antropolog, psiholog Rolando Toro Araneda je za svoje delo z biodanzo v zadnjih 45 letih bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Letos februarja se je končalo njegovo izjemno plodno in ustvarjalno življenje. Do svojega zadnjega diha je predajal znanje svojim učencem, ki jih najdemo po različnih državah, od Italije, Nizozemske, Avstrije, Nemčije do ZDA, Južne Amerike, Južne Afrike in Japonske. Biodanza je zaživela svoje življenje (pot) v Sloveniji tudi po zaslugi Nataše Kern, ki je leta 2008 končala 4 letno šolanje na Mednarodni šoli za učitelje biodanze v Milanu, potem pa se je še specializirala za Biodanzo za otroke, Identiteta in štirje elementi ter za Biodanzo z glino, in Brigite Vuga, ki se specializira za Biodanzo klinika (za ljudi z duševnimi težavami, depresijo, motnjami hranjenja, Alzheimerjevo boleznijo …) in za Biodanzo s starejšimi ljudmi.

OGLAS

   
Sliki sta iz arhiva Nataše Kern.

Psiholog in antropolog RolandoToro Araneda se je rodil v Čilu in se je pred Pinocejevim režimom v 90. letih prejšnjega stoletja zatekel v Italijo, kjer je nastalo do sedaj največ šol biodanze. Od tam se je biodanza pred sedmimi leti razširila tudi v Slovenijo. Rolando Toro Araneda je z glasbo in s plesom želel ustvariti boljši svet, v katerem bi se vsi ljudje dobro počutili, občutili radost bivanja, soustvarjanja in poglobili stik s seboj, soljudmi in naravo. Veliko časa je posvetil preučevanju vpliva glasbe in gibanja na duševne bolnike. Tako je zasnoval teoretični model biodanze, ki ga je potem z izkušnjami in znanjem z leti tudi modificiral. »Vodil je tudi številna specializirana izobraževanja, kot je denimo klinična biodanza, Minotaver …

Biodanza deluje z namenom, da ojača pozitivno, zdravo stran človeka. Minotaver pa je edina specializacija, produkt biodanze, kjer se ljudje soočajo s svojimi strahovi,« pojasnjuje voditeljica biodanze Nataša Kern, ki je zelo vesela, da je imela priložnost spoznati tako izjemnega človeka in z njim sodelovati. Njegovo znanje, ki v človeku prebuja konstruktiven, odgovoren odnos do svojega in tujega življenja, zdaj z navdušenjem prenaša naprej. »V današnjem svetu prihaja do notranjega razkola med umom, čustvi ter občutki in samega delovanja človeka. Tako splošno izobraževanje zadnjih nekaj desetletij kot tudi različne duhovne smeri zelo čislajo um, pri biodanzi pa skušamo tudi ponovno ovrednotiti čustva, občutke in telesna doživljanja ter povezati v celovito delovanje telo, srčnost in mental. Čustvovanje in fizično se razvijajo predvsem v interakciji z drugimi ljudmi. Zato je ena izmed osnovnih komponent biodanze interakcija posameznika s skupino in je ne moreš izvajati sam,« pojasnjuje Nataša Kern.

Zelo pomembno vlogo pri biodanzi ima izbor glasbe, ki ima čustveno vrednost in preverjeno pomaga v različnih skupinah ljudi (tudi iz kulturno različnih okoljih) prebuditi podobno čustvo. »Glasba je lahko tako ritmična kot tudi melodična, ki dosegajo učinek, da vodi organizem proti harmonizaciji. To so denimo, južnoameriški ritmi za prebujanje vitalnosti in dvigovanju občutljivosti (tudi senzualnost), džez, ki se uporablja bolj za različna prilagajanja ritmu, za hojo, za stik s seboj, pri izraznih plesih je bolj močan poudarek na tem, da človek začuti sebe, svojo moč, odločnost, mišično napetost, medtem ko za prebujanju transendence uporabljamo bolj klasično glasbo in tudi druge primerne skladbe. Splošno priporočilo je, da med vadbo biodanze, ki traja eno uro in pol, ne govorimo. To namreč lahko prekine povezavo, s katero skuša biodanza z glasbo in neverbalno komunikacijo prebuditi v človeku močnejši stik s seboj.«
Učinkovita plesna metoda ljudi vodi prek prebujanja vitalnosti, senzualnosti (seksualnosti), ustvarjalnosti do čustvene odzivnosti (afektivnosti) in doživljanja transendence. Tako se po Rolandu Toru Aranedi razdeli pet področij človeškega življenja.

Vitalnost potrebujemo zato, da znamo poskrbeti za svoje potrebe in uresničiti svoje želje. Je osnovni vzgib do preživetja, da se hranimo, smo živi in zdravi, polni volje do življenja. »Ljudje se pogosto preveč prepuščamo željam in potrebam drugih ljudi in sama sem pogosto imela občutek, da delam predvsem tisto, kar drugi želijo. Treba je najti pravo mejo in iskren stik s seboj, da si lažje srečen in zadovoljen ter da imaš voljo za ustvarjanje, spremembe v življenju, kjer so potrebne,« pojasnjuje Nataša Kern.

