Vsak otrok je unikatno bitje. Se lahko strinjamo s to trditvijo? Četudi ima sorojence, torej je iz istega gnezda obeh staršev, ima samosvoj enkraten temperament, s katerim pride na svet. Otrok že pri nekaj mesecih ve, ali hoče stekleničko s čajem ali ne. Hoče dudo, noče jesti pasiranega brokolija. Včasih se starši nejeverno spogledujejo in mi pravijo, da jim ni jasno, kako že tako majhno bitje točno ve kaj hoče in to tudi glasno zahteva ter česa noče in tudi enako glasno protestira.
Včasih se o vzgoji ni veliko govorilo, sedaj pa obstaja že nepreštevno veliko teorij, kakšna naj bi bila primerna vzgoja. No, tudi sama sem oblikovala svojo paradigmo, kakšna naj bi bila zdrava, čuječa in sočutna vzgoja, z ogromno starševske ljubezni in z zdravimi mejami, ki pa se jih je potrebno dosledno držati mi starši kot vzorniki našim otrokom. Veliko o vzgoji otrok in kako slišati najstnike si lahko preberete, predebatirate in izvlečete kakšen koristen nasvet iz moje knjige zbranih prispevkov Iskreno o vzgoji in najstnikih.
Ko otroci odraščajo, se med sorojenci seveda vedno vzpostavlja določena hierarhija, običajno po starosti. Veliko konfliktov med otroki nastane zaradi tega, ker merijo moči eden z drugim, hitro ugotovijo kako manipulirati sorojence in starše ter kako uprizoriti prave drame, če ni rešitev takšna kot so si jo sami zamislili. Ko starši skušajo miriti otroke v njihovih neskončnih ravsanjih in prepirih, običajno nehote bolj zaščitijo mlajšega ali šibkejšega, kar občuti drugi otrok kot močno krivico. Otrok, ki je bil zaščiten s strani staršev, občuti zmagoslavje in se nauči, da lahko ušpiči marsikatero lumparijo, zvali krivdo na starejšega sorojenca, sam pa milo gleda in ni nič kriv. Sčasoma in z odraščanjem se večina opisanih prepirov zgladi, pri nekaterih odraslih sorojencih pa zamere in doživeta krivica gorijo in se nikakor ne morejo tako prizadeti odrasli sorojenci povezati, kot odrasli ljudje.
Kar pa res boli veliko otrok, je tisto, ko starši rečejo »A vidiš sosedovega Mihca, kako je pomagal očiju kositi travo, ti pa samo igrice igraš«, »Sestrica je že pospravila sobo in je zelo pridna, ti pa si len in imaš sobo kot svinjak« ali »Zakaj nimaš petke iz matematike, če jo je dobila Ana«.
Podobno neprimernih opazk in pripomb se mnogi starši sploh ne zavedajo. Najbolj boli primerjava sorojencev med seboj, ko starši ne vidijo, ne znajo ali ne zmorejo za vsakega otroka posebej vzpostaviti lastnega vatla ocenjevanja, glede na otrokovo osebnostno strukturo, njegove posebnosti in značilnosti odzivanja. Kot rečeno v uvodu, je vsak otrok popolnoma samosvoj.
Primerjav ne mara nihče. Prepričana sem, da ko bi vas nadrejeni primerjal s sodelavko v drugi pisarni, bi se počutili užaljene in prizadete. Mislili bi si, kako za hudiča me lahko primerja z nekom, ki dela sicer podobno delo, a nikakor ne enako. Krivica primerjave nas vedno boli. No vidite, enako boli tudi vaše otroke.
Starši dragi, vem, da ste izčrpani, utrujeni in v težkem stresnem stanju zaradi vseh skrbi, obveznosti in časovne stiske, ko tečete skozi problemov polno življenje. Ker je dejstvo, da naši otroci odrastejo in odidejo od nas, vam polagam na srce, da si vseeno vzamete čas in naštudirate vsakega svojega otroka posebej. Ko boste začeli tudi dajati drugačna vzgojna navodila, ko ne boste več delali razlik in s tem krivice, ko bodo vsi otroci začutili, da so tudi za vas unikatni, se bo napetost med vami in otroki zmanjšala. Lahko se tudi zgodi, da se oblikuje povsem nova in sveža, bolj zdrava dinamika odnosov v vaši družini. Poskusite.
Več pa lahko preberite tudi v knjigi Iskreno o vzgoji in najstnikih
