»Dajte me vi motivirati,« ali »Jaz bi tako rada naredila to in ono stvar, pa kar naprej odlašam. Me lahko vi motivirate?« mi pogosto rečejo tisti, ki pridejo na svetovanje ali coaching.
Bi, z veseljem. A čarobne paličice, ki bi čudežno poskrbela za motivacijo drugih, nimam. Niti je nima nihče od tistih, ki nam hitijo obljubljati, da nas bodo tako ali drugače motivirali, da bomo končno prenehali z odlašanjem in se lotili uresničitve svojih sanj.
Trditev, da lahko motiviramo drug drugega, je eden bolj trdovratnih mitov, o čemer sem že pisala. Je mit, ki sem mu dolga leta verjela tudi sama. Spomnim se časov, ko sem še vodila delavnice za iskalce zaposlitve. Jasno mi je bilo povedano, kaj se pričakuje od mene – motivirati iskalce zaposlitve, da zaposlitev najdejo. Temu sem nekaj časa slepo sledila in celo verjela, da jih res lahko motiviram. Kako zelo sem se motila.
O tem, kako sem frustrirala vedno, ko sem prepoznala, da mi ni uspelo, ker še vedno niso bili motivirani, mi verjetno ni treba pisati. Dokler nisem spoznala, kaj je v resnici moja naloga. Ni šlo za motiviranje drugih, temveč za posredovanje vseh tistih informacij, ki bi jim pri iskanju zaposlitve lahko koristile. Moja naloga je bila, da sem se zanimala zanje in preverjala, čemu počnejo vse tisto, kar delajo, jim stala ob strani pri ozaveščanju koristi, ki jih prinaša redna zaposlitev, in še bi lahko naštevala.
Že takrat sem spoznala, da drugih ne moremo motivirati, lahko pa vplivamo na njihov nivo motivacije, vendar pa je odločitev, da bo naredil korak na poti spremembe, še vedno v rokah posameznika. Na drugih je, da iščemo načine, s katerimi lahko poskušamo na nivo motivacije posameznika zgolj vplivati. Pri tem se moramo zavedati in sprejeti, da je nemogoče vnaprej predvideti, kakšen ta vpliv pravzaprav bo.
Poglejmo torej nekaj načinov, na katere lahko skušamo vplivati na nivo motivacije posameznika.
1. Zanimanje za posameznika
Ljudje počnemo tisto, v čemer na zavedni ali nezavedni ravni prepoznamo koristi. Če torej želimo vplivati na nivo motivacije posameznika, je pomembno, da razumemo, v čem ta prepozna koristi zase, kaj se mu zdi pomembno, kakšne so njegove vrednote. To lahko prepoznamo s tem, da ga preprosto vprašamo ali pa opazujemo in preverjamo, ali smo to, kar smo opazili, tudi pravilno razumeli. Če smo npr. v vlogi nadrejenega in nam sodelavec večkrat omeni, da bi mu veliko pomenilo, če bi lahko nadure izkoristil in odšel kakšno uro prej domov, da bi bil več z otrokom, je to za nas lahko informacija o tem, kaj ga motivira. Če se nekdo v popoldanskem času veliko izobražuje, je morda to nekaj, kar ga motivira. Preverimo lahko, ali bi bil pripravljen prevzeti neko dodatno odgovornost, podjetje pa mu bo omogočilo udeležbo na nekem izobraževanju. Enako seveda velja tudi v partnerskih razmerjih, odnosu med starši in otroki itd. Povsod lahko opazujemo, aktivno poslušamo in preverjamo, ali smo si vse tisto, kar smo opazili, tudi pravilno interpretirali. Pri tem imejmo v mislih lepo misel iz knjige Pljusk pohval, ki pravi: »Nikoli ne predvidevaj, da veš, kaj drugega motivira.« Zato vedno preverjajmo.
2. Podpora pri osmišljanju ciljev posameznika
Ni pomembno, ali govorimo o zaposlitvi, učenju, sodelovanju pri opravljanju gospodinjskih opravil, reševanju konfliktov, ohranjanju povezanosti s partnerjem, vedno velja: večje ko so koristi, ki jih v nečem prepoznam, bolj sem to pripravljena opravljati. Večji smisel, ki je seveda močno povezan s prepoznavanjem koristi, vidim v opravljanju neke dejavnosti, bolj sem motivirana, da to dejavnost opravljam. Na motivacijo drugega torej lahko vplivamo tudi tako, da prispevamo k osmišljanju ciljev oz. se s posameznikom pogovarjamo o koristih ciljev, ki si jih je zastavil sam, ali pa o koristih tistih dejavnosti, ki jih sami prepoznamo kot dobre, in si želimo, da bi jih vzljubili tudi naši bližnji.
3. Iskrena pohvala in zahvala
Nekaj tako preprostega, kot sta pohvala in zahvala, ima lahko velik vpliv na motivacijo posameznika, če ju ta seveda prepozna kot iskreni. Zato ne razmišljamo, da bomo s preveč pohvale in zahvale druge razvadili, zaradi česar se ne bodo več trudili, temveč se vprašajmo, kdaj smo mi bolj pripravljeni oz. motivirani nekaj narediti. Običajno takrat, ko prepoznamo, da bo nekdo naša dajanja cenil, da bodo dosegla svoj namen, manj pa takrat, ko se nam zdi, da to, kar bomo storili, ne bo niti opaženo. O pomembnosti iskrene pohvale sem že pisala, kakor tudi o tem, kako pohvalo dati. Pogost razlog, zakaj jo podajamo tako redko, je samoumevnost. Kadar se nam zdi samoumevno, da bo mora partner, otrok ali sodelavec nekaj storiti, takrat to dejanje pogosto ostane neopaženo in necenjeno, saj je vedno znova potrditev, da stvari začnemo ceniti šele takrat, ko jih izgubimo. Odlično zdravilo proti samoumevnosti je hvaležnost, o kateri lahko berete v enem preteklih zapisov.