Senzualnost je inherentna v skoraj vseh vidikih življenja. »S prebujanjem seksualnosti ni mišljena direktno le spolna vzburjenost, ampak veselje nad svojim telesom, njegovimi sposobnostmi in skrbi zanj, pomeni užitek, da uživaš v svojem telesu in ga dojemaš kot vir ugodja, ne kot vir trpljenja. To pomeni, da mu damo dobro hrano, da, ko denimo bosi hodimo po travi, uživamo v stiku z njo, ali s skalo ali z drevesom ali v objemu s sočlovekom.«

Tretji potencial, ki ga biodanza razvija je, ustvarjalnost. »Smisel tega je, da znamo v naš vsakdanjik vnašati novosti. Pri ustvarjalnosti sta dva vzgiba v človeku. Že ko opazujemo dojenčka, vidimo, da je radoveden (ima še živega duha raziskovalca), in ko ima otrok v rokah neko igračko otrok, jo skuša modificirati, popraviti, je na nek način inovativen. Ti dve moči s posebnimi vajami vzpodbujamo, pri enih ljudeh se to hitreje pozna, drugi pa že živijo ustvarjalno in tega ne vidijo toliko. Pri ljudeh opažam denimo, da spremenijo slog oblačenja, bolj znajo izraziti sebe, več si »drznejo« v komunikaciji z okoljem, začutijo, da bi želeli spremeniti svoje delovno okolje, obogatiti družinske vezi…«

Ko srečamo druge ljudi je potrebna sposobnost, da znamo imeti radi in da nas tudi drugi imajo radi. Vstopamo v različne odnose, kot tudi v različna čustvena stanja, odzive. To sposobnost je Rolando Toro poimenoval čustvena odzivnost (afektivnost). »Pri biodanzi se lahko prebudijo tudi negativna čustva, kot so jeza, strah, zamera, odklonilnost… Sicer delamo zlasti na krepitvi konstruktivnih občutkov, kot so naklonjenost, sočutje, empatija, ljubezen, sprejemanje različnih ljudi, občutje povezanosti z vsemi ljudmi, kot da smo eno. Razne šovinizme, rasizme in nacionalizme, ki vnašajo destruktivnost v človeško skupnost naj bi skušali zavoljo človeške evolucije v življenju preseči. Skušamo se torej zavedati celotno paleto občutkov, krepimo pa zlasti tiste konstruktivne. Pri tem je pomembno, da človek ne izgubi sebe, da krepi tudi občutek svoje identitete in se zaveda samega sebe ter pravice in odgovornosti do sebe in drugih.«

Peti potencial je transcendenca, pri kateri veliko uporabljajo glasbo, ki spodbuja občutenja razširjenega dojemanja sebe, sočloveka, živega prostora narave… Transcendenca pri biodanzi pomeni preseganje lastnega ega in zavedanje, da smo živa bitja na planetu povezana med seboj in da vplivamo drug na drugega (smo soodvisni). Transcendenca se zelo dobro dosega z biodanzo v naravi, kjer za glasbo uporabljamo kar zvoke narave.

Po besedah Nataše Kern je edino načelo, ki ga zagovarja biodanza, biocentrizem ali skrb za varovanje in negovanje življenja v vseh oblikah. Da mu omogočimo razvoj. »To pomeni, da kadar smo pred odločitvami, dajemo vselej življenju prednost. Dandanes dajemo prednost preživetju, užitkarstvu, materializmu, dobičku, medtem ko se biodanza zavzema za svetost življenja, za prednost BITI pred IMETI, tudi za ekologijo…«

Ljudje se na biodanzo ne pridejo samo sproščati, zabavati in plesati, ampak predvsem delati na sebi. Na biodanzo radi prihajajo, ker lahko odvržejo maske, so iskreni in to, kar so. Biodanza je povabilo k doživljanju. Neverbalna komunikacija je zelo močna, ker gre neposredno do srčike človeka, verbalna komunikacija ne seže tako globoko in v širine človeškega dojemanja, meni Nataša. V njenih skupinah prevladujejo ženske, veliko jih je s pedagoškim profilom, psihologinje, zdravnice…, moški so v manjšini. Ljudje, ki dojemajo biodanzo kot igro, kmalu gredo, ugotavlja Nataša, ki dela progresivno in skrbno bdi nad dogajanjem v skupini. »Včasih je za koga že dovolj, da drugemu gleda v oči, ali drugega brez besed prime za roko. Najprej delamo na tem, da se vzpostavi in okrepi osnovna motorična integracija, potem čustvena-motorična integracija in nazadnje še socialna integracija.

