Ali veste kaj so dioksini in kako vplivajo na vaše življenje?

Dioksini so onesnaževalci okolja, ki se jih bojimo, saj so v večjih koncentracijah zelo strupena umetno narejena snov, čeprav ne najbolj strupena znana kemikalija – te so iz rastlinskih (npr. ricin) ali bakterijskih vrst (toksin botulin).

Nekateri verjamejo, da dioksin spada med najbolj toksične kemikalije, ki jih je naredil človek. Bil naj bi kar 11.000- krat smrtonosnejši od natrijevega cianida. Bo držalo?

Dioksini so onesnaževalci okolja, ki se jih bojimo, saj so v večjih koncentracijah zelo strupena umetno narejena snov, čeprav ne najbolj strupena znana kemikalija – te so iz rastlinskih (npr. ricin) ali bakterijskih vrst (toksin botulin).
Dioksini so skupina kemijsko in strukturno podobnih halogeniranih aromatskih ogljikovodikov. Skupina pokriva 75 polikloriranih dibenzo-p-dioksinov (PCDD) in 135 polikloriranih dibenzofuranov (PCDF). Samo nekatere izmed teh spojin so bolj strupene, bolj so tiste, kjer so na dveh aromatskih obročih substituirana mesta 2-,3-,7- in 8-. Teh 17 predstavnikov skupine ima podoben toksikološki profil, najbolj toksičen od njih pa je 2,3,7,8 – tetraklorodibenzo – p-dioksin ali 2,3,7,8 – TCDD.

OGLAS

Kako smo sploh ustvarili dioksine, kdaj smo ga odkrili? Kje vse jih lahko najdemo? (kamin, cigareti, tamponi, sežiganje odpadkov …)

Dioksini nastajajo naravno, npr. pri gorenju gozdov. Lahko nastajajo pri različnih dejavnostih, od kemijske sinteze do sežiganja plastike (npr. PVC) in industrijskega beljenja papirja s klorom. Tudi sežiganje vsakovrstnih odpadkov lahko povzroči nastanek dioksinov, proizvajajo pa jih tudi avtomobilski motorji. Dioksini nastajajo pri: proizvodnji klorofenolov, kloriranih herbicidov, sežiganju PVC, lesa, izgorevanju goriva v avtomobilih, sežiganju odpadkov, pridelavi in beljenju papirja, pridelavi pesticidov in sredstev za zaščito lesa. Zaradi številnih virov so dioksini povsod v okolju. Zaradi vse občutljivejših analiznih metod so jih ugotovili v papirju, materinem mleku, cigaretnem dimu, živilih, zraku, zemlji in vodi. Možnost, da sledi dioksinov lahko zaznamo povsod, je ustvarila predstavo o dioksinih kot veliki nevarnosti, čeprav to še ne pomeni, da nas resnično ogroža.
(J.Timbrell , PARADOKS STRUPA, Kemikalije kot prijatelji in sovražniki, IVZ RS 2008, str. 123-129)

Kako je z dioksini pri živalih?

Pri živalih dioksini povzročajo širok spekter škodljivih učinkov. Razlika v smrtnih odmerkih med vrstami je velika. Tako morske prašičke ubije že 0,5µg/kg telesne teže, medtem ko hrčke kar 10.000-krat višji odmerek. Živali, ki so izpostavljene dioksinu, izgubljajo težo, imajo okvarjena jetra in atrofijo (zmanjšanje obsega organa zaradi zmanjševanja celic; upadanje) priželjca (timusa), ki je še posebej občutljiv. Tudi razpolovni čas dioksinov v morskih prašičkih (94 dni) je bistveno daljši kot v hrčkih (15dni). Spremembe timusa zmanjšajo učinkovitost imunskega sistema. Dioksin lahko vpliva tudi na razmnoževalni sistem, ker spremeni raven estrogenov in zmanjša nastajanje spermijev že pri izpostavljenosti majhni koncentraciji npr. 0,001µg/dan. Če so dioksinu izpostavljene breje živali, so možne prirojene okvare mladičev. V nedavnih raziskavah so dokazali, da dioksini povzročajo raka pri živalih, čeprav dejstvo, da večajo pogostost nekaterih vrst raka in manjšajo pogostost drugih kaže, da utegnejo biti promotorji ali da delujejo rakotvorno skupaj z drugimi dejavniki, niso pa izključni povzročitelj raka.

