Aleš Kuhar: Slovenija postaja odlagališče hrane nižje kakovosti

Slovenija postaja odlagališče hrane nižje kakovosti, je v pogovoru za prilogo časnika Delo Posel & Denar povedal agrarni ekonomist Aleš Kuhar. Kot je zatrdil, Slovenija uvaža hrano najnižje kakovosti. “Ko primerjamo uvožene izdelke v Sloveniji, vidimo, da so proizvedeni po najnižjih kakovostnih standardih in za najmanj razvite države,” je dejal.

Kakovosti doma proizvedene hrane Kuhar sicer ne bi “opeval”, so pa slovenski potrošniki po njegovih besedah kljub temu prikrajšani – “prvič zato, ker prihaja k nam hrana nizke kakovosti, drugič pa zato, ker za to hrano plačujemo več, kot je vredna, ker smo v bistvu razvit bogat trg”.

“Ta hrana je ponavadi proizvedena za manj premožne, nerazvite trge, kot sta na primer Albanija in Belorusija, kjer jo proizvajalci prodajajo po nižjih cenah. Pri nas pa se ta nizka kakovost zaračunava po višjih cenah,” je poudaril.

OGLAS

V zvezi z domačo hrano je Kuhar povedal še, da ji slovenski potrošniki niso najbolj lojalni. “Treba je razlikovati med tem, kaj govorijo, da bi želeli kupovati, in tem, kaj res kupujejo. Ko jih sprašujemo po njihovem mnenju, želijo imeti domače meso, mleko, med, vino – tu izkazujejo veliko pripadnost domačemu izvoru. Ko pa opazujemo njihovo vedenje v trgovini, ta njihov entuziazem, pripadnost domačemu izvoru zbledi,” je pojasnil.

Problem je po njegovih besedah tudi v ceni. Slovenski potrošnik je namreč pri nabavi hrane zelo tržno usmerjen in pri tem naredi kompromis na račun kakovosti.

Drugače je, ko gre za zvestobo domači hrani, v tujini. “Živimo v soseščini dveh držav, kjer so potrošniki pri hrani izrazito nacionalno orientirani. Ni težko uganiti, da govorim o Italiji, kjer so lokalna usmerjenost, pripadnost in pestrost lokalne hrane izrazito velike. Enako velja za Avstrijce, ki so, kar se tega tiče, popolni patrioti. Za tuje proizvajalce tam praktično ni prostora,” je navedel.

V slovenskemu kmetijstvu je sicer kar nekaj anomalij. Njegova ekonomska učinkovitost je izrazito slaba, je povedal ekonomist. Tako je zato, ker ni bilo dovolj ekonomskih posodobitev, kmetije so majhne in niso tržno usmerjene, je dodal.

“Država na tem področju slepo, neinovativno sledi politiki iz Bruslja. Kmetijska politika je ena najbolj centraliziranih politik EU, članice pa bolj ali manj sledijo njenim predpisom. Malo naprednejše države izvajajo tudi nacionalne ukrepe za povečevanje konkurenčnosti, in to se nato v sektorju tudi pozna. Pomembnejši problem v Sloveniji pa so naravne danosti, saj imamo nekaj omejitev – zelo veliko je nagnjenih površin, zato je seveda proizvodnja dražja, zahtevnejša, manj učinkovita. In to se odraža v celotni proizvodni verigi hrane,” je še izpostavil.

Ta veriga, ki jo sestavljajo kmetijstvo, živilska industrija in trgovine, je v Sloveniji razčlenjena. “Da lahko domače verige konkurirajo tujim, morajo vsi ti trije členi v agroživilski verigi delovati usklajeno. V Sloveniji s tem nimamo veliko sreče. Pogosto lahko vidimo, da niti kmetje in živilska industrija ne sodelujejo. Kmetijske surovine izvažamo, surovine za proizvodnjo hrane pa uvažamo. In hrano tudi,” je opozoril Kuhar.

Država pa pa po njegovih besedah zadnje čase vendarle posveča več pozornosti proizvodnemu vidiku kmetijstva, medtem ko jo je doslej posvečala zgolj večfunkcionalnemu vidiku – ohranjanju krajine, poseljenosti, varovanju okolja ipd. “S tem smo zmanjševali pomen kmetijstva kot proizvodnje hrane in zato samooskrba s hrano pri nas pada. O tem je treba zelo veliko govoriti, treba je spodbujati in izobraževati,” je prepričan.

Kuhar je kljub vsemu da sta pridelava oz. predelava hrane v Sloveniji lahko poslovna priložnost, in sicer predvsem za tiste, “ki se tega lotijo z zelo veliko znanja, kompetenc in kapitala”, je sklenil.

Avtor: (sta)
www.eko.dnevnik.si

foto: Bojan Velikonja