Reinkarnacija in akaško polje

OGLAS

Po vsem sodeč zavest lahko obstaja tudi brez možganskih funkcij. Mar to pomeni, da se lahko pojavi tudi v telesu in umu drugega človeka? Nepristransko si oglejmo pojave, ki so povezani s tem.

Pojavi, ki nakazujejo na reinkarnacijo, so vtisi in misli o krajih, ljudeh in dogodkih, ki se niso in se niti niso mogli zgoditi v času njihovega življenja. Takim pojavom so vsak dan priče psihoterapevti, ki se ukvarjajo z regresijsko analizo.

Med tem terapevtskim procesom terapevti bolnike postavijo v malce spremenjeno stanje – hipnoza ni potrebna, saj so po navadi dovolj dihalne vaje, hitri premiki oči ali preprosta sugestija – in jih vračajo iz njihovih sedanjih v izkušnje iz preteklosti. Pogosto jim uspe bolnike prestaviti v zgodnje otroštvo, obdobje, ko so bili še dojenčki, ali celo v trenutek rojstva. Včasih se pojavljajo tudi izkušnje, za katere se zdi, da so nastale v obdobju razvoja v maternici.

OGLAS

Zanimivo in na prvi pogled malce nepričakovano so terapevti ugotovili, da lahko bolnike popeljejo v čas pred razvojem v maternici in fizičnim rojstvom. Po obdobju teme in nepremičnosti so se pojavile drugačne izkušnje. Bile so z drugih krajev in iz drugih časov. Kljub temu pa so se jih bolniki spomnili, in to ne kot bi se spominjali knjige ali filma, ampak so jih pravzaprav ponovno preživeli.

V beležkah Stanislava Grofa piše, da so postali oseba, katere izkušnje preživljajo, do te mere, da je to vplivalo na njihov glas, jezik (včasih je bil to jezik, ki ga bolnik v svojem življenju ni znal), in če so se izkušnje nanašale na otroštvo, so se jim samodejno pojavljali mišični krči, značilni za tisto obdobje.

Ian Stevenson z Univerze Virginija je raziskoval izkušnje iz prejšnjih življenj pri otrocih. V več kot treh desetletjih se je pogovarjal s tisoči otrok, tako z Zahoda kot Vzhoda. Ugotovil je, da med drugim in tretjim letom, ko začnejo govoriti o svojih vtisih, pa do starosti šestih ali sedmih let veliko otrok govori o poistovetenju z ljudmi, ki jih niso nikoli videli, slišali zanje ali se srečali z njimi. Nekatere od teh izkušenj so bile potrjene kot izkušnje človeka, ki je živel nekoč in se njegova smrt ujema z vtisi, o katerih je govoril otrok. Včasih so imeli otroci prirojena znamenja, povezana z načinom, kako je umrl človek, s katerim so se poistovetili, na primer brazgotine ali razbarvanost dela telesa, kjer je vstopila smrtonosna krogla, ali zmaličenost roke ali noge, ki jo je pokojni izgubil ali je bil ranjen vanjo. Neki indijski otrok, Parmod mu je bilo ime, se je podrobno spomnil prejšnjega življenja v sosednji vasi in je lahko zelo natančno prepoznal ljudi in kraje ter opisal osupljive podrobnosti.

Parmodova zgodba ni edina. Obstaja cela vrsta dokazov o izkušnjah iz prejšnjega življenja, toda dokazi še ne zagotavljajo pravilnega pojasnila. Ljudje, nagnjeni k duhovnosti, radi domnevajo, da so to res izkušnje iz prejšnjega življenja, toda to je le eno od možnih pojasnil. Razlaga, ki je v luči vsega, kar vemo o informiranem vesolju, bolj verjetna, je, da se naši možgani uglasijo s holografskim zapisom nekoga drugega, ki obstaja v vakuumu.

»Izkušnje iz prejšnjih življenj« prej pomenijo povrnitev podatkov iz akaškega polja kot pa inkarnacijo duha ali duše umrlega človeka.

Nesmrtnost

Če vsa naša izkustva postanejo del akaškega polja, imamo prepričljivo pojasnilo za izkušnje, ki naj bi izvirale iz prejšnjih življenj. Toda tu je še ena nenavadna izkušnja, ki prav tako zahteva pojasnilo: to je komuniciranje z nedavno umrlim človekom. Tu ne gre za podoživljanje izkušnje nekoga drugega kot svoje lastne, ampak srečanje z nekom, ki je že umrl. Pokojnik se ne pojavi kot niz izkušenj, ki bi lahko temeljile na naših lastnih preteklih izkušnjah, ampak kot oseba, ki nekako še naprej živi, saj se lahko sporazumeva z nami.