So ljudje bolj ali manj občutljivi na dioksine kot živali?

Dioksini pri ljudeh povzročajo trajne poškodbe kože, pojavi se lahko huda oblika aken t.i. klorakne. Spremembe imunskega sistema so opazili tudi pri otrocih, ki so bili izpostavljeni v nesreči v Sevesu v Italiji in pri delavcih v tovarni Coalite v Veliki Britaniji. Trdnih dokazov, da so ljudje bolj ali manj občutljivi za dioksin kot drugi sesalci ni, toda po dokazih sodeč so manj občutljivi kot večina živali.
(J.Timbrell , PARADOKS STRUPA, Kemikalije kot prijatelji in sovražniki, IVZ RS 2008, str. 123-129)

Ali drži, da dioksini za razgradnjo v naravi potrebujejo 9-25 let?

Dioksini spadajo med t.i. obstojna organska onesnaževala, kar pomeni da je njihov razpolovni čas res daljši od 10 let. Razgradnja je sicer odvisna od več okoljskih dejavnikov.

Kako dioksini vplivajo na človeško zdravje? Klorakne naj bi bila prva bolezen, ki so jo povezali z dioksini? Kakšni so simptomi okuženosti?

Primeri znane izpostavljenosti ljudi dioksinom so številni, pri večini gre za nesreče v industriji. Prva takšna nesreča, o kateri so poročali, je bila leta 1945 v kraju Nitro v Zahodni Virginiji v tovarni, ki je proizvajala herbicid 2,4,5-T. Kemikaliji je bilo izpostavljeno več kot 120 delavcev, pri katerih so se pojavile reverzibilne klorakne. Skupino teh delavcev so še 30 let spremljali na Inštitutu za proučevanje vplivov okolja na zdravje ljudi na Univerzi v Cincinnatiju, presenetljivo pa je bilo, da so ti delavci v povprečju živeli dlje in obolevali manj kot tisti, ki niso bili izpostavljeni dioksinom.
V kasnejši nesreči v nemški tovarni BASF v Ludwigshafnu, kjer so proizvajali trifenol, je bilo izpostavljeno 250 ljudi, pri približno polovici pa so se pojavile klorakne. Pri spremljanju prizadetih posameznikov so ugotovili, da jih je zaradi raka umrlo več kot običajno. V naslednjem primeru, leta 1963 na Nizozemskem, so umrli štirje delavci, ki so sodelovali pri odpravljanju posledic nesreče. Najbrž so umrli zaradi izpostavitve dioksinom, saj so imeli vsi klorakne. Še ena nesreča se je zgodila v kemijski tovarni Coalite v Veliki Britaniji leta 1968. Takrat so se klorakne pojavile pri približno 80 ljudeh.

Leta 1976 pa se je v tovarni Icmesa v Sevesu blizu Milana zgodila nesreča, v kateri so bili dioksinom izpostavljeni okoliški prebivalci. Pritisk v reakcijski posodi za pridobivanje klorfenola je narasel, varnostni sistem pa je odpovedal, zaradi česar se je vsebina posode kot oblak razprostrla nad Sevesom. Ta oblak je sestavljal večinoma 2,4,5-triklorofenol, ki je bil kontaminiran z okoli 16kg dioksinov. Približno 3 kg so se razpršili na okrog 17.000 prebivalcev mesta. Človeških žrtev ni bilo, čeprav so se pri številnih ljudeh pojavile klorakne, zlasti pri otrocih. Izpostavljene so bile številne nosečnice in nekatere izmed njih so se odločile za splav. Pri nobenem od splavljenih zarodkov in kasneje rojenih otrok niso opazili nepravilnosti, ki bi bile povezane z dioksinom, pojavljanje anomalij pa ni bilo večje od povprečja. Kasneje je bila izvedena študija o več kot 15.000 rojstvih – spremljali so ženske, ki so živele najbližje tovarni in bile torej najbolj izpostavljene. Tudi ta študija ni pokazala nadpovprečne pogostosti deformacij. V študiji prebivalcev 10 let po nesreči, ki jo je izvedel Inštitut za medicino dela Univerze v Milanu, niso opazili bistveno večjega obolevanja za rakom.

