Vedno manj je tistih, ki dvomijo v to, da v nas obstaja tudi nesmrtni del (duša). Duša lahko zori in se razvija le prek izkušanja materialnega sveta, zato preživi posamezno fizično inkarnacijo in se vedno znova ponovno inkarnira v fizično realnost. Seveda se lahko vprašamo, kakšen je končni cilj duše oziroma kolikokrat se nove in nove inkarnacije ponovijo?
Model tega, k čemur teži duša, lahko slutimo v načinu, kako realnost doživlja otrok v najrosnejšem
obdobju. Že v prvem delu sem omenil, da vidi okolico v nekoliko plazmatični obliki, v kateri je vse povezano, del te okolice pa je tudi sam. Če ima zadovoljene vse osnovne potrebe, realnost verjetno doživlja podobno, kot odrasli, ko so v globoki meditaciji – v tem stanju izgubimo občutek, da smo ločena entiteta, počutimo se kot del celote, ničesar ni, kar bi potrebovali, skratka, vse je popolno.
Ko pa se otrok sebe začne zavedati kot individualnega bitja, izgubi občutek, da je del neke popolne strukturirane celote in končni cilj duše, inkarnirane v njem, pravzaprav je, da ponovno pride do občutka takšne povezanosti v materialnem svetu oziroma skozi izkušanje materialnega sveta!!! To pa seveda ni lahko, saj že v startu naleti na velik problem. Ko namreč otrok občutek povezave izgubi, predstavlja to za njegov energijski sistem šok, hkrati pa začuti tudi globinsko nezadovoljstvo. Ker je v tej fazi njegov pogojeni um popolnoma nerazvit, duša pa se še ne more jasno izraziti, začne mrzlično iskati različne povezave in stvari, ki bi mu vrnile občutek zadovoljstva in povezanosti, ki jih je čutil prej, izven sebe. Zato se v zgodnjem odraščanju v želji, da bi bil sprejet (da bi torej spet pripadal »nečemu« – družini, družbi …) navadi zatajevati svoja hotenja (hotenja/potrebe duše), zelo zgodaj pa začne početi tudi stvari, ki mu dajejo občutek, da je o.k., s katerim želi prekriti globinsko nezadovoljstvo (potreba, da se pred drugimi izkaže).
Skozi to gibanje med občutkom neugodja in akcijo, s katero »nekaj narediš«, da se ne počutiš neugodno, pa dobi občutek, da je treba v življenju stvari imeti pod kontrolo, kar je glavni vzrok enega od glavnih kolektivnih strahov – strahom pred tem, da se prepustiš življenju, ki je osnova »življenja iz duše«.
Ključen trenutek je faza odpiranja srčne čakre (med 14 in 16 letom). Družina in začetek procesa socializacije običajno otroka ne zadušita do te mere, da takrat ne bi začutil jasnega stika z dušo – takrat se začne zavedati dela sprogramiranih omejitev in postane upornik – družina in družba pa naredijo vse, da to uporništvo zadušijo. Starost in izkušnje duše so ključnega pomena pri tem, v kakšni meri bo takrat mladenič/mladenka zadržal odprto srce in stik z lastno bitjo (dušo). To pa seveda vpliva na naše namere in ciljno strukturo. Pri tem je treba vedeti, da naših misli ne mislimo sami, kot je prepričana večina, ampak glede na to, v kakšni meri smo identificirani z različnimi polji realnosti (programi) in v kakšni meri ohranimo stik s svojo bitjo, iz polja različic »lovimo«vibracije, s katerimi smo uglašeni, in jih pretvorimo v misli, ideje …
a) Mlade duše so popolnoma identificirane z različnimi programi dogovorne realnosti. Svojih resničnih potreb se ne zavedajo, zato lovijo skorajda izključno vibracije njihovih polj. V življenju se bolj ali manj ukvarjajo z doseganjem splošnih družbenih »vrednot« (družina, služba, lastno stanovanje). Ker imajo šibak stik s samimi seboj, izhajajo njihova nezadovoljstva predvsem iz nesposobnosti uresničevanja zastavljenih ciljev, tega, da posamezniki/družba ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj …
b) Tudi nekoliko starejše duše lovijo podobne programe, s tem, da so pri njihovem uresničevanju običajno precej manj reaktivne (ni pa nujno), izpolnitev »klasičnih vrednot« pa jim prinaša precej manj zadovoljstva. Pogostokrat ujamejo tudi impulze, ki jih »silijo« k osebni spremembi, k stiku s sabo. Motivira jih predvsem potreba po lastni spremembi, ne potrebe, ki izhajajo iz »splošnih družbenih vrednot«
c) Namere starih duš so v veliki meri inspiracijske. Okoliške vibracije v večji meri kot instalirani programi privlači sama duša, zato se zavedajo svojih potreb in uresničujejo svoje potenciale, naslednji korak pa je povezovanje v duhu.
NAČINI KREIRANJA REALNOSTI
Govorimo lahko o dveh načinih kreiranja realnosti. Za oba pa je značilno, da lahko skreiramo vse tisto, kar podpira naša podzavest:
- Zakon privlačnosti, pri katerem lahko kreiramo le tisto, kar nam dopuščajo polja realnosti, s katerimi smo identificirani. Osebe iz skupine A lahko kreirajo realnost le na ta način, s tem, da se ne zavedajo, da kreacija ni njihova. Ker privlačijo vibracije, katere prepoznavajo kot misli, ideje,… skorajda izključno na osnovi programov oziroma pretežno nizkovibracijskih polj, s katerimi so identificirani, namere pravzaprav niso njihove, ampak gre za namere teh polj. Cilj nizkovibracijskih polj realnosti pa je, da ti vzamejo energijo (le na tak način lahko živijo). V zameno ti »dovolijo«, da si uresničiš določene pogojene želje v okvirih »splošnih družbenih vrednot«, ki ti dajejo kratkotrajne občutke zadovoljstva (nikdar pa globinskega), hkrati pa te potegnejo še globlje vase in ti s tem jemljejo še veš energije. Primer: Kreiraš realnost uspešnega poslovneža in to uspešnost »plačaš« tako, da nimaš nobenega prostega časa in živiš le za posel.
Poučen video o tem načinu manifestacije: spodaj…
- Pri drugem načinu manifestacije gre za to, da namero predamo praznini/univerzalni zavesti. Da metoda deluje, morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji, bistvena pa je visokovibracijska namera – v nasprotnem primeru namreč praznina/univerzalna zavest namero »zavrne«.
Se nadaljuje …
Avtor: Tadej Pretner
