Ko bolečina preseka

Človek ima na svoji poti veliko spremljevalcev. Nekateri, kot na primer znanci, lastnina, okoliščine, odnosi in letni časi so občasni, s človekom sopotujejo nekaj časa, nekateri dlje, nekateri le včasih ali komaj kdaj.

Spoznamo jih, sprejmemo njihove značilnosti in posebnosti, se z njimi strinjamo ali pač ne, v neki točki pa gredo poti vsaksebi. Obstajajo pa tudi tiste vrste sopotniki, ki postanejo skozi čas kar del nas samih, domači so, čeprav ne vsi tudi prijetni, nanje se navadimo in jih sprejemamo. Misel, na primer, zrak, srčni utrip, svetloba, ravnotežje, bolečina. Predvsem slednje ne maramo, a jo prav zanimivo sprejmemo vedno znova.

O bolečini je bilo napisanih že veliki resnih knjig, sklicanih veliko simpozijev in izrečenih veliko predavanj, ne da bi dokončno ugotovili, kaj bolečina pravzaprav je, zlasti “kako deluje”. Pri tem seveda ne mislimo bolečine, ki se pojavi ob udarcu, stiku z ognjem, vrelim oljem ali poškodbi. Poznamo še veliko več različnih vrst bolečin, od katerih nekatere je precej jasno mogoče definirati oziroma povezati z dogajanjem v telesu oziroma okoli njega, nekatere druge pa ne. Če zobobol spričo vidno vnete čeljusti morda ni kdove kakšna skrivnost, pa je z migreno že drugače. Toda med tistimi, ki se oglasijo pri zdravniku in potožijo zaradi močnih bolečin, so v veliki večini pacienti, ki jih boli – hrbet.

OGLAS

BOLEČINA KOT POSLEDICA NAPETOSTI

Dr. John E Sarno, zdravnik in profesor na Univerzi v New Yorku, avtor dveh pionirskih knjig s področja zdravljenja bolečin v hrbtu, v svoji, tudi v slovenščino prevedeni knjigi “Ozdravimo bolečine hrbta” navaja podatek, objavljen v ugledni reviji Forbes, da je bilo samo v letu 1986 v Združenih državah Amerike za odpravljanje posledic, zdravljenje in nadomestila porabljenih vrtoglavih 56 milijonov dolarjev. Težave s hrbtom so pomenile najpogostejši razlog za bolniško odsotnost, statistike pa so tedaj znale pokazati, da je “vsaj 80 odstotkov Američanov doživeli te bolečine vsaj enkrat v življenju”. Ali so spričo vse višjega ritma življenja, stresa in s tem tudi psihofizičnega napora te številke danes manjše ali ne, verjetno ni potrebno ugibati.

Inštitut rehabilitacijske medicine, ki spada pod okrilje Univerze v New Yorku, se je vse bolj zaskrbljujočega pojava bolečin v vratu, ramenih, hrbtu in zadnjici bolj obširno pričel ukvarjati sredi šestdesetih let. Če je konvencionalna medicina sicer uspela izluščiti glavne povzročitelje teh bolečin, v glavnem fizične vzroke kot na primer posledice nesreč, udarcev, pomanjkanje gibanja, prenaprezanje in podobno, pa so bili rezultati zdravljenja teh primerov izredno slabi, še najbolje jih je bilo mogoče imenovati “skrajno nepredvidljivi”. Jasno je bilo, da se resnični vzroki skrivajo nekje drugje, vendar se je uradna, konvencionalna medicina oklepala svojih ustaljenih poti.

Dr. Sarno se na dobro uhojene poti ni oziral, ampak se je zadeve lotil po svoje in skozi dolga leta spoznal, kako neločljivo so ti bolezenski znaki povezani z napetostjo in preobremenjenostjo. Svoje odkritje je imenoval TMS, kar uradno pomeni tenzijsko miozitični sindrom oziroma v slovenščini napetostno/tenzijsko mišični sindrom. Dr. Sarno pri tem opozarja, da v bistvu sploh ne gre za nekakšne nov pristop k zdravljenju bolečin v hrbtu, ampak samo za novo diagnozo, ki rezultira v uspešnejšemu zdravljenju sindroma, predvsem pa v znatno večji predvidljivosti poteka zdravljenja samega oziroma določanju, kateri pacient bo z zdravljenjem uspel in kateri ne.

Kasneje je v medicinskem svetu glede pristopa dr. Sarna prišlo do debat, ali pomeni njegov način zdravljenja bolečin hrbta za holističen pristop ali ne. Usmeritev moderne medicine je predvsem mehanična in strukturalna, zato pri obravnavanju nekaterih sindromov in bolezni nima dobrih rezultatov, kot na primer pri zdravljenju možganov, kjer so centri za upravljanje s celotnim organizmom, ta vozlišča pa so potencialna možnost za okvare najrazličnejših in tudi najbolj nepredvidljivih vrst. Podobno velja za rano na dvanajsterniku, ki je – izkustveno – izrazit odraz stopnje napetosti oziroma živčnosti, nakopičene v organizmu. Medicina to rano vedno zdravi na “medicinski”, nekako tehnični, in ne na “psihološki” način, čeprav logika in praksa dobesedno ponujata slednji pristop.
Tako lahko po vseh letih raziskovanj in vsej kopici denarja, vloženega vanje, z grenkim priokusom citiramo priznanega specialista za ortopedijo, ki pravi: “Natančnejših vzrokov za okvaro medvretenčne ploščice (eden od “fizičnih” povzročiteljev bolečinskega stanja v hrbtenici – op.a.) medicina še ne pozna, prav tako pa ni dokazano, da bi stres vplival na okvaro.” A če velja rek Kdor išče, ta najde, potem se lahko nadejamo, da bo medicina te povezave nekoč le raziskala, našla, preučila in uporabila v prid številnih pacientov. Da pa bi to dosegla, se mora najprej odločiti in pričeti iskati – na pravem mestu.

Avtor: Aleš Petrič
www.karmaplus.net