Predgovor h knjigi Ekološka naselja in trajnostna kultura bivanja
Kdaj je ogrlica idej nedvomno zrela, da se prelije v knjigo? Takrat, ko se to zgodi spontano in gladko. Zbirka esejev, člankov, dnevnikov in drugih zapisov, ki jo držite v rokah, se mi je zložila v celoto v pičlih štirih urah, v noči s 4. na 5. september 2012 – vključno z naslovom
Če me še naslov doleti tako lahkotno, potem ne dvomim, da je knjiga iz pravega testa. Vsaj pol esejev in člankov, ki jih zajema, je bila že objavljena, na voljo so na spletu (kako tudi strnjena verzija knjige), nakup torej ni pogoj, da jih preberete. Toda članki v časopisih in na internetu pustijo lahkoten odtis, tudi če nosijo globoka sporočila, knjiga pa je vendarle knjiga; ima težo in bolje kljubuje zobu časa.
Ta knjiga je zgoščeno razmišljanje o sodobnem svetu, ki se na začetku kritično ozre na sedanje stanje v globaliziranem svetu z zornega kota naravne osebe, svobodnjaka, resnicoljubca in zlasti fekologa. Kar trije eseji se dotikajo fekoloških tematik, v objemu esejev o kolektivni laži in razosebljenosti posameznika. Da bi lahko oblikovali zdravo družbo, moramo biti pripravljeni videti tudi neprijetno plat resnice o sebi, o nas, da ne bi nadaljevali vrtenja v krogu, kot je hudomušno opazil Henry de Montherlant: »Iz zgodovine se vedno znova učimo, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo.«
Drugi del obsega niz zgoščenih dnevniških zapisov, večinoma s srečanj Globalne mreže ekovasi (Global Ecovillage Network). Ti dnevniki v sproščenem jeziku predstavljajo duha ekoloških naselij in učinkovite tehnike za vzpostavitev kakovostne skupinske dinamike, kakršne v teh naseljih uporabljajo. Iz dnevnikov je razvidno, da se v majhnih skupnostih po vsem svetu povsem zares rojeva nova družba. Kot pravi Arundhati Roy: »Možno je spremeniti naš svet. Drugačen svet že nastaja. Ob tihih dneh lahko slišim ta novi svet dihati.«
V tretjem delu sledijo trije tematski prispevki o ekoloških naseljih in zatem še dva o rodovnih vaseh, posebni obliki ekoloških vasi, ki so se začela najprej pojavljati v Rusiji, potem ko jih je opisal Vladimir Megre v zbirki knjig Zveneče cedre Rusije (Anastasija). To sta dva primera ogrodij, znotraj katerih vznikajo nove oblike družbenega soodločanja, reševanja nasprotij, gospodarske dejavnosti, kmetovanja, družabnosti, proslavljanja … skratka, celostne družbe, ki zelo preprosto, a na visoki ravni zadovoljuje vse človeške potrebe. Na koncu tretjega dela so predstavljeni štirje pomembni nosilci zdrave družbe, brez katerih bo sedanja civilizacija težko preživela negotovo prihodnost. To so: tradicionalna tehnologija, industrijska filozofija od zibelke do zibelke, družbeni model spiralne dinamike in ekonomija za skupno blaginjo. Teh pojmov se dotaknem že v drugem delu, tu pa jih boste lahko podrobneje spoznali. Ne predstavljam nobene utopične absolutne rešitve, ampak le nakazujem smer, ki nedvomno prinaša pozitivne družbene premike.
Četrti del je kontemplativen in v skladu z življenjsko filozofijo mojega dragega prijatelja Heikkija – brezkompromisno optimističen. Optimizem, upanje in pozitivnost so besede, ki se pojavljajo skozi vso knjigo, a tukaj dosežejo vrhunec in bralcu odločno namignejo, da jim gre zaupati in da jih je vredno povzemati.
