Veliko ljudi misli, da brezpogojno ljubiti pomeni, da si tako srčen in »dober«, da vse razumeš, vse sprejemaš in vse dopuščaš. V smislu, da če te kdo udari, si mu zmožen stoično nastaviti še drugo lice.
No, ni čisto tako! Res je, brezpogojna ljubezen je ljubezen, ki ne postavlja pogojev. Ona samo je. Obstaja v svobodi in svobodo tudi daje. In ja, drži, skozi brezpogojno ljubezen lahko razumemo veliko širšo sliko vsega, življenje in druge sprejemamo veliko bolj odprto, ne obsojamo in dopuščamo, da vsak živi po svoje. Vseeno pa brezpogojna ljubezen ne pomeni, da dovolimo, da nas kdorkoli ponižuje, napada ali z nami manipulira. In tega ne dovolimo niti sami do sebe! Kajti nemalokrat se izkaže, da smo v resnici sami sebi največji škodljivci!
Brezpogojna ljubezen se vedno začne znotraj nas, do nas samih. Kdor je ne more začutiti do sebe, jo tudi ne more dajati drugim, niti jo sprejemati. Ko se ljubimo brezpogojno, se do sebe obnašamo podobno, kot se ljubeča mama obnaša do otroka, ki se uči hoditi. Zaupa vanj, ga spodbuja pri vsakem koraku, ga pohvali za vsak prehojen centimeter in mu zaploska vsakič, ko srečen priraca v njen objem. Ko pade, mu pomaga, da ponovno vstane, pokaže mu, kje je naredil napako in ga uči, kaj naslednjič lahko naredi drugače. Nobena mama otroka ne bo nadrla, če ne bo shodil v prvem poskusu. Nobena mama ga po prvem padcu ne bo prepričala, da je čisto v redu, če odneha. In nobena mama ne pričakuje, da bo otrok po petih samostojnih korakih postal šampion v teku na 100 m, kajne? Zdaj pa pomislite, kolikokrat sami do sebe pristopate na tako sočuten način, kadar vam nekaj ne gre, kadar naredite napako, kadar (spet) ne izpolnite svojih pričakovanj, kadar se počutite čisto ušivo, kadar se zataknete … kjerkoli že. Včasih se najbolj zataknemo v svoji lastni glavi!
Šele ko zmoremo biti dovolj ljubeči do sebe, do vseh delčkov sebe, tudi tistih, ki nam niso všeč, lahko brezpogojno ljubezen čutimo tudi do drugih. Potem lahko sprejmemo svojega partnerja takšnega, kot je, brez želje, da bi ga drastično spreminjali. Če je odnos v osnovi zdrav, seveda! V patoloških odnosih brezpogojna ljubezen (do sebe) pomeni, da iz takšnega odnosa čimprej izstopimo! Z brezpogojno ljubeznijo lahko svojim otrokom dopustimo njihov način življenja, čeprav ta ni tak, kot smo si predstavljali, da »bi moral biti«. Z brezpogojno ljubeznijo lahko bližnjega, ki je resno bolan, spoštljivo podpremo v njegovi odločitvi za zdravljenje, tudi če bi sami v njegovi situaciji naredili popolnoma drugače.
Brezpogojna ljubezen je visoko vibracijska energija, ki se čuti kot stanje čiste pretočnosti in je najmočnejša sila na svetu. Vendar dokler o njej samo beremo ali razmišljamo, je še ne poznamo. Če jo izkusimo, recimo preko meditacije ali kakšne druge življenjske situacije, smo ji že bližje. Vsaj vemo, kako se čuti! Ampak, če jo hočemo res živeti, jo moramo utelesiti v vsaki svoji celici. Postati mora del nas. Tako, kot je na primer naša roka. Ko hočete dvigniti kozarec, najbrž nimate posebnih priprav, da se spravite v stanje, ko bo kozarec možno dvigniti. Najbrž ne razmišljate, kaj morate sporočiti možganom, da bo roka vedela, kaj narediti. Enostavno jo dvignite, zagrabite kozarec in ga nesete k ustom. Ob tem pa velikokrat delate še kaj drugega, morda telefonirate, berete knjigo, ali razmišljate o tem, kdaj morate jutri peljati sina na trening.
Podobno avtomatično lahko uporabljamo tudi brezpogojno ljubezen, ko je ta enkrat res vgrajena v naš notranji sistem. Pomaga nam iz drugačne, precej širše perspektive razumeti vse, kar se nam dogaja. Pomaga nam pri sprotnem »zdravljenju« vsega, kar nas spravi iz tira. Pomaga nam vzpostaviti drugačne povezave med našim srcem, umom in telesom, s čimer lahko odklenemo in uporabimo še več naših potencialov. Utelesiti brezpogojno ljubezen ne pomeni, da postanemo razsvetljeni Kristus. Mu pa s tem v svoji zavesti zagotovo postanemo bližji. Prav tako ne pomeni, da nikoli več ne bomo žalostni, jezni, razočarani ali da nas nikoli več nič ne bo zabolelo. Seveda nas bo, ker smo ljudje in življenje nepredvidljivi, in to v vse smeri. Se pa življenje zagotovo spremeni, ko naše misli, občutki, dejanja ali reakcije prihajajo iz prostora ljubezni namesto iz prostora strahu, zamer, žalosti, obsojanja in podobnih ranjenih delov, ki smo jih nosili (ali jih še nosimo) v sebi.
Včasih razmišljam, kako drugačen bi bil naš planet, če bi vsi vse, kar počnemo,
delali z ljubeznijo, iz ljubezni in v ljubezni.