Doslej znane informacije kažejo, da po nesreči v Sevesu ni bilo smrtnih primerov, ki bi jih lahko povezali z dioksini, niti bistveno več rakavih obolenj, prirojenih napak ali drugih bolezni. Znano je, da je bila količina dioksinov v Sevesu velika in da je poginilo ogromno živali. To nas napelje na misel, da so ljudje verjetno manj dovzetni za učinke dioksinov kot drugi sesalci.

Dioksine naj bi Američani uporabili tudi v vietnamski vojni. Kako?

Okoli leta 1976 so se zaradi pojava različnih bolezni in slabega zdravja vietnamskih veteranov pojavili sumi o izpostavljenosti vojakov dioksinom v vietnamski vojni. Herbicid 2,4,5-T, ki so ga v Vietnamu na veliko uporabljali kot sredstvo, ki povzroči odpadanje listja, je bil kontaminiran z dioksini. Herbicid so iz letal škropili na dele pragozda, pri čemer so prišli v stik z njim vojaki in piloti, predvsem pa prebivalci Vietnama. V močno škropljenih predelih Vietnama je prišlo do povečanja prirojenih napak pri novorojenčkih, vzrok za to pa še ni povsem pojasnjen. Ocenjuje se, da so bili ljudje v Sevesu sicer izpostavljeni veliko večji količini dioksinov kakor v Vietnamu, vendar to njihovega zdravja ni dolgoročno prizadelo.

Je bila pred kratkim kakšna zastrupitev z diosinom?

Zastrupitev z dioksinom je pred kratkim ponovno vzbudila svetovno pozornost, saj so ga uporabili v poskusu zastrupitve ukrajinskega politika Viktorja Juščenka leta 2004. Njegov obraz z značilnimi kloraknami je postal sinonim za zastrupitve z dioksini.
(J.Timbrell , PARADOKS STRUPA, Kemikalije kot prijatelji in sovražniki, IVZ RS 2008, str. 123-129)

Kako zmanjšati vnos dioksina? Poseben rezervoar te strupene snovi naj bi bil v živalski maščobi?

V vseh zgoraj navedenih primerih je šlo za izpostavljenost dioksinom kot posledico nesreč. Ostaja pa previdnost pri dolgotrajni izpostavljenosti ljudi z nizkim koncentracijam v okolju, kljub temu da opažamo, da se stopnja onesnaženosti zmanjšuje. V nizkih koncentracijah ali sledovih so dioksini prisotni v zemlji, zraku, vodi. V okolju se vežejo na različne organske snovi. Rastline jih vsrkavajo iz zraka oziroma prek korenin. Rastlinojede živali jih vsrkavajo iz onesnaženih rastlin, mesojede živali pa iz mesa onesnaženih živali. Obe skupini pa jih lahko vsrkavata iz onesnažene vode. Zaradi maščobotopnih lastnosti dioksinov jih več kopičijo bolj »zamaščene« živali in tiste, ki živijo dalj časa. Na takšen način prihaja do akumulacije oziroma kopičenja teh snovi v maščevju izpostavljenih organizmov v večji koncentraciji kot v okolju.

Ali kdo preverja vnos dioksinov v prehranski verigi?

Vnos dioksina se z določenimi ukrepi v živilski verigi (zakonske mejne vrednosti v najbolj kritičnih živilskih kategorijah) obvladuje in spremlja. Ugotovljene presežene vrednosti se poročajo v sistemu hitrega obveščanja (RASFF http://ec.europa.eu/food/food/rapidalert/index_en.htm).

Nevarno naj bi bilo tudi pogrevanje hrane v plastičnih posodah v mikrovalovnih pečicah, ker naj bi kombinacija maščobe, plastike in visoke temperature sproščala dioksine?

Ob normalni uporabi mikrovalovne pečice za pogrevanje in pripravo hrane ni nevarnosti za nastanek dioksinov.

Kako meso z dioksini vpliva na ljudi, če ga zaužijejo? Kakšne bolezni lahko povzroči? Za koga je še posebej nevarno?

