Center za empatijo se nahaja v čelnem režnju možganov oziroma se tam nahajajo tako imenovani zrcalni nevroni, s pomočjo katerih se posameznik lahko poveže z drugimi. Pri nekaterih ljudeh se predeli možganov, ki izvajajo funkcijo empatije in ki so bili poškodovani zaradi zlorab, fizičnih poškodb ali genetike, niti ne razvijejo ali pa v manjši meri.
Kaj pa je sploh empatija?
Definicij je več. Nekateri trdijo, da je to čustvena sposobnost, ki človeku omogoči, da se na drugo osebo odzove na nežen in skrben način. Drugi jo definirajo tako, da v drugemu najdemo sebe in v sebi drugega, se pravi, da se odzovemo na njegove misli ali čustva.
Empatija ima dve stopnji in sicer prepoznavanje čustvenih stanj druge osebe in kako se odzovemo na to.
Enostavno napisano, empatija pomeni, da nesrečo nekoga prepoznamo in mu skušamo pomagati, reagiramo.
Tisti ljudje, ki imajo zmanjšano stopnjo empatije, se ne zmorejo vživeti »v čevlje drugega«, zanimajo pa jih zgolj lastni trenutni cilji, želje, načrti. Sebe imajo za center sveta in vsi drugi bi se morali vrteti okoli njihovih potreb. Zato strokovnjaki pravijo, da so na najnižji stopnji empatije psihopati, malce višje pa mejne osebnosti različnih vrst.
Pozitivno stopnjo empatije, četudi je le-ta nizka, imajo ljudje z različnimi boleznimi kot so avtizem ali aspergerjev sindrom. Z nizko empatično opremljenostjo lahko označim tudi tiste, ki so sebični in narcisoidni, saj za sebe trdijo, da so veliko boljši kot drugi, čustva in reakcije drugih ljudi jih sploh ne zanimajo.
Malce sem prebirala različne vire glede nastanka razlike v empatiji med moškimi in ženskami, saj se razlikuje po spolu. Takole piše v eni od raziskav: do osmega tedna so možgani vseh zarodkov enaki in vsi so ženskega spola. Tiste, ki imajo gensko zasnovo xy, v osmem tednu zalije spolni hormon testosteron, ki preplavi možgane in jih spremeni v moške. Testosteron pri tem uniči del središč za čustva in komunikacijo, zato imajo moški manj empatije od žensk, ženske so prav tako boljše pri poznavanju čustvenih izrazov na obrazu drugih.
Obstajajo trije tipi empatije
Sem se tudi v to malce bolj poglobila, ker pogosto prepoznam ljudi v različnih odnosih, ki ne znajo ali ne zmorejo izražati empatije do drugih, četudi jim je mar in ne zamahnejo zgolj z roko v maniri, kaj pa me briga stiska drugega. Kot da so v nekakšnem primežu odtujenosti od lastnega čustvovanja. Tega običajno niti ne opazijo, ker je to njihov vzorec odzivanja, a trpijo družinski člani ali sodelavci.
Brez empatije ni možnih zdravih in iskrenih odnosov ter dvosmerne spoštujoče komunikacije.
Torej empatijo lahko razdelimo na kognitivno, kar pomeni, da se razumsko ustavimo in razmislimo, kar sploh čutimo mi in kaj čutijo drugi.
Emocionalna empatija pomeni, da avtomatsko občutimo kaj drugi čutijo.
Tretja je tolažilna empatija, ko pomagamo drugemu brez razmisleka, tako rekoč avtomatično.
Sočutje je nekakšen približek empatiji oziroma v pogovornem jeziku jo uporabljamo običajno kot sopomenko.
In sedaj si skušajte odgovoriti, zakaj premnogi pari v svojih odnosih ne uporabljajo sočutja eden do drugega? Zakaj iščejo zgolj napake? Zakaj starši ne prisluhnejo svoji najstniški mulariji, ki je v stiski in ji ne izkažejo pripadajočega sočutja? Ker mi vsi potrebujemo ramo na kateri se lahko izjokamo, rešitve pa bomo že poiskali malce kasneje.
