Včasih dobim zanimivo vprašanje od kakšne moje stranke. Pred kratkim me je tako ena vprašala kako človek ve, kdaj je konec zveze, kdaj nima več smisla ostati skupaj. Verjetno smo se vsi kdaj to vprašali, ko smo bili zataknjeni v odnosih, ki nas niso več polnili in nam dajali miru in varnosti.
Sama bi odgovorila takole: nima smisla vztrajati v partnerskem odnosu takrat, ko je odnos mrtev.
Kdaj pa je odnos mrtev?
Takrat, ko živita oba partnerja eden mimo drugega, se ne pogovarjata o ničemer kar bi se dotikalo njunih potreb, želja, majhnih veselj in zadovoljstev, nista intimna, ni jima mar kako se počuti drugi, znotraj odnosa ne moreta zadovoljevati potreb po varnosti, čustveni bližini, pripadnosti in si ne zaupata. To, da sobivamo v neki skupnosti zaradi lažjega plačevanja kreditov in položnic, vse ostale čustvene in odnosne vrednote pa ostajajo prazne in neizpolnjene, je tudi merilo mrtvega in praznega odnosa.
Vsekakor je dejstvo, da običajno oba partnerja ne občutita enako praznine njunega odnosa. Mogoče je enemu od njiju takšen status quo v redu, se je nanj navadil in ne bi razdiral obstoječe zone udobja, pa kakorkoli da je že prazna in ne prinaša sreče in zadovoljstva. Ljudje smo pač bitja navad in nas je strah sprememb, pa pogosto raje vztrajamo v bolečini in praznini kot da bi se soočili s izzivom spremembe lastnega življenja in odnosa. Navsezadnje tudi odnosa do sebe. Povprašajmo se zakaj tudi mi sami sebe ne slišimo, kaj si želimo, kaj na lahko osreči, kaj potrebujemo in česa nočemo?
Sama trdim, da sta oba partnerja odgovorna preden vse dokončno razdreta, da poiščeta še zadnjo možnost analize in pregleda njunega odnosa tudi tako, da poiščeta ustrezno strokovno pomoč, ki jima lahko pomaga osvetliti, kje sta se zataknila, zakaj sta se zanemarila in kje je nasedel njun odnos. Ko to naredita in res uvidita, da nima smisla vztrajati v nečem, za kar nimata ne volje ne energije se truditi in garati v odnosu, a se zavedata, da sta res poskusila vse, kar je možno, da bi ugotovila ali je še možna rešitev, potem lahko brez slabe vesti in obžalovanja razdreta trenutni odnos, ki ju utesnjuje in ne prinaša nobenega zadovoljstva.
Namreč, imam veliko primerov ločenih partnerjev, ki pri meni izrazijo zelo močno čustveno stisko spričo prenagljenje odločitve o razhodu, pa kasneje ugotovijo, da so se premalo potrudili, da niso dali vse od sebe in niso našli nekoga nevtralnega kar strokovnjak je, ki bi jima pomagal pravočasno osvetliti določene pasti in zanke propadajočega razmerja, za katerega bi se morebiti še bilo vredno potruditi in ga rešiti. Veste, bolečina in obžalovanje, da so prehitro končali zvezo je izjemno močna in krivda še dodatno razžira tako čustveno podrto osebnost posameznika.
Odnosa je konec tudi takrat, ko nam res ni popolnoma nič več mar za partnerja. Ne občutimo nobenega spoštovanja in sočutja. Soliramo v odnosu in živimo kot da smo samski, ne upoštevamo potreb in želja druge osebe, s katero smo v odnosu. Ni nam mar za nič, predvsem gledamo na sebe in običajno zunaj zveze zadovoljujemo potrebo po varnosti in bližini. A to je že druga zgodba.
Razmislite v kakšnem odnosu ste? Kaj vam daje? Kaj vi v vajin odnos vlagate? V kolikšni meri so vaše želje uslišane in potrebe zadovoljene? In ali vi sami slišite partnerja in upoštevate kaj vas prosi?
V branje priporočam tudi mojo knjigo Iskreno o partnerstvu >>