Nisem poet, a tudi kot prozni ustvarjalec vem svoj dolg. V svet prinašam knjigo za današnjo rabo, da jo drugi povzamejo in da kaj zakuhajo po mnogih receptih, ki jih najdejo v njej. Ne verjamem sicer niti v prepoenostavljene, niti prezapletene, niti v povsem ohlapne, niti v pretirano definirane recepte za doseganje zdrave družbe. Verjamem, da so najboljši recepti mehke metodologije, ki se prilagodijo uporabniku kot nogavica, ne pa da ga silijo v toge okvire kot okoren pancer.
V knjigi ne boste našli instant »receptov«, ampak poglobljene uvide, ki delujejo kot lijak za ideje, ki jih sami že nosite v sebi. Da bi dobre ideje udejanjili v svojem življenju, boste potrebovali nekaj časa, potrpljenja, posluha za okoliščine in improvizacije, kakor tudi nekaj veščine, spretnosti in znanja. Znanja je v knjigi, seveda, na pretek, po veščine in spretnosti pa se boste morali oglasiti na kakšni delavnici – pri nas in v tujini jih je vsako leto veliko. Nujno pa vas moram opozoriti, da bo tovrstno izobraževanje korenito vplivalo na vaše življenje!
Marianne Wiliamson je čudovito zapisala: »Naš najgloblji strah ni, da smo zanič. Naj najgloblji strah je, da je v nas neizmerna moč. Kar nas najbolj straši, ni notranja tema, ampak notranja svetloba. S tem, ko se delaš majhnega, ne služiš svetu. Ničesar razsvetljenega ne počneš, ko zlezeš vase, da se drugi ob tebi ne bi počutili nesigurne. Namen vseh nas je, da sijemo, tako kot sijejo otroci. To je v vsakomer, ne le v nekaterih izmed nas. In ko spustimo na dan svoje luči, nezavedno damo drugim dovoljenje, da to storijo tudi oni. Ko se osvobodimo lastnega strahu, naša prisotnost samodejno osvobodi druge.«
Svetloba je strašna, ker ne osvetli le tega, kar želimo videti, ampak tudi to, česar ne želimo. Če ne mi, pa tega ne želijo videti ljudje iz naše okolice. Ena najbolj temeljnih resnic o ljudeh je, da ne marajo sprememb. Zagledani so v vse drugo kot vase, v sedanjost, v bistvo. Medtem ko načrtujejo »življenje«, pozabljajo živeti.
Anthony de Mello se navihano sprašuje, zakaj ljudje razglabljajo, ali obstaja življenje po smrti. Zakaj se raje ne sprašujejo ali obstaja življenje pred smrtjo? »Ali obstaja življenje pred smrtjo?« je vprašanje, ki sega v srčiko problemov, s katerimi se spopada zahodna civilizacija. Odpira pa še celo vrsto novih vprašanj, katerim bo sedanja generacija le stežka prišla do dna. V vsakem primeru usmerja pozornost tja, kamor jo je treba usmeriti: v konkretno stvarnost tega trenutka, v vse posledice naših preteklih dejanj in v zaupanje, da je prihodnost izključno v naših rokah.
Življenje je tukaj in zdaj, ne v nedoločeni prihodnosti. Če se tega zavedamo, se znamo odločati v prid življenju in se ne udinjati škodljivim silam umiranja. Preprosto dejstvo je, da je življenje vedno skupnost – neskončno lep splet molekul, celic, tkiv, organov, mavrice življenjskih vrst in ekosistemov, vse do klimatskih pasov in celo planetarne združbe.
Ekološka naselja so pravzaprav edine bivanjske skupnosti, dostojne človeka – naj so mestne ali vaške. Vzpostavljanje takih naselij traja dalj časa, ampak prav zato ne bi smeli izgubljati niti dneva več! V luči te misli predgovor h knjigi zaključujem z zgodbo Johna F. Kennedyja: »Velik francoski general Lyautey je nekoč naročil vrtnarju, naj posadi drevo.
Vrtnar je ugovarjal, da drevo raste počasi, torej bo potrebovalo sto let, da doseže zrelost. General je odvrnil: ‘V tem primeru sploh ne smemo izgubljati časa, posadi ga že danes popoldne!’«