Iz podatkov spremljanja ljudi, ki so bili izpostavljeni visokim koncentracijam dioksinov v industrijskih nesrečah ali spremljanja delavcev v industriji vemo, da dioksini vplivajo na zdravje ljudi. Vendar pa ti podatki niso ustrezni za predvidevanje škodljivih učinkov na zdravje, ki so posledica izpostavljenosti dioksinom v nizkih koncentracijah oziroma sledovih, kot je to primer v onesnaženih živilih.
V skupini dioksinov so posamezne substance različno toksične. Iz podatkov na testnih živalih sklepamo, da se škodljivi učinki lahko pokažejo čez leta oziroma tudi v drugi generaciji. Dioksini imajo lahko v nizkih koncentracijah vpliv na imunski oziroma endokrini sistem, nekateri od njih so kancerogeni, najbolj kritični pa so škodljivi razvojni učinki na zarodkih. Ob tem je treba poudariti, da gre za podatke, pridobljene pri eksperimentih na živalih.

Ugotovitve za ljudi pa kažejo, da nimamo sistema za razgradnjo dioksinov, zato se ti potem, ko jih zaužijemo, nalagajo v maščobnem tkivu. Kakršnikoli učinki se lahko izrazijo čez leta ali celo nikoli. Zaenkrat nobene od bolezni ne moremo neposredno povezati z izpostavljenostjo nizkim koncentracijam dioksinov, vseh mehanizmov delovanja pa po vsej verjetnosti niti ne poznamo. Prav zato je treba izpostavljenost dioksinom zmanjšati na najnižjo možno raven , kar se na področju živil izvaja z zakonsko določenimi mejnimi vrednostmi dioksinov v živilih (predvsem živalskega izvora).

Otroci so zaradi svoje nizke telesne mase in razvoja za vsa onesnaževala in neželene snovi v živilih bolj izpostavljeni in zato vedno veljajo za občutljivo populacijo. V primeru dioksinov vsaka izpostavljenost otrok in mladih ljudi prispeva k bremenu skladiščenja prek celega življenja. Ali bodo te substance kdaj ali nikoli škodljivo delovale na njihovo zdravje ali na zdravje njihovih potomcev, pa ne moremo z gotovostjo napovedati.

Kako lahko zmanjšamo možnost zaužitja dioksinov? S prehrano?

Priporočamo uživanje pestre, mešane, lokalno pridelane hrane. Na ta način najbolj uravnotežimo nihanje med tveganji in koristmi. Največ dioksinov najdemo namreč v ribjem olju, ki pa je znano zaradi visokih vsebnosti dolgoverižnih nenasičenih maščobnih kislin, ki so dokazano koristni dejavnik pri obvladovanju bolezni srca in žilja.

Ali je nevarno samo meso piščancev ali tudi jajca?

V zadnjem primeru v Nemčiji sledi dioksinov iz krme lahko najdemo tako v mesu piščancev kot v jajcih kokoši. Za te kategorije živil za dioksine obstajajo zakonske mejne vrednosti. V mesu in izdelkih iz perutnine je sprejemljivih še 2,0pg (pikograma) vsote dioksinov/g maščobe, v kokošjih jajcih in proizvodih pa 3,0pg vsote dioksinov/g maščobe.

Po nekaterih podatkih naj bi bilo pet jajc dovolj za odraslo osebo, dve jajci pa dovolj za otroka, da bi prekoračil dovoljeno vrednost in bi bil dioksin že škodljiv. Kaj to pomeni? Bi po petih jajcih na primer že lahko prišlo do spontanega splava?

Znanstveni odbor za hrano (SCF) je leta 2001 določil dopustni tedenski vnos (TWI) za vsoto dioksinov 14pg WHO-TEQ/ kg tm, saj se dioksini v organizmu nalagajo v maščobnem tkivu in imajo daljši razpolovni čas. TWI je bil določen na podlagi najbolj občutljivih škodljivih učinkov, ki so bili opaženi pri testnih živalih, in sicer na podlagi razvojnih učinkov pri zarodkih. Najbolj občutljiv za razvojne škodljive učinke je plod v maternici, izpostavljen dioksinom, ki jih je absorbirala mati preko celega življenja.
Podatkov o vsebnosti vsote dioksinov v jajcih kokoši, ki so bile krmljene z onesnaženo krmo, sicer ni, so pa akutni oziroma takojšnji škodljivi učinki glede na ugotovljene vsebnosti v krmi manj verjetni.

Vir: Inštitut za varovanje zdravja