Oprijemanje

Vsak od nas se odprijema, do neke mere. In kolikšna je ta mera, toliko ni svoboden. Ker kolikor imamo potrebo prijeti se, tolikor si ne dovolimo biti svobodni. Kdo pa pravi, da je to, česar se oprimemo to, kar potrebujemo?

Misli, čustva, karkoli, česar se oprimemo v svetu, ki obstaja znotraj našega telesa, je vedno nasprotna stran tega, kar si želimo. Pa si res želimo, da smo ujeti s strani tistega, česar se oprijemamo, ali pa si želimo svobode?

No, vsak od nas ima nekaj, kar je za nas primerno ali pa ni. A za koga je to primerno? Za naš um? Za tistega, ki že nekaj drži od prej? Ker če naš um, naše celice, naša duša ni čista na tistem področju, kjer se oprijemamo, imamo težavo. No, vsaj zdi se tako.

Na svetu namreč obstaja mnogo ljudi, ki z veseljem kar držijo, to kar jim pride v ospredje. Držijo se potreb, misli, čustev, nekateri celo podzavestnih napetosti, ki rezultirajo v občutkih, ki kar bolijo v telesu. Potrebo se imajo stiskati, zatiskati, pa sploh ne vedo zakaj. Le bolečina ali občutek gostote, trdote je prisoten.

Vsak od nas je lahko svoboden, le spustiti je potrebno. Kaj pa? No, potrebo, potrebo, da bi zadržali karkoli, da bi karkoli označili za svoje. Ker v trenutku, ko nekaj, kar zaznavamo z našim zavestnim ali podzvestnim umom deklariramo, označimo za nekaj, kar pripada nam, v tem trenutku okoli tega postavimo energetski obroč, meglico, ki z leti, ki minevajo postaja vse gostejša. In to se dogaja tako dolgo, dokler, ali tega ne preobrazimo, izčrpamo oz. izkoreninimo iz našega telesa in ves prostor, ki ga je zasedalo, nadomestimo z neko lahko vibracijo, ki bo podpirala naš način življenja, ali gremo k zdravniku, da to izreže, mislim, to gosto energijo, ki je pripeljala, da so se celice skrčile in odzvale v obliki napada ne telo kot bolezen, obolenje ali še kaj hujšega, ali pa preprosto umremo.

Smrt ni vedno slab dejavnik. Umremo lahko namreč znotraj sebe, dovolimo, da znotraj nas umre tisto, česar več ne potrebujemo, a ta pot je dostikrat najtežja, saj se vsi tako zelo oklepamo tega kar mislimo, da smo in kar mislimo, da moramo početi. Lažja pot je seveda iti k zdravniku, dati naročilo, da nas zastrupi s tabletami, ki potem uničijo tujek v našem telesu, da lahko energija spet svobodno steče. Tretja pot je, da gremo preprosto na operacijo, kjer nam tujek izrežejo in nas podobno, vendar tukaj z invazivnim posegom v naše telo osvobodijo naše globoke potrebe držati nekaj. Četrta pot pa je, da se posvetimo sami sebi in pri sebi razpletemo vzorce in načine obnašanja, ki jih več ne potrebujemo in se tako osvobodimo sami.

Seveda sta prva in zadnja opcija najbolj neinvazivni, naravni in tisti, ki podpirata naravni razvoj življenja, a po dolgoletni vzgoji, kako je pomembno oprijamati se tega, kar drugi govorijo, čutijo ali čustvujejo, smo dostikrat že tako zelo v filmu držanja in je tudi ta pot za samostojno delo prevečkrat pretežka in ne gre tja, kamor bi želeli.

Vsekakor je dobro, da pri vseh prej omenjenih primerih poiščemo neke vrste pomoč. Pri drugem in tretjem je ta pomoč popolnoma odvisna od veščin zunanjih izvajalcev,vsaj v prvi fazi, pozneje pa je tudi odvisno od nas.
Mnogi, ki poiščejo pomoč na tak način, se namreč po posegu spremenijo, postanejo drugačni. Njihov svet doživljanja in izražanja se spremeni. Iz njih so namreč izrezali tisti del, ki je hotel pozornost, ki je hotel, da se ga oprijemajo z energijo, da ga stiskajo, a če ne pride tudi do notranje spremembe pri tako imenovani operaciji, se bo stanje povrnilo, ker bo človek iz nekih razlogov (najverjetneje podzavestnih) imel še vedno potrebo čustvovati, misliti in čutiti na enak način.

Pri prvi in zadnji pa je pot malček bolj težavna, hkrati pa dosti bolj odprta in neinvazivna. Ko se človek poda na pot samoraziskovanja, ga vedno pred nosom čakajo takšni in drugačni izzivi, vprašanje samo je, če se je pripravljen z njimi soočiti. Če se ni, pač ostane tam, kjer ostane in znotraj njegovega fizičnega telesa, pač energija počne, kar pač počne.
Dostikrat je to stisnjenost, izrinjenost, utrujenost itn., kar vse povzroča v človeku čudne potege, pritiske in privlake, iz katerih se izcimijo včasih zelo čudne situacije, ki se le ponavljajo in ponavljajo. In dostikrat je, da nam te ne služijo več ali jih več ne potrebujemo, a ne glede na vse, jih kar vztrajno ponavljamo in ponavljamo.

Ne glede na vse, pa nas vse opcije peljejo k predaji. In ko se predamo, potem tudi dobimo to, kar potrebujemo. Ko se predamo smrti namreč, dovolimo, da brez naše neposredne intervencije nekaj umre v nas, ko gremo k zdravniku tudi, in tudi pri zadnji opciji, pri opciji notranje poti se zgodi podobno.

Vsaka od teh poti je v bistvu notranja pot, ki nas uči, kako se prepustiti in dovoliti, da naše telo zapusti neuporabno in nekoristno. Včasih za to potrebujemo pomoč, drugič spet ne, a kar je tukaj najbolj pomembno, je beseda pre- oz. dopuščanje, ker ko dopustimo, da gredo stvari same stran, je manjša verjetnost, da izvedemo nasilje nad sabo.
Vedno namreč, ko imamo potrebo, da nekaj naredimo z umom, mislimi, čustvi, na neki ravni rinemo, ne dovolimo, da bi stvari šle v svojo smer. Nikoli namreč ni zaželjeno, da se oprijemamo česarkoli, kar v našem telesu povzroča napetost, ampak res ničesar, ker v nasprotnem povzročamo v njem bolezni, pritiske, histerije, burleske in tega ne želimo, ali?