Takšen naslov sem izbrala, ker včasih opazim pri svojem delu nekakšen vzorec, ki se tke iz različnih zgodb in odnosnih dram, a včasih določen segment začne izstopati. Tako sem zadnjih nekaj tednov bila soočena z zgodbami že starejšim mam, običajno nekaj let starejših od mene, ko so se njihovi odrasli otroci obrnili proti njim.
Ko je s podobno bolečino v srcu pred menoj sedela nekaj manj kot šestdeset let stara lepa dama, sem se vprašala kaj za vraga se dogaja? Odrasel sin ima svojo družino, dva otroka, a nikogar od njih ni videla že več kot dve leti.
No, občasno lahko vidi vnuka, če sta v varstvu pri najmlajši hčerki in se z njima poigra. Sin jo popolnoma ignorira in se z njo ne želi pogovarjati. Ne odgovarja na njena sporočila ali klice.
Ko mi razlaga zgodbo, se razkrivajo tančice raznih generacijskih zgodb, ki so bile vedno nekako zamolčane ali je bilo prepovedano o njih govoriti četudi so vsi družinski člani nekako vedeli ali sumili, da je nekaj čudno neprijetnega v ozadju. Vsi so vedno bili tiho. Tudi v tejle naši družini so baje v eni generaciji izvajali pokoro neposlušnih članov družine tako, da po več mesecev ali let niso z njimi spregovorili in tako je bilo domenjeno širše sorodstvo. V našem primeru so podoben mehanizem maščevanja ali če hočete discipliniranja izvajali v moževi družini. Ona sicer s strani moža nikoli ni dobila njegovega kuhanja mule, ker je bila preveč temperamentna in mu je že na začetku zaljubljenosti navrgla, da kar odide, če jo bo s tem molkom ignoriral, pa je ni nikoli več.
Skratka, sin dela z možem v družinskem podjetju. Ko je odraščal, si je vedno prizadeval za pozornost očeta, ki pa mu je vedno rekel, da ni dovolj dobro naredil, da je od njega pričakoval več, da nikoli ne bo dosegel ciljev, ki mu jih je začrtal oče. Takšna in podobna razdiralna prepričanja je dobil sin vtisnjeno v sebe. Do očeta je vedno stisnil zobe, prebledel a se mu ni nikoli postavil direktno po robu.
Gospa mi pove, da je moža, ko sta bila sama v spalnici milo prosila, da bi ja sinu namenil kakšno besedo vzpodbude ali pohvale, pa jo je vedno zavrnil z besedami, da tudi njemu oče ni nikoli nič lepega rekel, prej je roka pela, a da mu sedaj nič ne manjka in da se mora tudi sin utrditi. Seveda je pri tem povsem spregledal, da njegov sin ni on in da je vmes minilo kar nekaj desetletij, ko so se odnosi in tudi način vzgoje krepko spremenili.
Kmalu po poroki sina je postajal vedno bolj čustveno mrzel do mame. Z očetom je normalno komuniciral v firmi in imel na videz dober odnos, mamo pa je dajal vedno bolj na hladno, dokler ni dobesedno zamrznil odnosa. Ne morete si predstavljati, kako je naša gospa trpela, prejokala na galone solz, prosila ga, klicala, a odgovora nobenega. Tudi njegova žena se ji ni javljala, mož pa je na njeno bolečino rekel le, da bo enkrat vse v redu. Sina ni poklical na pogovor, ni ga vprašal zakaj tako trpinči njegovo ženo, torej svojo mamo. Ne, pravi, da ga njun spor ali karkoli je že, ne zanima. Še preden se je sin tako odmaknil od mame, ji je v nekem pogovoru navrgel, da je zelo besen na njo, ker ga ni nikoli zaščitila, ko ga je oče psihično maltretiral. Storjena krivica in nemilostne besede sina gospo zelo bolijo, saj sin res ne ve za njene neskončne prošnje možu, da naj le da kako priznanje sinu.
Ker smo ljubeče mame tako narejene, da vedno znova odpuščamo našim otrokom, je verjetno sin podzavestno ves srd, bes in jezo, da ga ni oče pohvalil in ga je vedno omalovaževal, projiciral na mamo. Četudi ji je tako naredil močno bolečino, je pri sebi naredil ventil za nabrano stisko in napetost. Mame pogosto odpustimo otrokom njihovo krivično vedenje do nas, a brazgotine v srcu vedno ostanejo. Zato ponavljam: pogovarjajte se odkrito in iskreno.
V branje priporočam knjigi Iskreno o osebni rasti >> in Iskreno o otrocih in najstnikih >>
