Majhen otrok in pes kot domača žival

OGLAS

Današnji naslov se morebiti sliši nekoliko nenavadno, a verjemite, da se mnogo parov z dojenčki sooča s problemom: sedaj imamo doma dojenčka, kaj naj naredimo s mačko ali psom, ki je že od prej pri hiši? Verjetno to vprašanje bolj velja za pse kot domače ljubljenčke, saj so v celoti odvisni od gospodarja in njegove pozornosti. Poznam kar nekaj parov, ki si je kot preizkus skupne ljubezni in navajanje na odgovornost prvo omislilo psa kot ljubljenčka. Par mu je posvečal ves svoj prosti čas in ogromno ljubezni, ki je bila kot nekakšna predpriprava na otroka v kasnejši fazi. Ker ima takšen kuža polno pozornost in ljubezen človeka, se običajno pojavi problem, kako uskladiti majhno bitje, ki ga prineseta novopečena starša iz porodnišnice s razvajenim kužkom. No, seveda je ta problematika v določeni meri odvisna tudi od pasme psa, saj so na splošno večje pasme bolj nevarne kot majhne.

Mnogo staršev ob prihodu dojenčka vso svojo pozornost posveča nebogljenemu bitjecu in začne zanemarjati žival, ki seveda to čuti in išče pozornost gospodarja s neprimernim vedenjem. V nekaterih primerih pošljejo psa od hiše ter pozabijo na njega, nekateri ga naenkrat zaprejo ven pa četudi je poprej mnoga leta živel z domačimi v stanovanju ali pa ga enostavno oddajo v zavetišče. Verjamem, da bi se morali lastniki psov zavedati odgovornosti, ko si omislijo psa in kako z njim ravnati tudi takrat, ko pride novi član družine v hišo.

Zakaj danes poudarjam pomembnost sobivanja dojenčka in psa? Menim, da se z malo dobre volje, ljubezni in potrpežljivosti ter razumevanja lahko naredi odlično simbiozo vseh družinskih članov, vključno s psom, ki je seveda prav tako del družine in njene klime.

OGLAS

Če dovolite, bi predstavila v tej luči lastni primer in kako smo ravnali, ko se je hči rodila. S bivšim soprogom sva imela že od prej 4 leta staro psico pasme pit bul in vsi okoli naju so zmajevali z glavo, češ kako bo pes popadljiv in nevaren za dojenčka, jaz pa sem verjela v njo, da bo vse v redu in da bo skrbna tudi do hčerke. Ko smo pripeljali hči domov, sem jo položila na posteljo in pozvala kužico, da jo prevoha in ji dopovedovala, da je sedaj to novi član njenega krdela (se pravi naše družine, ki je bila seveda krdelo psa) ter da naj jo pazi in naj bo skrbna do nje. Seveda smo pozorno opazovali vedenje psa do dojenčka ter smo se trudili, da nismo delali nobenih razlik do kužice. Bila je prav tako deležna pozornosti, ljubezni in našega časa, le svoj čas smo si morali malo bolje organizirati.

Dokaz, da je razumela, da je to član njenega tropa, je bil, ko je imela prvič in zadnjič navidezno brejost ter je imela polne seske mleka za »svojega mladiča«, to je za hčerko! Verjamem, da se vam sliši neverjetno, a tako je bilo. Ko je hči rasla, se postavljala na nogice in začela hoditi, je bil pes vedno zraven, jo vohal, nanj se je lahko oprla in zaupala. Seveda sem takoj začela tudi z dopovedovanjem hčerki, da psa ne sme vleči za rep, za ušesa, nikoli je ne sme cukati ali kako drugače grdo z njo ravnati, saj bi to bilo tako, kot če bi njo kdo vlekel za ušeska ali jo cukal. Otroci to hitro razumejo in pes ni bil nikoli žrtev otrokovega izživljanja, kar lahko premnogo krat beremo v črni kroniki, ko je pes ugriznil otroka, nihče pa ne napiše, da je bilo otroku dovoljeno zlorabljati psa.

To so majhne drobtinice v življenju nas, ki imamo radi pse in druge domače živali, ki smo odgovorni lastniki in ki prevzemamo odgovornost za vzgojo tako psa in otroka. Če se bo kdo zgražal nad našim ravnanjem, ko smo dopovedovali psu, da se je družina povečala in je to pes popolnoma razumel, tudi prav. Morebiti bo pa kateremu izmed vas, dragi bralci moja zgodba vodilo, kako podobno ravnati v lastni situaciji, kjer boste vsi zmagovalci.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si

foto: freedigitalphotos.net