Dvigujemo tudi zavest o dobrobitnosti pristnega ljubečega stika s seboj, potem in vzporedno pa spodbujamo iskren stik z drugimi in razvijamo sposobnost doživljanja empatije, sočutja in srčnosti v odnosih. Pomembno je, da ljudje spoznamo zdravilni učinek nežnega, sprejemajočega telesnega stika in da ga ne povezujemo le s čutnostjo in spolnostjo. V Južni Ameriki je del komunikacije z ljudmi dotikanje in nima spolnih konotacij.«

Slika je iz arhiva Nataše Kern.

Se je ljudem z biodanzo kaj spremenilo življenje?
»Ljudje postanejo bolj samozavestni, dobijo večjo moč za izpostaviti in izraziti se, znajo se bolj postaviti zase, povečajo se samozaupanje in odgovornost ter komunikacijske sposobnosti. V življenju pogosto prelagamo odgovornost za naše občutje na drugega. Če nekaj občutimo tako prijetnega kot neprijetnega, pogosto prelagamo in vidimo vzrok za to v drugemu. V biodanzi pa skušamo ozavestiti to, da smo za svoje življenje, čustvovanje in odzive v veliki meri odgovorni mi sami.
Pri biodanzi mi je všeč predvsem to, da človeka ne naredi odvisnega, ni pogojevanja. Ga na svoj način osvobaja, priporočilo pa je le, da se jo prakticira nekaj časa redno (enkrat tedensko), da
se učinki lahko stabilizirajo v posamezniku.«

Pri sebi je Nataša opazila, da se je začela hitreje čustveno odzivati in da bolj intenzivno doživlja sebe, življenje. »Občutki so postali bolj barviti. Občutki jeze in drugi nekonstruktivni občutki trajajo krajši čas. Tudi depresija, če se pojavi pri ljudeh, traja krajši čas. Bolj se zavedaš in prepoznaš svoja stanja in občutja. Začela sem jasneje postavljati tudi meje v nekaterih odnosih. Se lahko več pogovarjaš z ljudmi o konfliktnih situacijah, jih razrešiš in tako skupaj z njimi rasteš, se pa tudi zgodi, da pa se nekatere življenjske poti ločijo. Biodanza mi je dala na začetku vedeti, česa nočem, potem pa mi je odprla vrata tudi temu, kaj si želim. To so včasih neznatne spremembe, ko jih opazujemo od blizu, kot premiki metuljevih kril. Veliko sem spoznala (še spoznavam) o sebi prek poglobljenih odnosov z drugimi.«

Dobrodejni psihološki in fiziološki učinki na zdravje so številni. Struktura vivencije (enega plesnega večera) – biodanze je taka, da deluje na uravnovešanje simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema. S harmonizacijo se lažje zdravijo kakšne napetosti ali neravnovesja v našem celovitem živčnem sistemu. »Po Biodanzi opažamo tudi dvig ravni hormona serotonina, hormona sreče. Sproščajo se tudi mišične napetosti. Po plesu se počutiš mehkega, bolj lahkotnega, brez napetosti in bolj polnega… Neki ženski, ki je padla v hudo depresijo zaradi izgube moža, je biodanza prebudila celo tek, saj je že po prvi biodanzi prvič po skoraj enem letu začutila volčjo lakoto in počasi tudi večjo voljo do življenja. Dobro se spominjam tudi druge gospe, ki je drugi dan po prvem večernem srečanju prišla do mene v solzah sreče in se zahvaljevala, da je prvič po nekaj letih spala tako trdno in da se je dejansko prebudila spočita.«

Srečanje biodanze se imenuje vivencia. Vivencija v prevodu pomeni doživljanje, tega trenutka tukaj in zdaj. To zmožnost bivanja naj bi čim bolj prenesel v svoje vsakdanje življenje. »To ljudje ponavadi doživijo ob stiku s smrtjo ali ob izgubi bližnjega, takrat se zavedamo minljivosti vsega. Življenje na Zemlji je tako kratko, zakaj ne bi bili malo norčavi, zakaj ne bi rekli, kar mislimo in čutimo, zakaj si ne bi drznili dati krilo na hlače ali kaj drugega. Odvisno od tega, kaj človeka potegne, da izrazi svoje bitje inovativno in na svoj način, konstruktivno do sebe in okolja. Predvsem dopustimo, da življenje zaživi, naj se odene v barve, kajti vsak človek je nekaj posebnega, enkratnega. In ko človek to spozna, lahko življenje spremlja z notranjim in zunanjim nasmehom. Tudi sočloveku, ki trenutno trpi, lahko posvetimo čas in pozornost. Ni potrebno, da je vsakdo srečen vsak trenutek. Pomembno je, da se življenja čim pozorno bolj zavedamo v vseh njegovih edinstvenih odtenkih,« sklene Nataša Kern.

Avtor: Novinarka Andreja Paljevec
(objavljeno v Naši ženi, junij 2010)