Ali sem brez občutka krivde sposoben reči – NE ?

Kadar bližnji ali kdorkoli ne zadovolji mojih potreb, pričakovanj ali želja, moram pritisniti nanj, mu vzbuditi občutek neprimernosti in krivde ali se razjeziti nanj, ga ustrahovati, ga napasti, udariti in pobiti. Samo da ga pripravim do poslušnosti in ubogljivosti.Tudi, če stori, kar hočem, ga pod besedami hvale “nagradim” s prezirom, ker tega ni storil že prej in sam od sebe, ali pa na način, ki sem si ga sam izmislil. Ne glede, kaj stori, se mu maščujem, ker me globoko v sebi tišči lastna krivda in neprimernost, ker se zavedam, da niti sam sebi nisem sposoben dati tega, kar zahtevam od njega.

Na ta način se maščujem samemu sebi, se razglasim za žrtev in zahtevam “pravično” kazen. Vedno sem kriv in vedno so krivi.

Naši medsebojni odnosi so vedno bolj podobni igri “Monopoly” ali “Človek ne jezi se”. Kocka se vrti, mi pa kot norci tečemo v krogih, se zaletavamo in brcamo drug drugega. Za uspeh štejemo, ko prehitimo ali izločimo druge, in za neuspeh, ko nas prehitijo ali izločijo drugi. Kdor zmaga je junak, kdor izgubi pa bedak.

Tako se kot prašiči valjamo v lastnem blatu, igra pa bi se lahko tudi imenovala “Klavnica” ali “Zmaga naj največji prasec”.

Naj mi ne zamerijo prašički…

Boštjan 🙂

OGLAS